Jedro

Ni vsaka napaka v ugotavljanju dejstev posledica kršitev procesnih predpisov. Če naj bi šlo za slednje, je potrebno izkazati, za kateri določeni procesni predpis gre, katerega kršitev je povzročila nezakonitost in nepravilnost sodbe.

Če so v mnenju izvedenca nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, se zahteva mnenje drugih izvedencev (tretji odstavek 261. člena ZPP), torej zopet takšnih, ki jih postavi sodišče. Res ne gre pri izročilni pogodbi s primesmi pogodbe o dosmrtnem preživljanju za enostranski interes pogodbenikov, vendar pa je spričo opisane narave takšne pogodbe vendarle prevladujoč izročevalčev - ne le nekomu izročiti premoženje, marveč si zagotoviti, da ostanek življenja preživi tako, da bo zanj preskrbljeno, ne le v gmotnem, marveč tudi v vseh drugih pogledih. Ta interes seveda presega interese prevzemnika in preživljalca - pridobiti lastnino. Zato je tudi zakonodajalec uzakonil možnost razveze takšnih pogodb (120. in 121. člen ZD).

Izrek

Revizija se proti odločitvi o zahtevku iz tožbe tožeče stranke zavrne kot neutemeljena, v ostalem pa se zavrže.

Obrazložitev

Ob drugem sojenju v tem sporu je sodišče prve stopnje razveljavilo izročilno pogodbo z dne 15.3.1988, kot jo je sklenil tožnik kot izročevalec s tožencema kot prevzemnikoma; razvezalo to pogodbo, ki jo je sklenila tožnica kot izročevalka s tožencema; naložilo tema, naj izdata tožnikoma ustrezno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bosta vknjižila kot lastnika nepremičnine, vpisane v vl. št. 100, k.o.; zavrnilo tožbeni zahtevek tožene stranke, naj ji tožnika in L. R. izročita ključ stanovanjske hiše in naj se jim prepove vsaka nadaljnja uporaba te hiše; tožencema naložilo, naj plačata tožnikoma 261.200 SIT pravdnih stroškov. Pogodbo je razveljavilo na podlagi 56. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ker je zlasti na podlagi dveh izvedenskih mnenj ugotovilo, da je bil tožnik ob sklenitvi pogodbe zaradi atrofije možganske skorje, kar je povzročilo psihoorganski upad, poslovno nesposoben; razveljavilo pa jo je na podlagi 115. člena zakona o dedovanju (ZD), ker je ugotovilo, da je med strankama nastal globok spor, katerega glavni razlog sicer ni mogel biti na strani tožencev, vendar pa sta ta s svojo pasivno držo pokazala, da ne nameravata izpolnjevati prevzetih bremen. Spričo takšne odločitve tudi ni utemeljen zahtevek iz tožbe tožene stranke.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke proti tej sodbi zavrnilo kot neutemeljeno. Zavzelo je stališče, da procesnih kršitev ni, ker je prvo sodišče obrazložilo, zakaj je sprejelo ugotovitve postavljenih izvedencev; da se z mnenjem dr. Jeliča ni bilo potrebno ukvarjati, ker je to mnenje poslal brez naročila sodišča; trditev o protispisnosti podatka, da toženca ne nameravata izpolnjevati pogodbe, sodi med pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, le-to pa je bilo pravilno in popolno ugotovljeno spričo dveh skladnih mnenj izvedencev in treh pregledov tožnika; da je materialnopravna pravilna odločitev o razvezi pogodbe, saj je potrebno upoštevati tudi, da je bilo razmerje med strankama hudo omajano, da se tožnika nista več vrnila domov, toženca pa sta ostala pasivna, in pogodbeni namen tožeče stranke se je izjalovil, zaradi česar je utemeljena razveza pogodbe (analogna uporaba prvega odstavka 121. člena ZD).

Proti tej sodbi v zvezi s prvostopenjsko sodbo vlaga revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlaga razveljavitev obeh sodb in ponovno sojenje na prvi stopnji. V zvezi z odločitvijo o razveljavitvi izročilne pogodbe očita, da temelji mnenje izvedenca dr. Srečka Vogrina predvsem na pričevanjih, ne ugotavlja pa klinične slike pokojnega tožnika; da je sodišče zasliševalo le priče tožeče stranke in da bi moralo zaslišati vsaj zapisovalki izročilne pogodbe A.Š. in I.G. in šele potem bi lahko podal izvedenec objektivno mnenje. Tako pa je šlo za kršitev načela materialne resnice in torej za kršitev po prvem odstavku 354. člena v zvezi s 7. členom zakona o pravdnem postopku (ZPP). Graja izvedensko mnenje in opozarja, da bi sorodniki morali vedeti za tožnikovo bolezen in da je tožnik že več let poprej hotel skleniti izročilno pogodbo. Na podlagi 387. člena ZPP predlaga izvedbo vseh naštetih dokazov in angažiranje novega izvedenca ali strokovne ustanove. Kar zadeva odločitev o razvezi izročilne pogodbe, meni revizija, da je materialno pravo nepravilno uporabljeno ob ugotovitvi, da je poglavitni razlog za razdor na tožničini strani. Tožnika sta onemogočila izpolnjevanje pogodbe s tem, da sta se odselila in se kljub vabilu nista hotela vrniti. Sorodniki preprečujejo sleherne stike. Sodišče je pretogo upoštevalo pravno mnenje, zavzeto leta 1990 na občni seji vrhovnega sodišča, kar zadeva možnosti nadaljnjega izpolnjevanja pogodbe. Pri sklenitvi izročilne pogodbe ne gre za enostranski interes. Tožeča stranka bi lahko zahtevala le spremembo naturalne obveznosti v denarno rento, ne pa razveze pogodbe. Če lahko vsak izročevalec onemogoči izpolnjevanje pogodbe prevzemniku, bo prihajalo do razvez izročilnih pogodb brez posledic za izročevalce. Protispisna je ugotovitev, da toženca nista storila nič za zgladitev spora. V zvezi z odločitvijo o zahtevku za izročitev ključa poudarja revizija, da je bil ključ odsvojen s tožničinim samovoljnim posegom. Sodišče bi moralo v zvezi s stroškovno odločitvijo pojasniti, kolikšen del celotnega spora se nanaša na zahtevek iz nasprotne tožbe.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, pristojni javni tožilec pa se o njej ni izjavil. Revizija je v enem delu neutemeljena, v drugem pa nedovoljena.

Revizija sicer uvodoma navaja, da uveljavlja le revizijska razloga kršitve določb pravdnega postopka in nepravilne uporabe materialnega prava, toda vsebinsko njen pretežen del izpodbija dejansko stanje, bodisi da je nepravilno, bodisi da je pomanjkljivo ugotovljeno. Zakon izrecno prepoveduje revizijo iz obeh pravkar naštetih razlogov (tretji odstavek 385. člena ZPP). Res pa je včasih težko razmejiti dejanska od pravnih vprašanj, kakor, denimo, v tej zadevi glede predhodnega vprašanja tožnikove poslovne (ne)sposobnosti ob sklepanju obravnavane pogodbe. Po drugi strani pa se nikakor ne smejo izbrisati meje med dejanskimi in procesnopravnimi napakami. Zakaj, ni vsaka napaka v ugotavljanju dejstev posledica kršitev procesnih predpisov. Če naj bi šlo za slednje, je potrebno izkazati, za kateri določeni procesni predpis gre, katerega kršitev je povzročila nezakonitost in nepravilnost sodbe. Revizija se sicer sklicuje na 7. člen ZPP, ki uzakonja načelo materialne resnice ter razpravno in preiskovalno načelo, vendar pa se ob tem nanaša le na delovno metodo pri ugotavljanju dejanskega stanja, ne pa neposredno na kvaliteto tega raziskovanja. Revizija ne navaja konkretno, katere določbe ZPP je kršilo sodišče tako, da bi to pripeljalo do zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Revizija torej skuša pretežno s splošnim navajanjem procesnih pomanjkljivosti uveljaviti v tem postopku z izrednim pravnim sredstvom nedovoljeni izpodbojni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče ne bo odgovarjalo na trditve dejanske narave (ki jih je tožena stranka uveljavljala že v pritožbi in kjer jih je sama uvrstila med takšne), torej o rezultatih dokaznega postopka. Kot nedovoljene je potrebno oceniti revizijske predloge za dopolnitev dokaznega postopka s ponovnim ali novim zaslišanjem prič. V reviziji omenjeni 387. člen ZPP sicer omogoča navajanje novot, vendar le v primeru, če se tičejo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija. Za takšne kršitve v tem primeru, kar zadeva odločitev sodišča, katere priče bo zaslišalo, ne gre. Po drugi strani pa je bilo dejansko stanje z vidika materialnega prava, ki ga je potrebno uporabiti za rešitev tega spora, popolno ugotovljeno.

Ni mogoče pritrditi reviziji, da gre za "protispisno" ugotovitev sodišča o tem, da toženca nista nič ukrenila za zgladitev spora. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je celo navedlo strani spisa, na katerih sta izpovedbi obeh tožencev, ki se nanašata na to okoliščino. S procesnopravnega vidika je tudi pravilno stališče inštančnega sodišča, da se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno posebej ukvarjati z mnenjem dr. Jeliča. Izvid in mnenje v dokaznem postopku more in mora podati izvedenec, to pa je oseba, ki jo povabi sodišče, da poda pred njim z uporabo svojega strokovnega znanja svoje ugotovitve o dejstvih, ki so pomembna za ugotavljanje resničnosti trditev, ki so predmet dokazovanja (prvi odstavek 260. člena in 250. člen ZPP). Če so v mnenju izvedenca nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, se zahteva mnenje drugih izvedencev (tretji odstavek 261. člena ZPP), torej zopet takšnih, ki jih postavi sodišče. Mnenje psihiatra dr. Jeliča, ki si ga je priskrbela tožena stranka sama brez odredbe sodišča, je vsekakor dokazno sredstvo in z njim se je toženi stranki očitno tudi posrečilo zasejati dvom o popolnosti in morda pravilnosti mnenja, ki ga je podal prvi postavljeni izvedenec dr. Lokar, kar je ob reševanju pritožbe tožene stranke proti prvi sodbi prvostopenjskega sodišča med drugim vodilo pritožbeno sodišče k temu, da je ob razveljavitvi sodbe naložilo dopolnitev izvedenskega mnenja. Vendar izvedenskega mnenja ne more ovreči drugo mnenje, ki nima opisane lastnosti izvedenskega mnenja, torej mnenja tiste osebe, ki jo je sodišče postavilo kot izvedenca.

Tudi materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno. Ker je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik ob sklepanju izpodbijane pogodbe poslovno nesposoben (44. člen zakona o nepravdnem postopku), pomeni, da tudi ni mogel skleniti veljavne pogodbe (prvi odstavek 56. člena ZOR), zaradi česar se pokaže kot utemeljen zahtevek za razveljavitev formalnopravno pravilno sestavljene izročilne pogodbe.

Izročilna pogodba, ki vsebuje tudi določbe o dosmrtnem preživljanju in še posebej o hrani pri skupni mizi, negi v bolezni, o življenju v skupnih prostorih ipd., ustvarja med strankama praviloma trajno razmerje in doživljenjsko izpolnjevanje pravic in obveznosti, ki izvirajo iz pogodbe. Za pravilno izpolnjevanje takšne pogodbe, ki naj ustreza namenu izgovorjenih pravic glede skupne hrane, nege in življenja, je nujno potrebno sožitje pogodbenikov, ki pa je po ugotovitvah nižjih sodišč, na katere sta vezani tako stranki, kot revizijsko sodišče, v obravnavanem primeru povsem izključeno zaradi močno skaljenih odnosov med njimi, dasiravno je bil povod za to na tožničini strani. Res ne gre pri izročilni pogodbi s primesmi pogodbe o dosmrtnem preživljanju za enostranski interes pogodbenikov, vendar pa je spričo opisane narave takšne pogodbe vendarle prevladujoč izročevalčev - ne le nekomu izročiti premoženje, marveč si zagotoviti, da ostanek življenja preživi tako, da bo zanj preskrbljeno, ne le v gmotnem, marveč tudi v vseh drugih pogledih. Ta interes seveda presega interese prevzemnika in preživljalca - pridobiti lastnino. Zato je tudi zakonodajalec uzakonil možnost razveze takšnih pogodb (120. in 121. člen ZD). Potemtakem se ob ugotovitvah nižjih sodišč, da je že po trimesečnem izpolnjevanju izročilne pogodbe z elementi pogodbe o dosmrtnem preživljanju prišlo, dasiravno zaradi ravnanja izročevalke, do tako hudega razdora med njo in prevzemnikoma, da se je odselila od njiju in se ni nikoli vrnila v dolgih letih pravdanja, in ko nikakor ni več mogoče med strankami vzpostaviti sožitja (drugi odstavek 120. člena ZD), ko je tako izpolnjevanje pogodbe glede na dogovorjeno skupno življenje, hrano in nego onemogočeno (prvi odstavek 121. člena ZD), pokaže kot materialnopravno pravilna odločitev sodišča, da pogodbo razveže. Za spremembo te pogodbe oziroma tožničine pravice do preživljanja v dosmrtno denarno rento, kot to predlaga revizija, pa v tej pravdi niti ni procesnih možnosti, saj mora sodišče soditi v mejah postavljenih zahtevkov (drugi odstavek 2. člena ZPP), tožena stranka pa ni postavila takšnega zahtevka (drugi odstavek 121. člena ZD) z nasprotno tožbo (189. člen ZPP).

Uveljavljana revizijska razloga torej nista podana in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na katero pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je revizijo proti odločitvi sodišča druge stopnje o zahtevku tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP). Del revizije, ki izpodbija odločbo višjega sodišča, kar zadeva odločitev o zahtevku iz tožbe tožene stranke in o pravdnih stroških, pa ni dovoljena. Ta je namreč navedla kot vrednost spornega predmeta v svoji tožbi, katere tožbeni zahtevek se ne tiče denarnega zneska (drugi odstavek 40. člena ZPP) 50.500 din, in to v času, ko je bila mejna vrednost za dovoljenost revizije v takšnih sporih (tretji odstavek 382. člena ZPP) 800.000 din (4. člen zakona o spremembah ZPP, Uradni list SRS, št. 74/87). S tem si torej tožena stranka ni zagotovila pravice do revizije (drugi odstavek 186. člena ZPP) proti sodni odločitvi o njenem tožbenem zahtevku. Nedovoljen pa je tudi tisti del revizije, v katerem tožena stranka spodbija stroškovno odločitev. Po 400. členu ZPP sicer lahko stranke vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Sklep o stroških pravdnega postopka je le izjemoma sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča. V konkretnem primeru ne gre za takšen sklep. Sodišče je odločalo o stroških postopka sočasno z odločanjem o glavni stvari in torej s sklepom o pravdnih stroških postopek ni bil pravnomočno končan. Zoper takšen sklep zato revizija ni dovoljena. Revizijsko sodišče je po povedanem revizijo tožene stranke v opisanih dveh delih zavrglo kot nedovoljeno (392. člen ZPP).