Jedro

Ponovitev dokazovanja s postavitvijo novega izvedenca ustrezne stroke je v ZPP predvidena le, kadar sodišče (in ne morda katera od strank) oceni, da je izvedenčev izvid nejasen, nepopoln ali v nasprotju sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami (in ne z okoliščinami kot jih vidita stranki) in se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca, ali da so v mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, pa se te pomanjkljivosti ali dvom ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

(1.) Okrožno sodišče v Kranju je z izpodbijano sodbo (in sklepom) zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, s katerim je zahtevala, da ji tožena stranka v roku 15 dni plača 63.745,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.8.2007 dalje do plačila (točka I/1 izreka). Za znesek 255,00 EUR je zaradi umika postopek ustavilo (točka I/2 izreka). Posledično je še odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi plačati pravdne stroške v višini 482,40 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (točka II izreka).

(2.) Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče vloženi pritožbi ugodi, izpodbijano zavrnilno sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške. V bistvenem navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odst. 339. člena ZPP, saj ni vestno in skrbno presodilo izvedenih dokazov, ampak je nekritično sledilo vsemu, kar so zdravniki izpovedali in tudi s tem, ker ni dopustilo dokaza po zaslišanju prim. dr. C. in dokaza s postavitvijo še enega izvedenca, kar je zagotovo vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. S takšnim ravnanjem je bila tožeči stranki odvzeta tudi možnost kontradiktornega obravnavanja. Podana je nadalje bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o tem, ali je bila pri tožnici podana prava diagnoza, ob tem, da niti izvedenec V. ne izključuje možnosti, da je šlo za sindrom embolije s plodovnico. Sodba nima razlogov niti glede opustitve pregleda z ultrazvokom. Sodišče je tudi dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Povsem neutemeljeno je razvrednotilo mnenje prim. dr. C., češ da mu niso bile znane trditve tožene stranke in da je bilo vse napisano po nalogu tožeče stranke. Dr. C. je namreč splošno znan in priznan porodničar, ki svojega ugleda v konfrontaciji s kolegom dr. V. ne bi izpostavil. Sodišče bi moralo po tem, ko je ugotovilo, da mnenje dr. C. ni skladno z mnenjem dr. V., glede na utemeljen predlog tožeče stranke za njegovo zaslišanje, oziroma za postavitev drugega izvedenca, po načelu iskanja materialne resnice ugotoviti, kaj je na stvari in preizkusiti dejanske ugotovitve tudi z drugim izvedencem. Po mnenju dr. C. je bila tožnici postavljena napačna diagnoza, kar le - tej doslej ni bilo jasno. Ta zaplet, če bi bila tožnica pravilno zdravljena, pa ni bila, kar je zdravniška napaka, ne bi imel takih posledic, kot so nastale. Da bi lahko šlo za embolijo s plodovnico, je ob zaslišanju dopustil tudi dr. T., kar pa sodišče zanemari z obrazložitvijo, da bi bilo posredovanje zdravnikov enako. Izvedenec dr. V. tudi sicer ni prepričljivo in popolno odgovoril na vse tisto, kar bi moral. Njegovo mnenje predvsem komentira ukrepe zdravnikov in nepravilno razlaga postopke in ukrepe na podlagi nepravilne diagnoze. Dejansko stanje je bilo tudi napačno ugotovljeno. Tako je napačen zaključek, da je bila tožnica v porodnem in poporodnem obdobju ves čas skrbno nadzorovana. Glede na sam potek dogodkov je tak zaključek pavšalen in neprepričljiv, pritožnica opozarja na poškodbe, ki jih je utrpela ob porodu in dogajanje po porodu. Nerazumljivo je, zakaj se izvedenec sklicuje na prisotnost dr. T, če je bila specializantka že popolno usposobljena za postopek šivanja in oskrbe tožnice. Dejstvo je, da je bila tožnica življenjsko ogrožena, pa je specialist, dokler ni bila že v šoku, ni pregledal, kar ne more biti primer dobre prakse. Opozarja na pripombe, ki jih je dala na izvedeniško mnenje v četrti pripravljalni vlogi. Stališče, da krvavitve v podtrebušnico tudi izkušen porodničar do začetnih znakov šoka ne bi mogel prepoznati le s pregledom porodne poti, še ne dokazuje, da je bilo za tožnico storjeno vse potrebno. Obstajajo še druge možnosti, npr. ultrazvok, da bi se ugotovila taka krvavitev, ki pa niso bile uporabljene, pa bi morale biti. Neprepričljiv je tudi zaključek, da je zdravstveno osebje prve znake šoka opazilo takoj, saj so se pojavili že med šivanjem, ki se je začelo ob 7.30. Takrat je bilo tožnici dvakrat slabo, nastopila je motnja zavesti, bruhanje, nekontrolirano odvajanje blata in pena na ustih. Ob vseh teh znakih hemoragičnega šoka, tako ni mogoče trditi, da so bili prepoznani takoj. Neskrbno postopanje kaže tudi dokazana opustitev merjenja vitalnih funkcij tako med porodom kot po porodu, kar bi lahko opozorilo na krvavitev. Napačen je zaključek sodišča, da med to opustitvijo in nastalo škodo ni vzročne zveze, ker verjame, da so se ob poslabšanem stanju njene vitalne funkcije merile in da so bile normalne. Sodišče je z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje prim. dr. C, ali za postavitev drugega izvedenca, preprečilo tožnici, da bi svojo trditev, da je šlo za neustrezno zdravljenje, torej za zdravniško napako, dokazala.

(3.) Pritožba je neutemeljena.

(4.) Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa v obsegu 2. odst. 350. člena ZPP.

(5.) Med pravdnima strankama v teku postopka na prvi stopnji ni bilo sporno, da je tožnica 17.4.2007 prišla v Splošno bolnico X. zaradi poroda in je tam rodila zdravo deklico in da je bil pri njej po porodu izveden poseg histerektomije ter kasneje še operacija zaradi mehanične zapore črevesja. Med strankama tudi ni bilo sporno, da je obporodna poškodba (ruptura) materničnega vratu do maternične ožine redek, vendar znan zaplet, enako pa velja tudi za kasnejši zaplet, ko je prišlo do intestinalne obstrukcije. Sporno med strankama, pri čemer je to sporno tudi v pritožbi, pa je bilo, ali je katero od ravnanj ali opustitev zdravstvenega osebja zavarovanke tožene stranke, ki ji jih tožnica očita, bilo strokovno napačno in s tem protipravno in ali je takšno strokovno napačno ravnanje (oziroma ravnanja) ali opustitev (oziroma opustitve) pripeljalo do tega, da obsežne krvavitve, ki se je pri tožnici pojavila kot posledica obporodne poškodbe, ni bilo mogoče zaustaviti drugače kot z operativno odstranitvijo maternice. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da zdravstvenim delavcem zavarovanke tožene stranke ravnanj oziroma opustitev, ki bi bila strokovno napačna, ni mogoče očitati in je bila odstranitev maternice posledica zapleta ob porodu, to je poškodbe maternice.

(6.) Pritožbeno sodišče po opravljenem pritožbenem preizkusu ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in nato tudi materialno pravo uporabilo pravilno. Neutemeljeni so tudi očitki o storjenih kršitvah postopka (tako relativnih kot absolutnih), kar bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

(7.) Pritožnica je v teku postopka sodišču predložila mnenje prim.dr. C., v katerem slednji ugotavlja, da naj bi tožnica po porodu doživela sindrom embolije s plodovnico, zaradi napačne diagnoze pa ni bila ustrezno zdravljena, negativno pa ocenjuje tudi mnenje v sodnem postopku postavljenega izvedenca. Na to mnenje se sklicuje tudi v pritožbi in nanj veže tako očitke glede kršitev postopka kot glede pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja.

(8.) V prvi vrsti je v zvezi s tem potrebno pritožnico opozoriti, da izven postopka izdelano mnenje, ki mu nasprotna stranka nasprotuje (in v konkretnem primeru je tožena stranka takšno nasprotovanje jasno izrazila na obravnavi dne 2.3. 2010), ne more biti dokaz v smislu določb ZPP, še manj pa dokaz v smislu izvedeniškega mnenja. Po 244. členu ZPP namreč izvedeniško mnenje podajo izvedenci, ki jih določi sodišče in ki dokazovanje z izvedenci tudi vodi (1. odst. 252. člena ZPP). S tem je namreč zagotovljeno, da imata obe stranki možnost sodelovanja in obravnavanja dokaza. Izven postopka pridobljeno mnenje lahko zato sodišče upošteva le kot trditve stranke, ki je mnenje predložila in se nanj sklicuje(1). Iz tega razloga zato tudi ne moremo govoriti o dveh nasprotujočih si izvedeniških mnenjih v smislu 2. odst. 254. člena ZPP, pač pa, kot je že bilo pojasnjeno, zgolj o trditvah stranke, to je pritožnice, ki se z izvedeniškim mnenjem, ki je bilo pridobljeno v teku postopka, ne strinja. Z vidika pravice do kontradiktornega postopka pa je posledično pomembno zgolj to, ali se je takšna trditev stranke obravnavala in se v dokaznem postopku potrdila ali pa tudi ne. Tej zahtevi je bilo v konkretnem primeru v celoti zadoščeno, saj se je v sodnem postopku postavljeni izvedenec doc.dr. V. do teh trditev (kolikor je bilo to, glede na njihovo neargumentiranost, sploh mogoče), opredelil ob zaslišanju, sodišče pa je njegovo utemeljitev, zakaj mnenje ni sprejemljivo, sprejelo in to pojasnilo tudi v razlogih sodbe.

(9.) Ne glede na že navedeno, pa je, saj pritožnica vprašanje pravilne diagnoze ponovno izpostavlja v pritožbi tudi v zvezi z očitkom nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, potrebno izpostaviti tudi to, da je trditve v smeri napačne diagnoze postavila prepozno, to je že po opravljenem prvem naroku, pri čemer niti ni trdila, da tega iz opravičljivega razloga ni mogla storiti pravočasno (primerjaj 286. člen ZPP). Iz njenih navedb izhaja celo nasprotno, saj je v 6. pripravljalni vlogi (list. št. 125), zapisala, da je bila pri dr. C. na pregledu že jeseni 2007 (torej že pred vložitvijo tožbe) z namenom, da bi dobila njegovo oceno glede postopkov po porodu dne 17.4.2007 in nastalih posledic, pri čemer naj bi ji slednji že takrat potrdil, da v bolnici ni bilo tako kot bi moralo biti in da ni bila dobro zdravljena. Sodišču prve stopnje se posledično do teh prepoznih trditev niti ne bi bilo potrebno posebej opredeljevati, niti voditi v tej smeri dokaznega postopka (6. odst. 286. člena ZPP).

(10.) Neutemeljen je nadalje očitek, da je bila tožnici s tem, ko sodišče prve stopnje ni dopustilo dokaza z zaslišanjem primarija dr. C. in ko ni sledilo predlogu, da se v postopku postavi še en izvedenec, odvzeta možnost kontradiktornega obravnavanja oziroma možnost, da bi tožnica svojo trditev o neustreznem zdravljenju dokazala. Po 285. členu ZPP je dolžnost sodišča, da omogoči, da se v dokaznem postopku, ki ga vodi, ugotovi in pojasni sporno dejansko stanje. Čeprav je odločanje o tem, kateri dokazi bodo izvedeni in kateri ne, po 213. in 287. členu ZPP pridržano sodišču, seveda ne gre za prosto presojo sodišča, ampak je slednje ob tem omejeno z ustavnim načelom, ki vsakomur omogoča enako varstvo pravic v postopku (22. člen Ustave) in s pravili ZPP o dokazih in izvajanju dokazov. V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje dokaznemu predlogu tožnice, da se zaradi ugotovitve in razjasnitve dejanskih vprašanj, za katera je potrebno strokovno znanje in za ugotovitev, kakšna so pravila porodniške in ginekološke stroke v takšnih primerih kot je bil konkretni oziroma kakšno je običajno zdravljenje, postavi izvedenec medicinske stroke (specialist ginekologije in porodništva), ugodilo. S tem ji je bilo omogočeno dokazovanje z njene strani zatrjevanih, vendar spornih, dejstev, pa tudi običajev in pravil stroke. Na podlagi sklepa sodišča je izvedenec dr. Vogler izdelal pisno izvedeniško mnenje, v tem mnenju je odgovoril tako na vprašanja sodišča kot tudi tožnice, na kasnejše pripombe tožnice pa je nato odgovoril tudi ob zaslišanju. Prvo sodišče je, in temu stališču se pridružuje tudi pritožbeno sodišče, izvedeniško mnenje ocenilo kot popolno, prepričljivo in logično. Ob zaslišanju je izvedenec namreč argumentirano zavrnil vse pripombe tožeče stranke, ki jih je le-ta podala in podrobneje obrazložil svoj zaključek, da zdravstvenim delavcem zavarovanca tožene stranke, upoštevajoč konkreten potek dogodkov med in po porodu, vključno z upoštevanjem spreminjajočega zdravstvenega stanja tožnice in ravnanj zdravstvenega osebja ob tem, ni mogoče očitati ravnaj ali opustitev, ki bi jih lahko ocenili kot takšna, ki niso bila skladu s običaji in stroko in ki bi bila sočasno vzrok škodi, ki jo je utrpela tožnica. Ker je ponovitev dokazovanja s postavitvijo novega izvedenca ustrezne stroke v ZPP predvidena le, kadar sodišče (in ne morda katera od strank) oceni, da je izvedenčev izvid nejasen, nepopoln ali v nasprotju sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami (in ne z okoliščinami kot jih vidita stranki) in se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca (2. odst. 254. člena ZPP), ali da so v mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, pa se te pomanjkljivosti ali dvom ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem (3. odst. 254. člena ZPP), je sodišče prve stopnje, ob ugotovitvi, da takšni razlogi niso podani, predlog za postavitev novega izvedenca utemeljeno zavrnilo in to odločitev v sodbi tudi argumentirano obrazložilo. S tem je prvo sodišče v celoti izpolnilo dolžnost, ki mu jo (kot procesnemu subjektu, ki vodi dokazni postopek) nalaga zakon. Samo zato, ker se pritožnica z mnenjem, ki ga je izvedenec v postopku podal, ne strinja, ne moremo govoriti o tem, da je bila z zavrnitvijo dokaznega predloga, da se v postopku postavi še en izvedenec, prikrajšana do kontradiktornega postopka oziroma onemogočena v tem, da dokaže zatrjevana dejstva. Pravilno je sodišče prve stopnje ravnalo tudi, ko je odločilo, da ne zasliši prim. dr. C., saj je bil tak dokazni predlog prepozen, razlogov za nepravočasnost predloga pa tožnica, enako kot glede nepravočasnosti trditev v zvezi s katerimi je to pričo sploh predlagala, ni opravičila.

(11.) V nasprotju s prepričanjem pritožnice, pritožbeno sodišče meni, da je dokazna ocena prvega sodišča opravljena vestno, skrbno in natančno, upoštevaje vse metodološke napotke iz 8. člena ZPP. Očitki o dokazni oceni, ki naj bi nekritično sledila izpovedbam zdravnikov, so neutemeljeni, sodišče prve stopnje je namreč poleg izpovedb teh prič o poteku dogodkov med in po porodu, kar vključuje tudi vsa relevantna dejstva o zdravstvenem stanju tožnice in o ravnanju zdravstvenih delavcev v tem času, upoštevalo tudi s strani tožnice predloženo zdravstveno dokumentacijo in ugotovitve sodnega izvedenca in na tej podlagi z jasnimi in popolnimi razlogi utemeljilo svoje dejanske ugotovitve, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Predvsem gre ob tem poudariti, da pritožnica s pritožbenimi izvajanji, v katerih ponovno opozarja na nekatera dejstva, ki niti niso bila sporna (konkreten način oskrbe pritožnice po porodu, upoštevajoč obporodne poškodbe; pojav slabosti, bruhanja, izločitev blata, pojav pene na ustih, motnje zavesti, pogostnost merjenja vitalnih funkcij, neoprava pregleda z ultrazvokom), so pa, kot je mogoče razbrati iz pritožbe, po prepričanju pritožnice bila s strani izvedenca zmotno ocenjena s stališča medicinske stroke, pritožbenemu sodišču ne morejo vzbuditi dvoma v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, niti v pravilnost in popolnost izvedeniškega mnenja. Pri vprašanju o tem, ali je neko ravnanje ali opustitev v skladu s pravili stroke in običaji oziroma, kako se v skladu s pravili stroke ravna v primerih kot je konkretni, kar sodišču šele omogoči presojo, ali takšno ravnanje ali opustitev ustreza pravnemu standardu skrbnosti dobrega strokovnjaka, gre namreč za vprašanje, za katerega je potrebno obsežno strokovno znanje s katerim sodišče ne razpolaga in je zato, ne glede na to, da gre pri tem za uporabo prava, nujno sodelovanje izvedenca, ki sodišču pomaga pri ugotovitvi, kakšna so pravila stroke in običaji po katerih se mora ravnati določena oseba v konkretni situaciji. Postavljeni izvedenec je v svojem mnenju in ob zaslišanju pravila porodniške in ginekološke stroke v posameznih fazah pojasnil in podal tudi mnenje, da ravnanja oz. opustitve, ki jih je tožnica očita zdravstvenim delavcem med in po porodu, niso bila v nasprotju s temi pravili. Sodišče prve stopnje je temu mnenju sledilo in argumentirano odgovorilo na vse očitke, ki jih pritožnica sedaj ponavlja tudi v pritožbi. Ker mnenje izvedenca v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče, tožničino tudi sicer neargumentirano vztrajanje pri stališču, da bi moralo biti ravnanje zdravstvenih delavcev, da bi bilo v skladu s pravili stroke, drugačno, ne more vplivati na odločitev. Ker razlogom prvega sodišča v zvezi s temi očitki ni kaj dodati, se pritožbeno sodišče na te razloge le sklicuje v izogib ponavljanju.

(12.) Neutemeljen je nadalje očitek, da je bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Kot je bilo že bilo navedeno, je sodišče prve stopnje, čeprav to ne bi bilo potrebno, navedlo razloge tudi v zvezi z očitkom napačne diagnoze. Tako je na strani 10 sodbe ugotovilo, da v konkretnem primeru ni nobenega dokaza, da bi šlo za embolijo. V sodbi so tudi razlogi v zvezi z (neopravo) preiskave z ultrazvokom (razlogi na strani 10), ko je sodišče zapisalo, da bi ultrazvok sicer lahko pokazal krvavitev, vendar pa je nanjo potrebno najprej posumiti. Na to bi lahko posumili, če bi imela tožnica hude bolečine lokalizirane in bi se stopnjevale, vendar hudih bolečin ni imela. Sodba je tudi sicer sposobna preizkusa, saj nima pomanjkljivosti, ki so naštete v 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP.

(13.) Ker pritožbeni razlogi glede na obrazloženo niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu tudi ni ugotovilo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

(14.) V zavrnitvi pritožbe je že vsebovana tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, je dolžna te stroške nositi sama (154. v zvezi s 165. členom ZPP).

(1) Stališče v zvezi s tem je v sodni praksi splošno sprejeto. Primerjaj npr. odločitve Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 278/2004, II Ips 651/2005, II Ips 686/2006.