Jedro

Tožeča stranka trdi, da je zaradi odtujitve blaga iz carinskega skladišča treba plačati tudi carinske in druge dajatve. Iz carinske odločbe, na katero se sklicuje, izhaja, da je zavezanka za plačilo dajatev in realnih obresti za manjko blaga v carinskem skladišču zaradi vloma z dne 7. 12. 2011. Ob uporabi drugega odstavka 948. člena OZ tako višje sodišče ugotavlja, da je tudi tožeča stranka tista, ki je imela ob nastanku zavarovalnega primera premoženjski interes za to, da ta ne bi nastal. Carinska odločba - in iz nje izhajajoča škoda v obliki plačila carinskih dajatev, je namreč prav posledica škodnega dogodka, spornega vloma.

Sodišče prve stopnje je sprejelo ugovor tožene stranke, da so zaposleni delavci, če opravljajo delo na delovnem mestu, kjer so zavarovane stvari, v stalnem stiku s premoženjem, iz česar izhaja povečano tveganje, ki ga zavarovalnica ni prevzela. Vendar je odmik od kogentnih zakonskih določb o zavarovalni pogodbi dopusten samo, če je v nedvoumnem interesu zavarovanca. Pravica do povrnitve škode, ki jo je povzročil kdo, za katerega ravnanje zavarovanec kakorkoli odgovarja, ne glede na to, ali je bila škoda povzročena namenoma ali iz hude malomarnosti, je z zakonom priznana in ne more biti v dispoziciji zavarovalne pogodbe (ter splošnih pogojev), da navedeno pravico zavarovalca omeji ali jo izključi.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba: - v I. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v znesku 40.218,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od dne 7. 12. 2011 dalje do plačila vse v roku 15 dni pod izvršbo, v preostalem (11.311,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od dne 7. 12. 2011) pa se tožbeni zahtevek zavrne, - v II. točki izreka pa spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 1.764,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 2.096,69 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku 15-dnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo:

I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki glavnico v znesku 51.530,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od dne 7. 12. 2011 dalje do plačila vse v roku 15 dni pod izvršbo."

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 23,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

2. Zoper sodbo v celoti se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožeča stranka. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in o zahtevku odloči samo oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pravdni stranki sta 10. 5. 2011 sklenili zavarovalno pogodbo za zavarovanje vloma na podlagi police št. 000 (priloga A8 spisa): po polici je zavarovalec tožeča stranka, zavarovanec vsakokratni lastniki blaga, kraj zavarovanja pa sedež skladišča tožeče stranke. V skladišču tožeče stranke se je 7. 12. 2011 zgodil vlom in velika tatvina, in sicer je zaposleni tožeče stranke (za kar je bil v kazenskem postopku pravnomočno obsojen) s pomočniki iz skladišča odtujil tekstilno blago in cigarete. Ker gre za carinsko skladišče, je bilo treba potrditvah tožeče stranke zaradi odtujitve blaga plačati carinske in druge dajatve ter to prišteti k vrednosti ukradenega blaga. Nastali so tudi stroški popravila škode ob vlomu v višini 676,56 EUR. Tožeča stranka trdi, da je šla škoda v njeno breme kot lastnice skladišča. 6. Tožena stranka je ugovarjala omejitev zavarovalne vsote, izključitev obveznosti zavarovalnice, ker da po splošnih pogojih zavarovanje ne krije škode, če so vlomsko tatvino storili delavci, ki opravljajo delo na mestu, kjer so zavarovane stvari, in aktivni legitimaciji tožeče stranke, saj da je tožeča stranka na zavarovalni polici navedena kot zavarovalec, kot zavarovanec pa vsakokratni lastniki blaga na zavarovalnem kraju na naslovu X. Trdila je tudi, da v kolikor bi bila tožeča stranka aktivno legitimirana, ugovor kritja, ki se nanaša na zavarovanca, velja tudi za zavarovalca. Ugovarjala je tudi višini tožbenega zahtevka, ki da je neizkazan in pretiran.

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je po splošnih pogojih za vlomsko zavarovanje 01-VLO-1/07 (priloga B1 spisa, v nadaljevanju: splošni pogoji) zavarovalec oseba, ki z zavarovalnico sklene zavarovalno pogodbo, zavarovanec pa oseba, katere premoženje in/ali premoženjski interes je zavarovan. Zavarovalno pogodbo je obravnavalo kot zavarovanje na tuj račun in ugotovilo, da tožeča stranka v njej nastopa samo kot zavarovalec, upravičenci do zavarovalnine, zavarovanci, pa so lastniki blaga v skladišču na naslovu X., kajti ti imajo interes, da zavarovalni primer ne bi nastal. Po stališču sodišča prve stopnje zato tožeča stranka kot zavarovalec ni upravičena zahtevati zavarovalnine oziroma mora v to privoliti tisti, čigar interes je zavarovan, torej lastniki blaga (prvi odstavek 929. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Tako privolitev pa ima po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožeča stranka le od A. d.o.o. ne pa od družb B. d.o.o. in C. d.o.o. 8. Glede trditev o subrogaciji, in sicer da je tožeča stranka kot plačnik stroškov (skladno z dogovorom s svojimi naročitelji) upravičena uveljavljati zahtevek, je sodišče ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je vsem oškodovancem dejansko plačala škodo v višini vrednosti ukradenega blaga in carinskih dajatev, ker ni konkretno navedla, kdaj, komu in kako je zneske poravnala in zato tudi ni predložila nobenih dokazov, na ravni pavšalnosti pa so tudi navedbe, da je na podlagi carinske odločbe plačala vse javne dajatve; ni konkretno navedla niti, kdaj in med kom ter za kateri znesek je bila izvedena kompenzacija. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožeča stranka na podlagi določb o subrogaciji ni upravičena do plačila vtoževanega zneska, ker ni dokazala, da bi nanjo terjatev z izpolnitvijo sploh prešla.

9. V zvezi z aktivno legitimacijo za škodo, ki je nastala družbi A. d.o.o., je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zavarovalno kritje ni podano. Splošni pogoji v 4. točki 3. člena določajo, da zavarovanje ne krije škode, če so vlomsko tatvino storili zavarovančevi delavci, ki opravljajo delo na mestu, kjer so zavarovane stvari. Sodišče prve stopnje se je glede določila, ki govori o zavarovančevih delavcih (skladiščnik tožeče stranke je bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje velike tatvine), postavilo na stališče (tožene stranke), da je treba določbo razumeti v širšem kontekstu in kot zavarovančeve delavce šteti tudi delavce zavarovalca, saj se je blago nahajalo pri tožeči stranki kot zavarovalcu. Po stališču sodišča prve stopnje vsakokratni lastnik blaga kot zavarovanec ni imel nobenega vpliva na blago, z njim je razpolagala le tožeča stranka in pri njej zaposleni delavci, logika pa je v tem, da so delavci, ki opravljajo delo na delovnem mestu, kjer so zavarovane stvari, v stalnem stiku s premoženjem, iz česar izhaja povečano tveganje, ki ga zavarovalnica ni prevzela. Na podlagi stališča, da je zavarovalno kritje izključeno prav iz takšnih razlogov, kot so nastopili pri tožeči stranki, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo.

10. V zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da glede blaga družb B. d.o.o. in C. d.o.o. tožeča stranka prehoda terjatve z izpolnitvijo ni dokazala, pritožnica ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da niti ni trdila, kdaj, komu in kako je zneske škode poravnala. Manjkajoče trditvene podlage pa z dokazi ni mogoče nadomestiti (7. člen ZPP). Ti služijo potrditvi trditvenih navedb in ne smejo biti predlagani z namenom, da bi trditve nadomestili. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da iz izpodbijane sodbe ne izhaja, zakaj iz listin, ki so v spisu, ne bi izhajalo, da je tožeča stranka dajatve za to blago plačala. Pritožbene trditve, ki se nanašajo prav na carinske dajatve, da naj ne bi bilo bistveno, ali je dajatev plačana, saj da zadostuje terjatev, ki jo finančna uprava izkazuje do tožeče stranke na podlagi carinske odločbe, bo višje sodišče preizkusilo še v nadaljevanju, na tem mestu pa le še dodaja, da sodišče informativnih dokazov ni dolžno izvajati in se zato o njih tudi ni dolžno izrekati. Zahtevek tožeče stranke na podlagi določb o subrogaciji zato tudi po stališču višjega sodišča ni utemeljen. Tožeča stranka bi morala postaviti konkretne trditve o tem, kdaj, koliko in komu je plačala za ukradeno blago in s čim to dokazuje.

11. Zavarovalna pogodba v tej zadevi predstavlja zavarovanje na račun tistega, katerega se tiče (prvi odstavek 929. člena OZ). Razlika med zavarovanjem na tuj račun, kot ga je opredelilo sodišče prve stopnje, je v tem, da je pri zavarovanju na tuj račun zavarovanec poimensko določen, medtem ko pri zavarovanju na račun tistega, ki se ga tiče, beneficiar ni določen, temveč je opisan oziroma določljiv (kot na primer v tej zadevi: vsakokratni lastniki blaga). Prvi odstavek 929. člena OZ določa, da zavarovalec ne more izvrševati pravic iz zavarovanja, razen, če v to privoli tisti, čigar interes je bil zavarovan in ki mu te pravice gredo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tako privoljenje dano s strani družbe A. d.o.o. za škodo, ki ji je zaradi ukradenega blaga nastala v skupnem znesku 41.085,00 EUR. Tožeča stranka pa v pritožbi ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da ni podala nobenih trditev, da bi druga dva zavarovanca (B. d.o.o. in C. d.o.o.) privolila v izvrševanje pravic iz zavarovanja s strani tožeče stranke.

12. Vendar višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje (tudi) v zvezi s škodo, povezano s tatvino blaga družb B. d.o.o. in C. d.o.o. zgolj z uporabo prvega odstavka 929. člena OZ zmotno odreklo tožeči stranki aktivno legitimacijo. Po prvem odstavku 948. člena OZ lahko premoženjsko zavarovanje sklene vsak, kdor ima interes, da ne nastane zavarovalni primer, ker bi mu sicer nastala kakšna premoženjska izguba. Teorija (glej Blagojevič, Krulj, Komentar zakona o obligacionima odnosima, II. knjiga, stran 1982) ob tem opozarja na primerno razlago tega določila ravno v zvezi s sklepanjem pogodb na tuj račun ali na račun tistega, katerega se tiče, in poudarja, da takšno pogodbo lahko sklene tudi oseba, ki v trenutku sklepanja niti kasneje nima takšnega interesa, mora pa obstajati interes na strani upravičenca (zavarovanca). Ob sklepanju zavarovalne pogodbe je torej res zavarovalni interes obstajal (le) na strani vsakokratnih lastnikov blaga.

13. Od zavarovalnega interesa ob sklepanju pogodbe pa je treba ločiti zavarovalni interes ob nastanku zavarovalnega primera. Pravice iz zavarovanja imajo lahko samo tisti, ki so imeli ob nastanku škode (in ne ob sklenitvi pogodbe – op. višjega sodišča) premoženjski interes za to, da zavarovalni primer ne bi nastal (drugi odstavek 948. člena OZ). Tudi pri zavarovanju na račun tistega, katerega se tiče, torej ni odločujoče le, kdo je kot zavarovanec napisan v zavarovalni pogodbi, saj zapis zavarovanca v zavarovalno polico ni odločilen.1 Zavarovalni interes ima navadno lastnik stvari (kar je bilo povedano zgoraj), lahko pa izhaja tudi iz kakšne obligacijske pravice, torej tudi iz pogodbenega razmerja z zavarovancem. Kot že povedano, je tožeča stranka trdila, da gre škoda v njeno breme kot lastnice skladišča. S trditvijo o valutnem razmerju,2 ki izhaja iz skladiščne pogodbe, tožeča stranka pravice iz zavarovanja torej uveljavlja kot zavarovanec. Glede na definicijo zavarovanca v splošnih pogojih (kot osebe, katere premoženje in/ali premoženjski interes je zavarovan) je zato bistveno, ali je v konkretnem primeru imela interes za to, da zavarovalni primer ne bi nastal (drugi odstavek 948. člena OZ).3

14. Tožeča stranka trdi, da je zaradi odtujitve blaga iz carinskega skladišča treba plačati tudi carinske in druge dajatve. Iz carinske odločbe št. DT 000/2012-6/1100-011 z dne 7. 3. 2012, na katero se sklicuje, izhaja, da je kot imetnik dovoljenja za uporabo carinskega postopka z ekonomskim učinkom (carinsko skladiščenje) zavezanka za plačilo dajatev in realnih obresti za manjko blaga v carinskem skladišču zaradi vloma z dne 7. 12. 2011. Ob uporabi drugega odstavka 948. člena OZ tako višje sodišče ugotavlja, da je tudi tožeča stranka tista, ki je imela ob nastanku zavarovalnega primera premoženjski interes za to, da ta ne bi nastal. Carinska odločba in iz nje izhajajoča škoda v obliki plačila carinskih dajatev je namreč prav posledica škodnega dogodka, spornega vloma. Sodišče prve stopnje je drugi odstavek 948. člena OZ sicer citiralo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, a ker je izhajalo le iz predpostavke prvega odstavka 929. člena OZ, ga pri odločanju ni uporabilo. Ima pa glede zavarovanca, zaradi pravkar povedanega, sodišče prve stopnje prav v zaključku, da je ne glede na izrecno določbo splošnih pogojev to lahko tudi zavarovalec.4

15. Nesporno je škodo povzročil delavec tožeče stranke, ki je opravljal delo na delovnem mestu, kot je že bilo povedano v 9. točki obrazložitve. Določilo, ki sicer govori o zavarovancu, naj bi se potrditvah tožene stranke (temu pa je sodišče prve stopnje sledilo) nanašalo tudi na delavce zavarovalca, saj da se je blago nahajalo pri tožeči stranki kot zavarovalcu.

16. Upoštevaje predhodno ugotovljeno o zavarovalnem interesu se pritožnica utemeljeno sklicuje na splošna obligacijskopravna načela o izključitvi odgovornosti zavarovalnice pri nameri ali prevari in ji gre pritrditi, da je po doktrini namerni povzročitelj zavarovalnega primera lahko samo fizična oseba in le če je zavarovalec, zavarovanec ali upravičenec povzročil zavarovalni primer namenoma ali s prevaro, zavarovalnica ni zavezana za nikakršne dajatve, nasprotno pogodbeno določilo pa je nično (prim. 944. člen OZ, ki je kogentne narave5). Ne gre pa za ravnanje ne zavarovalca ne zavarovanca ne upravičenca, kadar naklepno kaznivo dejanje stori zavarovalčev delavec. Naklep je imel on in ne tožeča stranka (ki je pravna oseba).6 Tožeča stranka utemeljeno izpostavlja tudi, da zakon enako kot tretje osebe obravnava tudi osebe, za katere zavarovanec odgovarja (npr. za njegove otroke ali delavce) in je v tem primeru zavarovalnica zavarovalnino dolžna izplačati (v skladu s 963. členom OZ pa od povzročitelja lahko zahteva povračilo, če je za to odgovoren).

17. Sodišče prve stopnje je sprejelo ugovor tožene stranke, da so zaposleni delavci, če opravljajo delo na delovnem mestu, kjer so zavarovane stvari, v stalnem stiku s premoženjem, iz česar izhaja povečano tveganje, ki ga zavarovalnica ni prevzela. Vendar je odmik od kogentnih zakonskih določb o zavarovalni pogodbi7 dopusten samo, če je v nedvoumnem interesu zavarovanca (drugi odstavek 924. člena OZ). Avtonomija strank pri sklepanju zavarovalne pogodbe je namreč omejena, razlog za to pa v varstvu zavarovalca.8 Tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo in je posledično materialnopravno zmotno spregledalo, da 953. člen OZ v tretjem odstavku določa, da je zavarovalnica, če nastopi zavarovalni primer, dolžna povrniti vsako škodo, ki jo je povzročil kdo, za katerega ravnanje zavarovanec kakorkoli odgovarja, ne glede na to, ali je bila škoda povzročena iz malomarnosti ali namenoma. Ne glede na prvi odstavek 953. člena OZ, ki dopušča pogodbeno izključitev posameznih rizikov, je torej pravica do povrnitve škode, ki jo je povzročil kdo, za katerega ravnanje zavarovanec kakorkoli odgovarja, ne glede na to, ali je bila škoda povzročena namenoma ali iz hude malomarnosti, z zakonom priznana in ne more biti v dispoziciji zavarovalne pogodbe (ter splošnih pogojev), da navedeno pravico zavarovalca omeji ali jo izključi. Določba tretjega odstavka 953. člena OZ je kogentne narave.9 Zakonsko določena izjema od izključitve kritja zaradi naklepnega ali malomarnega ravnanja oseb, za katere zavarovanec odgovarja, zato velja tudi v primeru, ko zavarovalnica tovrstno kritje s pogodbenim določilom izključi.10 Zaključek sodišča prve stopnje, da je zavarovalno kritje izključeno, je zato materialnopravno zmoten. Obveznost zavarovalnice v tej zadevi ni prenehala.11

18. Ob pravilni uporabi materialnega prava višje sodišče nadalje ugotavlja, da iz v izpodbijani sodbi ugotovljenega dejanskega stanja, vključno z nespornimi dejstvi, ki tudi predstavljajo dejansko podlago zadeve (prim. drugi odstavek 214. člena ZPP), izhaja naslednje: po tožbenih trditvah predstavlja škodo iz naslova tatvine blaga do podjetja B. d.o.o. skupen znesek 8.355,39 EUR in do podjetja C. d.o.o. skupen znesek 1.413,36 EUR, škodo iz naslova tatvine cigaret do podjetja A. d.o.o. skupen znesek 41.085,00 EUR ter stroške popravila nastale škode ob vlomu znesek 676,56 EUR.

19. Uvodoma je že bilo ugotovljeno, da tožeča stranka ni izkazala, da bi oškodovancema B. d.o.o. in C. d.o.o. plačala ukradeno blago. Posledično zahtevek tožeče stranke za zneska 5.961,32 EUR in 1.146,26 EUR, kolikor trdi, da je plačala omenjenima družbama, ni utemeljen (prim. 132. člen OZ). Ker je skladno s 14. členom ZPP sodišče na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, vezano samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca, se pritožnica neutemeljeno sklicuje na to, da je bil s kazensko sodbo bivši delavec tožeče stranke spoznan za krivega za veliko tatvino blaga točno določene vrednosti.

20. Višje sodišče pa nadalje ugotavlja, da pritožnica glede vseh oškodovanih lastnikov blaga trdi, da je plačala dajatve po carinski odločbi, in sicer za B. d.o.o. carino v znesku 1.001,50 EUR in DDV v znesku 1.392,57 EUR, za blago družbe C. d.o.o. pa 31,54 EUR carine in 235,56 EUR za DDV. Glede (vseh) dajatev po carinski odločbi pa gre ugotoviti, da je višina škode z odločbo Carinskega urada št. DT 000/2012-6/1100-011 z dne 7. 3. 2012 v celoti izkazana,12 saj je carinski dolg (in s tem škoda) nastal že z odstranitvijo blaga izpod carinskega nadzora,13 carinska odločba pa je kot individualni upravni akt postala izvršljiva že, ko je bila tožeči stranki vročena (pritožba namreč ne zadrži njene izvršitve). Da je carinska odločba posledica odstranitve blaga, ki se je nahajalo v carinskem skladišču, v postopku niti ni bilo sporno. Na tem mestu višje sodišče ugotavlja tudi, da se je tožeča stranka v zvezi z obračunom dajatev sklicevala na carinsko odločbo kot na svojo trditveno podlago (prim. tožbo v II. točki), tožena stranka pa višini škode v delu, ki se nanaša na dajatve po carinski odločbi, ni ugovarjala. Tudi višina škode v tem delu torej ni sporna.

21. V zvezi z ukradenimi cigaretami podjetja A. d.o.o. je tožeča stranka v tožbi navedla, da znesek 41.085,00 EUR predstavlja tako strošek samih cigaret kot strošek carinskih in drugih dajatev, ki jih je bilo treba plačati zaradi nezakonite odstranitve blaga izpod carinskega nadzora, kar da izhaja iz priložene carinske odločbe, pri čemer se je kot na svojo trditveno podlago sklicevala na specifikacijo blaga (v prilogi A4 spisa). Iz specifikacije izhaja, da znaša trošarina za 3.500 zavojčkov Ronhill Silk White 5.810,00 EUR, DDV pa 1.312,50 EUR, trošarina za 15.000 zavojčkov Ronhill Unlimited White pa 24.900,00 EUR ter DDV 5.535,00 EUR. Tudi na tem mestu gre ponoviti, da ugovor tožene stranke, da tožeča stranka ni izkazala, da je navedeno plačala, glede dajatev po carinski odločbi ni utemeljen. Glede zneska, ki se nanaša na ceno ukradenih cigaret in ki naj bi ga tožeča stranka poravnala družbi A. d.o.o., pa velja, kar je bilo ugotovljeno glede subrogacije; tožeča stranka konkretnih trditev o tem, razen da je s stranko izvedla pobot (prim. druga pripravljalna vloga na red. št. 19, list št. 54 spisa), ni podala. Tudi na naroku 4. 4. 2016 ni konkretizirala niti, s katero od družb je bila kompenzacija izvedena in kdaj. Zato na tem mestu višje sodišče le ponavlja, da nepopolne trditvene podlage z dokazi ni mogoče nadomestiti. Ugovori tožene stranke o nekonkretiziranosti trditev so se nanašali tudi na ta del škode, zato se višje sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje14, da materialno procesno vodstvo ni bilo potrebno.

22. Tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o neizkazanosti dela zahtevka, ki se nanaša na stroške popravila škode ob vlomu v višini 676,56 EUR, zato višje sodišče v ta dejanski sklop izpodbijane sodbe ni posegalo, uradoma upoštevnih kršitev pa pri preizkusu pritožbe ni zasledilo.

23. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je torej tožeča stranka kot zavarovanka upravičena do odškodnine za škodo, nastalo zaradi izdaje carinske odločbe, ki v skupnem znaša 40.218,67 EUR (od tega za B. d.o.o. 2.394,07 EUR, za C. d.o.o. 267,10 EUR in za A. d.o.o. 37.557,50 EUR).

24. Na podlagi pete alineje 358. člena ZPP je zato višje sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Tožena stranka je tako dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati 40.218,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 12. 2001 dalje do plačila.

25. K stroškom pritožbenega postopka: tožeča stranka je v tem postopku od tožene zahtevala plačilo 51.530,31 EUR s pripadajočimi obrestmi, kar je sodišče prve stopnje zavrnilo v celoti, s to sodbo pa je višje sodišče odločitev delno spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 40.218,67 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostalem delu (tj. za plačilo glavnice v višini 11.311,64 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi), je zahtevek zavrnjen. Končni uspeh tožeče stranke v tej zadevi je torej 78%, uspeh tožene stranke pa 22%. Glede na to je višje sodišče, ker je spremenilo odločbo, odločilo tudi o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP).

26. Kot izhaja iz 23. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje toženi stranki priznalo pravdne stroške v višini 23,70 EUR. Zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje tožeča stranka pritožbenih razlogov ni podala, uradni preizkus pa pomanjkljivosti ni pokazal. Glede na dosežen 22% uspeh pravdni stroški tožene stranke torej znašajo 5,21 EUR.

27. Tožba je bila v tej zadevi vložena 2. 12. 2014, zato je skladno s prvim odstavkom 20. člena Odvetniške tarife za stroške tožeče stranke treba uporabiti Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS 67-2876/2008 z dne 4.7.2008). Tožeča stranka je stroške priglasila s stroškovnikom z dne 4. 4. 2016 (red. št. 20, list. št. 60 spisa), in sicer nagrado po tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) v znesku 956,80 EUR, nagrado po tar. št. 3102 ZOdvT v znesku 883,20 EUR in pavšalni znesek po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR, kar vse skupaj z 22% DDV znaša 2.269,20 EUR. Višje sodišče je tožeči stranki skladno z 78% uspehom priznalo 1.769,97 EUR stroškov pravdnega postopka.

28. Po medsebojnem pobotanju je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 1.764,76 EUR, kot izhaja iz druge alineje v I. točki izreka te sodbe.

29. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP. Stroški tožeče stranke s pritožbo znašajo 1.177,60 EUR po tar. št. 3210 ZOdvT, 20,00 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT in 22 % DDV, kar je skupaj 1.461,07 EUR, skupaj s 1.227,00 EUR sodne takse pa 2.688,07 EUR. Skladno z uspehom tožeče stranke s pritožbo, ki je 78%, ji mora tožena stranka povrniti 2.096,69 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

1 Prim. S. Cigoj, Veliki komentar Zakona o obligacijskih razmerjih, IV. knjiga, str. 2417 in VSK Sodbo Cpg 84/2017 z dne 29. 6. 2017. 2 To je razmerje med tožečo stranko kot skladiščnikom in lastniki blaga kot položniki (prim. 747. člen OZ). 3 Tako tudi VSL sklep I Cp 2434/2015 z dne 3. 2. 2016. 4 Prim. 21. točka obrazložitve na str. 10 izpodbijane sodbe. 5 Tako tudi VSL Sodba II Cp 1196/2018 z dne 29. 8. 2018. V zadevi gre za zavarovanje odgovornosti, ki je tudi premoženjsko zavarovanje. 6 Glej A. Polajanar Pavčnik, Komentar OZ, GV založba, Ljubljana, 2004, 4. knjiga, str. 847 (v nadaljevanju Komentar OZ). Tako tudi Cigoj v komentarju k 929. členu ZOR (v: Komentar obligacijskih razmerij, IV. knjiga, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1986, str. 2477): "[...] zavarovalec želi imeti kritje za svoj riziko. Za to kritje plačuje. Načelo zavarovanja, da zavarovanec ne sme dogodka povzročiti namenoma sam, tukaj ni prekršeno. 7 Če ni prepovedan z OZ ali s kakšnim drugim zakonom. 8 V zavarovalni pogodbi, v kateri zavarovalnica nastopa na podlagi splošnih pogojev, namreč ta izpostavlja predvsem svoje interese, zato je zakonodajalec v luči uravnoteženja interesov obeh udeležencev pretežni del določb zavarovalne pogodbe opredelil kot kogentne. Glej A. Polajanar Pavčnik, Komentar OZ, GV založba, Ljubljana, 2004, 4. knjiga, str. 809 in 810 (v nadaljevanju Komentar OZ). 9 Tako tudi sodba VSRS III Ips 92/2015 z dne 19. 9. 2017. 10 VSRS sodba III Ips 92/2015 z dne 19. 9. 2017. 11 Tudi sicer je odgovornost delodajalcev za delavce urejena v 147. členu OZ in tudi v takem primeru lahko zavarovalnica od povzročitelja terja izplačano škodo na podlagi subrogacije (964. člen OZ). Prim. mag. Dejan Srše, Jernej Veberič, komentar k 953. členu OZ v e-paket Obligacije (Plavšak, Juhart, Vrenčur Obligacije, splošni del: komentar splošnega dela Obligacijskega zakonika, Ljubljana, Tax-Fin-Lex, Abc Nepremičnine, 2020). 12 Tako tudi VDSS sodba Pdp 971/2013 z dne 16. 4. 2014. 13 Člen 203 tedaj veljavne Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti določa, da carinski dolg pri uvozu nastane z nezakonito odstranitvijo blaga, zavezanega uvoznim dajatvam, izpod carinskega nadzora v trenutku odstranitve blaga izpod carinskega nadzora. Dolžnik je po potrebi oseba, ki mora izpolniti obveznosti, izhajajoče iz zadrževanja blaga v začasni hrambi ali uporabe carinskega postopka, v katerega je bilo dano to blago. 14 V 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.