Jedro

Revizija je bila dopuščena v smeri preizkusa materialnopravne pravilnosti pravnomočne presoje, da tretja toženka kot zavarovalni zastopnik v konkretnem primeru ni ravnala nedopustno.

Izrek

Revizija se dopusti v smeri preizkusa materialnopravne pravilnosti pravnomočne presoje, da tretja toženka kot zavarovalni zastopnik v konkretnem primeru ni ravnala nedopustno.

Obrazložitev

1. Tožnica od sodišča zahteva, naj razsodi, da so ji toženci dolžni solidarno plačati odškodnino v višini 30.091,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložene tožbe dalje do plačila.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, sodišče druge stopnje pa tožničino pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Zoper to sodbo je tožnica na podlagi 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vložila predlog za dopustitev revizije, in sicer glede pravnega vprašanja, ali je sodišče pravilno interpretiralo materialno pravo s tem, ko je ocenilo, da dejstvo, da naj bi tožnica prejela zavarovalne pogoje, bistveno vpliva na razbremenitev odgovornosti tretje toženke iz vtoževanega škodnega dogodka, kar pomeni, da ravnanje tretje toženke v fazi svetovanja in sklepanja zavarovanja za sam nastanek škodnega dogodka ni bistveno. Glede tega vprašanja sodne prakse Vrhovnega sodišča ni, sodna praksa višjih sodišč pa ni enotna. Tožnica pojasnjuje, da bi izredno pravno sredstvo revizije želela vložiti zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je bistvo zadeve videlo v tem, da je tožnica sprejela Splošne pogoje zavarovanja stanovanjskih hiš SPH07 in Splošne pogoje za stanovanjsko zavarovanje STAN07, za katere je brez konkretne argumentacije verjelo, da so bili tožnici izročeni že ob ponudbi, prav tako pa kasneje ob polici, kar sicer za sporno nedopustno ravnanje tretje toženke ni v ničemer relevantno. Tožnica je zaradi mnenja o napačni uporabi materialnega prava, ki je privedla do tega, da je ključni razlog za sodbo popolnoma zgrešen, kar pomeni tudi absolutno bistveno procesno kršitev, vložila pritožbo, ki jo je sodišče druge stopnje zavrnilo. Po njeni oceni je bistvo zadeve v tem, da je tretja toženka kot zavarovalni zastopnik tožnici kot šibkejši stranki razmerja pri sklenitvi zavarovanja izrecno jamčila nekaj, kar sicer ni izhajalo iz splošnih pogojev. Tožnica je tretji toženki posredovala vse podatke in izrazila svoje želje (kritje hiše in stanovanjske opreme na novo vrednost tudi v primeru poplav), ta pa ji je izrecno jamčila, da bo zavarovalna polica sklenjena tako, kot zahteva, kar pa se ni zgodilo. Pri tem je najmanj iz malomarnosti pri tožnici ustvarila zmoto, kar je posledično privedlo do njenega oškodovanja. Sporno pravno vprašanje se nanaša na odgovornost zavarovalnega zastopnika pri sklepanju zavarovanj v imenu in za račun zavarovalnice. Tretja toženka tožnici glede sklenitve zavarovanja ni pravilno svetovala oziroma ni sklenila zavarovanja, kot sta se dogovorili, zato je temelj odškodninske obveznosti popolnoma jasen, saj je skrbnost zavarovalniškega delavca postavljena tako strogo, da se ne more razbremeniti izrecno podanih jamstev o vsebini zgolj s pavšalnim očitkom nasprotni stranki, da bi lahko prebrala obsežne splošne pogoje. Izpodbijana odločitev je v nasprotju s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 826/2014 z dne 23. 7. 2014. Iz te izhaja, da je zavarovalnica dolžna plačati odškodnino, ker je zavarovalni zastopnik izrecno jamčil nekaj, kar sicer ni izhajalo iz splošnih pogojev, pri čemer je izrecno jamstvo zavarovalnega zastopnika, ki mora kot strokovnjak delovati po posebno skrbnih pravilih, štelo za ključno in mu pripisalo odločilen pomen za obstoj odgovornosti, ne glede na same splošne pogoje. Višje sodišče se je glede tožničinega sklicevanja na omenjeno zadevo izreklo, ampak odstopa od stališča v njej ni utemeljeno obrazložilo. Navedlo je namreč zgolj, da v primerjanih zadevah ne gre za isto dejansko stanje, saj naj v zadevi II Cp 826/2014 toženka s tožnikom ne bi sklenila zavarovanja, ki ga je ta hotel, v konkretni zadevi pa odločitev temelji na zaključku, da tožnica ni izkazala, da bi s prvo toženko hotela skleniti pogodbo premoženjskega zavarovanja z neomejenim jamstvom do višine zavarovalne vsote glede stanovanjske hiše in opreme v njej. Taka argumentacija ni pravilna, saj sta obe zadevi v svojem bistvu povsem enaki. V obeh je tožnik kot šibkejša stranka pred sklenitvijo zavarovanja poslal vse podatke in izrecno izrazil svoje želje glede vsebine zavarovanja, toženec - zavarovalni zastopnik pa je zagotavljal, da bo tako zavarovanje sklenil, kar pa se v nobenem primeru ni zgodilo. Bistvo obeh zadev je tako v opredelitvi ravnanja zavarovalnega zastopnika in skrbnosti, ki jo mora ta pokazati v fazi svetovanja stranki in nato v fazi sklepanja zavarovanja.

4. Predlog je v delu, razvidnem iz izreka sklepa, utemeljen.

5. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP so v obravnavanem primeru izpolnjeni glede pravnega vprašanja, opredeljenega v izreku sklepa. Vrhovno sodišče je zato revizijo v tako začrtanem obsegu dopustilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP).