Jedro

Sodišče druge stopnje v konkretnem primeru ni bilo dolžno izvesti pritožbene obravnave oziroma ravnati v skladu z drugim odstavkom 351. člena ZPP.

Izrek

I.Revizija se zavrne.

II.Toženka mora tožnici povrniti 1.116,30 EUR stroškov revizijskega postopka, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1.Tožnica je s toženko (tedaj A.) sklenila kreditno pogodbo o dolgoročnem evrskem kreditu z valutno klavzulo z dne 1. 3. 2007 v višini 97.572,00 CHF (kar je tedaj znašalo 60.458,52 EUR) ter sporazum o zavarovanju denarne terjatve po 142. členu Stvarnopravnega zakonika z dne 7. 3. 2007 z obrestno mero 6-mesečni CHF LIBOR plus 2,15 % letno z ročnostjo 180 mesecev (15 let). Bistven očitek tožnice v postopku je, da toženka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti. Izpostavila je najnižjo obrestno mero, zamolčala pa visoko dolgoročno izpostavljenost zaradi tveganosti takega kredita in slabitve tečaja EUR v razmerju do CHF, kar je vplivalo na povišanje tožničinih obveznosti. Toženka je ugovarjala, da je tožnici pojasnila odvisnost kredita od gibanja tečaja CHF in da tožnica ni bila zgolj povprečna potrošnica, temveč magistrica zgodovine (State University of New York, Buffalo, Univerza Sorbonne in doktorica zgodovine mednarodnih odnosov (Univerza Sorbonne).

2.Sodišče prve stopnje je v novem (tretjem) sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe o zgoraj navedenem dolgoročnem kreditu in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve ter plačilo 36.348,45 EUR toženke tožnici, kot razliko med zneskom prejetega (60.458,52 EUR) in plačanega kredita (96.806,97 EUR). Tožnica je kredit pred koncem novega sojenja že predčasno vrnila, zato je bila tudi hipoteka iz zemljiške knjige izbrisana. Presodilo je, da čeprav tožnica ne bi bila dovolj dobro poučena o vplivu velike depreciacije EUR, to ni pomembno, ker je glede na primerjavo med njenimi (rastočimi) prihodki in višino posamezne mesečne anuitete niso doletele znatne ekonomske posledice. Zaključilo je, da nista podani toženkina slaba vera (kot kategorija, ki je vezana na njeno vednost in ne na opravljeno pojasnilo dolžnost), ter znatno neravnotežje ter s tem nepoštenost glavnega pogodbenega pogoja, zato pogodba ni nična.

3.Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v I.1. točki izreka ugodilo in ugotovilo ničnost kreditne pogodbe in notarskega zapisa. V preostalem (kondikcijskem) delu je sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pojasnilo je, da je prvostopenjsko sodišče odločitev sprejelo na podlagi sodne prakse, ki se je izoblikovala pred odločitvami Ustavnega sodišča, ki jim je zaradi obvezujoče narave sledilo Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 8/2022 in nadaljnjih odločbah. Ključno stališče v tej odločbi je, da v primeru skrbno opravljene pojasnilne dolžnosti ni podano neravnotežje (informacijska asimetrija) med pogodbenima strankama, zato o nepoštenosti ni mogoče govoriti. Presodilo je, da ugotovitev o tožničinem pridobivanju informacij o kreditu pri tretji osebi in o njeni izobrazbi toženke ni razrešila obveznosti predstavitve obsega valutnega tveganja, med drugim, da so lahko valutna nihanja visoka. Zaključilo je, da opustitev ustreznega pojasnila o bistvenih lastnostih obravnavanega kredita, utemeljuje tudi sklep o toženkinem nedobrovernem ravnanju, ki ni izkazala celovite predstavitve obsega valutnega tveganja tožnici, temveč zgolj splošnega tveganja. Brez spornega pogodbenega pogoja nadaljnji obstoj kreditne pogodbe ni mogoč, zato je pogodba nična. Ker o povračilnem zahtevku še ni bil izveden dokazni postopek in dejansko stanje o tem sploh še ni bilo raziskano, je sodišče sodbo prvostopenjskega sodišča v temu delu razveljavilo.

Dopuščeno revizijsko vprašanje

4.Vrhovno sodišče je na predlog toženke dopustilo revizijo glede vprašanja:

Ali je bilo sodišče druge stopnje v konkretnem primeru - zaradi bistvenih sprememb relevantne sodne prakse - dolžno izvesti pritožbeno obravnavo oziroma dolžno pravdni stranki pozvati, da se izjavita o spremenjeni razlagi materialnega prava in v zvezi s tem podata tudi nova dejstva in nove dokaze, ki so glede na spremenjeno vsebino materialnega prava relevantni, oziroma ali bi moralo pravdni stranki povabiti na sejo.

Revizijski postopek

5.Toženka v reviziji uveljavlja absolutne bistvene procesne kršitve iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter relativne bistvene kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP, in sicer metodološkega napotka (8. člen ZPP) ter kršitev v zvezi s sodbo presenečenja (drugi odstavek 351. člena ZPP in 383. člen ZPP v zvezi s 351. členom ZPP). Zatrjuje, da se je upravičeno zanesla na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča, a se je drugostopenjsko sodišče oprlo na spremenjeno pravno podlago, ne da bi sledilo postopkovnim pravilom. V pritožbenem postopku je sicer upoštevala stališča Vrhovnega sodišča iz zadeve II Ips 8/2022, s katero se je seznanila na približno polovici roka za odgovor na pritožbo, vendar pa je Vrhovno sodišče v stališča prejšnje sodne prakse poseglo šele s kasnejšimi odločitvami. V odgovoru na pritožbo tako ni mogla upoštevati bodočih sprememb sodne prakse in jim prilagoditi navedb in dokaznih predlogov. Drugostopenjsko sodišče bi moralo, kot izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 21/2013 z dne 19. 7. 2023, pravdni stranki pozvati, naj se izjavita o novi materialnopravni podlagi in predlagata nove dokaze, ter glede na okoliščine konkretnega primera oceniti, ali je treba opraviti pritožbeno obravnavo. Ker tega ni storilo, toženka ni imela možnosti izjave o morebitnem napačnem pravnem naziranju sodišč nižjih stopenj. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi, odločbo drugostopenjskega sodišča razveljavi in mu zadevo vrne v novo sojenje.

6.Vrhovno sodišče vloge toženke z dne 20. 2. 2025, vložene po izteku roka za vložitev revizije, ni upoštevalo. Okoliščine, ki jih toženka navaja v vlogi, bi lahko pomenile razlog za obnovo postopka. Na podlagi 397. člena ZPP se predlog za obnovo postopka poda pri sodišču, ki je izdalo odločbo na prvi stopnji.

7.Tožnica v odgovoru na revizijo nasprotuje stališčem revidentke in predlaga zavrnitev revizije. Zatrjuje, da je bila toženka z vsebino zahteve pojasnilne dolžnosti lahko seznanjena vsaj z odločbo Ustavnega sodišča Up-14/21-30 z dne 13. 1. 2022, ki je bila izdana pred sodbo prvostopenjskega sodišča v tem sojenju. Že presoja v sklepu II Ips 201/2017 ni odstopala od poznejše sodne prakse Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 8/2022 in naslednjih. Toženka zato tudi pred drugostopenjskim sodiščem ni bila prikrajšana za materialno procesno vodstvo.

Presoja utemeljenosti revizije

8.Revizija ni utemeljena.

9.Upoštevaje 371. člen ZPP, revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Izpodbijane sodbe torej ne preizkuša po uradni dolžnosti. Preizkusiti sme le konkretizirane zatrjevane kršitve, skladne z obsegom sklepa o dopustitvi revizije. Vrhovno sodišče pojasnjuje, da so toženkine revizijske navedbe, s katerimi graja kršitve drugostopenjskega sodišča: metodološkega napotka (ker ni presodilo toženkinih navedb in dokazov v povezavi z zaključki prvostopenjskega sodišča), načela kontradiktornosti (ker ni upoštevalo nekaterih listinskih dokazov, ki jih je predlagala toženka) ter pravice do obrazložene sodne odločbe (ker se ni opredelilo, v čem naj bi toženka pomanjkljivo opravila pojasnilno dolžnost), zunaj okvira dopuščene revizije.

10.Ob upoštevanju sodne prakse Ustavnega sodišča in SEU v zadevah kreditojemalcev kreditov v valuti CHF, je Vrhovno sodišče s sodbo II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, ki jo je v spletni bazi Sodna praksa objavilo 25. 5. 2023, nadgradilo dotedanjo sodno prakso. Sodba je začrtala izhodišča tudi za nadaljnjo sodno prakso Vrhovnega sodišča, katere bistvo je v: 1) zaostreni vsebini pojasnilne dolžnosti, zlasti glede na konkretna pogodbena bremena v potrošnikovem življenju; 2) stališču, da so razlogi v štirih alinejah prvega odstavka 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), ki utemeljujejo sklep o nepoštenosti pogodbenega pogoja, določeni alternativno, 3) razlikovanju med (ne)napovedljivostjo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih oscilacij valutnega para na drugi strani, ter 4) vzpostavljeni povezavi med pojasnilno dolžnostjo in nepoštenostjo pogodbenega pogoja, tako da izpolnjena pojasnilna dolžnost ni več njegova predpostavka, temveč njegov bistveni del.

11.Predmet obravnavane revizije je presoja pravilnosti procesnega ravnanja drugostopenjskega sodišča, ko je na podlagi nove sodne prakse na področju problematike švicarskih frankov pritožbi tožnice ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v njeno korist. Jedro revizijske presoje je v odgovoru na vprašanje, ali je toženko v obravnavani zadevi pred drugostopenjskim sodiščem doletela sodba presenečenja, ki je po ustaljeni ustavnosodni presoji v nasprotju s pravico stranke do izjave iz 22. člena Ustave. Ta kršitev je podana, kadar:

-sodišče uporabi pravno podlago, na katero se nobena od strank oziroma nobeno od nižjih sodišč v postopku niso sklicevali, ter

-strankam ni mogoče očitati, da bi ob potrebni skrbnosti z uporabo te pravne podlage mogli in morali predvideti, da bo sodišče nanjo oprlo svojo presojo.

12.Vrhovno sodišče je v pretekli sodni praksi v zvezi s sodbo presenečenja že pojasnilo, da je smisel tega instituta v prepovedi procesnega položaja, v katerem bi stranka zaradi presenetljive pravne podlage izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na pravno podlago bistvenega pomena. Do tega lahko pride tudi tedaj, ko drugostopenjsko sodišče odloči o sporu na podlagi nove pravne kvalifikacije, ki je stranki kljub potrebni skrbnosti v postopku pred prvostopenjskim sodiščem nista mogli predvideti, in zato zanju pomeni presenečenje. V tem primeru morata imeti možnost navajanja dejstev in predlaganja dokazov, ki so pravno pomembni z vidika novo sprejete pravne ocene spora pred drugostopenjskim sodiščem. Skladno s temi spoznanji drugi odstavek 351. člena ZPP določa, da mora drugostopenjsko sodišče, ki na seji ugotovi, da je treba v sporu uporabiti pravno podlago, na katero se dovolj skrbni stranki v postopku pred prvostopenjskim sodiščem nista sklicevali in ni bila del pritožbenih navajanj, stranki opozoriti na možnost uporabe te pravne podlage in jima omogočiti pravico do izjave v petnajstdnevnem dnevnem roku od vročitve poziva. Vsebino te pravice je treba razlagati tako, da obsega tudi navajanje novih dejstev in dokazov (prvi odstavek 337. člena ZPP), ki jih stranki z vidika prej uporabljene podlage upravičeno nista šteli kot pravno pomembni.

13.Sodba prvostopenjskega sodišča, s katero je bil tožničin tožbeni zahtevek zavrnjen, je bila sprejeta 1. 2. 2023, torej pred spremembo sodne prakse. Drugostopenjsko sodišče je o pritožbi tožnice odločilo 26. 1. 2024, to je nekaj mesecev po izdaji sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, ki je bil objavljen 25. 5. 2023. Bistveno za presojo utemeljenosti revizije je, ali je imela revidentka resnično, ne le formalno možnost, da se je seznanila s spremenjeno sodno prakso.

14.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je toženka odgovor na pritožbo vložila 1. 6. 2023. To tudi sama potrjuje v reviziji s tem, ko zatrjuje, da se je približno na polovici pritožbenega roka seznanila s stališči Vrhovnega sodišča iz sklepa II Ips 8/2022 ter jih je v pritožbenem postopku tudi upoštevala. Toženka se je imela torej že po lastnih trditvah možnost seznaniti s spremenjeno sodno prakso Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 8/2022, kar je (prav tako po svojih trditvah) tudi upoštevala pri pritožbenih razlogih, in ni izgubila možnost navajati dejstev, ki so glede na pravno podlago bistvenega pomena. V tem se procesni položaj razlikuje od tistega, kot je bil podan v sklepih II Ips 54/2024 z dne 18. 12. 2024, II Ips 71/2024 z dne 15. 1. 2024, II Ips 58/2024, z dne 21. 1. 2025, II Ips 57/2024 z dne 7. 2. 2025, v katerih je Vrhovno sodišče sklep o sodbi presenečenja utemeljilo z dejstvom, da drugostopenjsko sodišče kljub naknadno spremenjeni sodni praksi Vrhovnega sodišča pred odločitvijo ni uporabilo ene izmed procesnih možnosti iz drugega odstavka 351. člena ZPP.

15.Toženka sicer v reviziji zatrjuje tudi, da se Vrhovno sodišče od predhodnih pravnih stališč ni odmaknilo z zadevo II Ips 8/2022, temveč šele s kasnejšimi odločitvami, na katere se je oprlo drugostopenjsko sodišče in glede katerih se v pritožbi ni mogla izjaviti. Revizijsko sodišče poudarja, da splošne (pavšalne) toženkine trditve v tej smeri (da je drugostopenjsko sodišče odločbo oprlo na spremenjeno pravno podlago, o kateri se ni imela možnosti opredeliti, in da se pred pritožbenim sodiščem ni mogla izjaviti o morebitnem napačnem pravnem naziranju sodišč nižjih stopenj) ne morejo zadoščati za uspeh z revizijo. Ob dejstvu da je bila s stališči Vrhovnega sodišča iz sklepa II Ips 8/2022 v pritožbenem postopku že seznanjena, namreč ne pojasni, katera je tista pravna podlaga (o kateri se je Vrhovno sodišče izreklo v odločbah, ki so sledile zadevi II Ips 8/2022) in s katerimi pravnimi podlagami drugostopenjskega sodišča ni mogla računati.

16.Čeprav bi za odločitev o reviziji zadoščalo že pravkar povedano, Vrhovno sodišče dodaja, da iz odločbe drugostopenjskega sodišča ne izhaja noben nosilni argument, ki bi ga Vrhovno sodišče izoblikovalo šele v nadaljnjih odločbah in ne že v sklepu II Ips 8/2022. Zaključek o nepoštenosti pogodbenega pogoja je drugostopenjsko sodišče napravilo na podlagi presoje o toženkinem nedobrovernem ravnanju zaradi opustitve ustreznega pojasnila o bistvenih lastnostih obravnavanega kredita. Izhajalo je iz presoje prvostopenjskega sodišča, da je bilo tožnici dano kvečjemu splošno pojasnilo o obrestnem in valutnem tveganju, kar je drugostopenjsko sodišče (pravilno) ocenilo kot nezadostno.

Pri tem že iz sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022 izhaja, da je merilo dobre vere objektivno, kar pomeni, da je treba pojasnilno dolžnost opraviti skladno s profesionalno skrbnostjo ter da gre v primeru neustrezne pojasnilne dolžnosti praviloma za nepošten pogodbeni pogoj. Prav tako izhaja, da če bi toženka potrošnika seznanila z dejanskim obsegom (ne)gotovosti njegovega pravnega položaja, bi se ta lahko veliko bolj zavedal dejanskega obsega tveganja.

17.Obravnavana zadeva se tako v bistvenem razlikuje od zadev, navedenih v 14. točki te obrazložitve. Ko je drugostopenjsko sodišče odločalo o pritožbi, ni bila podan procesni položaj, ki ga predvideva drugi odstavek 351. člena ZPP in ki od sodišča druge stopnje zahteva, da s pisno vlogo stranki opozori na možnost uporabe pravne podlage in jima omogoči, da se pred odločitvijo o njej pisno izjavita ter pod pogoji iz prvega odstavka 337. člena ZPP navajata nova dejstva in predlagata nove dokaze.

18.Procesni položaj toženke tudi ni enak kot v sklepu II Ips 21/2023 z dne 19. 7. 2023, na katerega se sklicuje toženka. V citirani zadevi se je namreč sodna praksa spremenila šele po njeni pravnomočnosti in Vrhovno sodišče je v citiranem sklepu zavzelo stališč, da takojšnja uporaba nove sodne prakse za tekoče sodne postopke ne sme povzročiti izgube pravice strank ali nastop negativnih posledic. To se v obravnavani zadevi ni zgodilo, saj je toženka sama zatrjevala, da je pritožbene trditve prilagodila novi sodni praksi; prav nasprotno, nastal je položaj iz 5. alineje 358. člena ZPP, na podlagi katerega je drugostopenjsko sodišče sodbo prvostopenjskega sodišča lahko spremenilo. Zato je odgovor na postavljeno vprašanje negativen. Sodišče druge stopnje v konkretnem primeru ni bilo dolžno izvesti pritožbene obravnave oziroma ravnati v skladu z drugim odstavkom 351. člena ZPP.

19.Ker toženkini zatrjevani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče toženkino revizijo v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo. Revizijsko sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

20.O stroških revizijskega odgovora je sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in določb Odvetniške tarife. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Toženka z revizijo ni uspela zato krije svoje stroške revizijskega postopka. Tožnici pa je dolžna povrniti njene stroške za odgovor na revizijo, ki znašajo 1116,30 EUR.

-------------------------------

1. Izhaja iz 5. točke obrazložitve odločbe sodišča druge stopnje.

2. Glej 44.-47 ter 123.-124, točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.

3. Glej 130.-131. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.

4. Glej 171. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.

5. Sklep II DoR 89/2024 z dne 21. 8. 2024.

6. Zatrjuje, da ji je drugostopenjsko sodišče, ker je v zadevi kot sodnica poročevalka sodelovala sodnica, ki ima kredit, vezan na klavzulo CHF in po poročanju medijev tudi sama kot stranka pred sodiščem uveljavlja ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, kršilo pravico do nepristranskega odločanja iz 23. člena Ustave in pravico do poštenega postopka iz 22. člena Ustave.

7. Primerjaj npr.: sodba Vrhovnega sodišča II Ips 618/2009 z dne 9. 6. 2011.

8. Glede revizijskih trditev, v katerih toženka zatrjuje, da je drugostopenjsko sodišče spregledalo dokaze, na katere je opozorila na podlagi spremenjene sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki naj bi dokazovali njeno zavedanje nepredvidljivosti in nenapovedljivosti valutnega tveganja (48. točka revizije), Vrhovno sodišče obiter dictum pojasnjuje, da zatrjevani dokazi, v povezavi s tistimi, na katere se opira presoja sodišč nižjih stopenj, dokazujejo ravno nasprotno od tistega, kar želi toženka, in sicer, da pojasnilne dolžnosti ni izpolnila. Toženka namreč ne zatrjuje, da je v pritožbenem postopku ponudila dokaze o posredovanju svojega zavedanja valutnega tveganja tožnici.

9. Glej: 10. točko obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 58/2024 z dne 22. 1. 2025, 11. točko sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 71/2024 z dne 15. 1. 2015 in 9. točko obrazložitve sklepa II Ips 57/2024 z dne 7. 2. 2025.

10. Glej: 16. točko odločbe Ustavnega sodišča Up-964/16 z dne 9. 1. 2020.

11. Glej 12. in 13. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 75/2016 z dne 1. 2. 2018.

12. Glej: 5. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-197/00 z dne 25. 4. 2002, podobno v 20. in 21. točki obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-765/13 z dne 3. 12. 2015.

13. Pod red. št. 257 glavnega spisa.

14. Glej točki 18 in 23 revizije toženke.

15. Primerjaj npr. sklepe Vrhovnega sodišča: II Ips 54/2024 z dne 18. 12. 2024, II Ips 71/2024 z dne 15. 1. 2024, II Ips 58/2024, z dne 21. 1. 2025, II Ips 57/2024 z dne 7. 2. 2025.

16. Glej 12. točko obrazložitve odločbe sodišča druge stopnje.

17. Glej predvsem 57., 69., 72, 76-78 točko obrazložitve sklepa II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023.

18. Glej 15. točko obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 21/2023 z dne 19. 7. 2023.

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - točka 351, 351/2, 358, 378

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.