Jedro

Stroga jezikovna interpretacija določb drugega odstavka 96. člena ZKP sicer kaže, da subsidiarnega tožilca stroški postopka ne bi smeli bremeniti le v primeru ustavitve postopka zaradi obdolženčeve smrti ali pa zastaranja kazenskega pregona (do česar, kot pojasnjeno, v danem trenutku še ni prišlo). Vendar je drugi odstavek 96. člena ZKP treba razlagati smiselno in pri tem kot ključno merilo upoštevati, ali oškodovanec kot tožilec z obtožbo ni uspel iz razlogov, na katere ni mogel vplivati oziroma jih ni povzročil po svoji krivdi. Položaj obdolženčeve trajne procesne nesposobnosti je glede na procesne učinke vsebinsko enak situaciji smrti obdolženca - ustavitev kazenskega postopka, česar seveda ni zakrivila oškodovanka kot tožilka, pač pa gre za nemožnost nadaljnjega vodenja kazenskega postopka iz (bolj ali manj) objektivnih razlogov.

Izrek

I. Ob delni ugoditvi pritožbi se izpodbijani sklep v točki II izreka spremeni tako, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, kolikor se nanašajo na obdolženega A. A., potrebni izdatki tega obdolženca ter nagrada in potrebni izdatki njegovega zagovornika, odvetnika C. C, obremenjujejo proračun.

II. V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1.Z uvodno navedenim sklepom je Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah na podlagi tretjega odstavka 293. člena v zvezi s 4. točko 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obdolženega A. A. ustavilo kazenski postopek v smeri kaznivega dejanja krive izpovedbe po prvem odstavku 284. člena KZ-1. Po drugem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da je oškodovanka kot tožilka B. B. v tem delu dolžna povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP (zaenkrat zaznamovane v znesku 1.101,73 EUR), potrebne izdatke obdolženega A. A. ter nagrado in potrebne izdatke njegovega zagovornika, odvetnika C. C.

2.Zoper sklep se je pritožil pooblaščenec oškodovanke kot tožilke zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločitve o stroških. Predlagal je, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in kazenski postopek ustavi zoper oba obdolženca zaradi "absolutnega zastaranja" ter da odloči, da celotni stroški tega postopka, vključno s stroški oškodovanke kot tožilke, obremenjujejo proračun.

3.Pritožba je delno utemeljena.

4.Brez temelja so obširna pritožbena izvajanja, da naj bi v času odločanja sodišča druge stopnje prišlo do zastaranja kazenskega pregona, tj. ne le za obdolženega A. A., temveč tudi za soobdolženega D. D.. Zastaranje kazenskega pregona se začne tistega dne, ko je (bolje: naj bi bilo) kaznivo dejanje storjeno (prvi odstavek 91. člena KZ-1). Iz opisa kaznivih dejanj, očitanih obema obdolžencema, v tenorju subsidiarnega obtožnega predloga pa izhaja, da naj bi obdolženi A. A. lažen izvid in mnenje podal dne 27. 6. 2014 (tj. pri izdelavi Cenilnega poročila in mnenja o možnosti fizične delitve nepremičnin glede velikosti solastniških deležev), obdolženi D. D. dne 16. 7. 2014 (tj. pri izdelavi Cenitvenega poročila o ocenjevanju vrednosti pravic na nepremičninah), oba pa v dodatku s popravljenim predlogom delitve med predlagateljem E. E. in nasprotno udeleženko B. B. z dne 30. 10. 2014. V nadaljevanju opisa dejanj je konstatirano še, da so bili tako izvedenski in cenilski mnenji kot tudi predlog razdelitve med predlagateljem in nasprotno udeleženko v nepravdnem postopku N 12/2011 izdelani na lažnih dejstvih, lažnih pravilih stroke in v izključno korist predlagatelja. Iz zastavljenega opisa dejanj torej izhaja, da naj bi bili kaznivi dejanji izvršeni oziroma dokončani šele dne 30. 10. 2014, kar pomeni, da se 10-letni zastaralni rok (4. točka prvega odstavka 90. člena KZ-1), podaljšan zaradi zadržanja zastaranja v relevantnem obdobju epidemije nalezljive bolezni covid-19 (tretji odstavek 91. člena KZ-1), še ni iztekel (nedvomno pa se bo iztekel kmalu). Zato pritožniku pri zatrjevanju nastopa zastaranja ni mogoče pritrditi, pripomniti pa je le še, da kazenski zakon ne pozna (več) "absolutnega" zastaranja kazenskega pregona, prav tako pa je v nasprotju z utrjeno sodno prakso naziranje, da naj bi zadržanje zastaranja v času epidemije covid-19 trajalo 43 dni (prav: 64 dni). Glede na to, da pooblaščenec niti ne nasprotuje razlogom sodišča prve stopnje (točka 5 izpodbijanega sklepa), da je pri obdolženemu A. A. nastopila trajna procesna nesposobnost, je ustavitev kazenskega postopka zoper tega obdolženca na podlagi tretjega odstavka 293. člena v zvezi s 4. točko 357. člena ZKP pravilna procesna odločitev.

5.Utemeljeno pa pritožba nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki je stroške kazenskega postopka, opredeljene v točki II izreka izpodbijanega sklepa, naložilo v breme oškodovanke kot tožilke. Stroga jezikovna interpretacija določb drugega odstavka 96. člena ZKP sicer kaže, da subsidiarnega tožilca stroški postopka ne bi smeli bremeniti le v primeru ustavitve postopka zaradi obdolženčeve smrti ali pa zastaranja kazenskega pregona (do česar, kot pojasnjeno, v danem trenutku še ni prišlo). Vendar je drugi odstavek 96. člena ZKP treba razlagati smiselno in pri tem kot ključno merilo upoštevati, ali oškodovanec kot tožilec z obtožbo ni uspel iz razlogov, na katere ni mogel vplivati oziroma jih ni povzročil po svoji krivdi. Položaj obdolženčeve trajne procesne nesposobnosti je glede na procesne učinke vsebinsko enak situaciji smrti obdolženca - ustavitev kazenskega postopka, česar seveda ni zakrivila oškodovanka kot tožilka, pač pa gre za nemožnost nadaljnjega vodenja kazenskega postopka iz (bolj ali manj) objektivnih razlogov. Subsidiarni tožilki ni moč pripisati niti odgovornosti za tako dolgotrajno vodenje postopka na prvi stopnji, saj je prvo sodišče tako njene kakor tudi predloge drugih strank za preklic in preložitev razpisanih narokov za glavno obravnavo vselej spreje(ma)lo ter v več kot štirih letih po vložitvi obtožnega predloga še ni niti začelo z glavno obravnavo. V takem procesnem položaju pa naložitev plačila stroškov postopka oškodovanki kot tožilki ni skladno z namenom ureditve v drugem odstavku 96. člena ZKP, kar je pooblaščenec v pritožbi pravilno prepoznal.

6.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep v točki II izreka spremenilo tako, kot izhaja iz točke I izreka tega sklepa. Pri tem je ugotoviti, da se doslej evidentirani stroški kazenskega postopka v znesku 1.101,73 EUR nanašajo na izdelavo izvedenskega mnenja nevrološke stroke in na dopolnitev tega mnenja, torej na obdolženega A. A., zoper katerega se postopek z izpodbijanim sklepom zaključuje. Enako velja za odločbo o potrebnih izdatkih tega obdolženca in nagradi in potrebnih izdatkih njegovega zagovornika, kar vse bo bremenilo proračun. V ostalem je višje sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, tj. ob izostanku uradoma preizkušanih kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na tretjem odstavku 402. člena ZKP. Ker je pooblaščenec s pritožbo deloma uspel, oškodovanka kot tožilka ni dolžna plačati sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 96, 96/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.