Jedro

Kadar v naravi ni vidnih mejnih znakov med zemljišči, je zahteva predlagatelja po ureditvi meje s pomočjo geodeta utemeljena in ni razlogov za to, da bi skupne stroške ne trpeli udeleženci. Če med njimi doslej ni bilo prepirov, to ne pomeni takega tehtnega razloga, da bi tudi te skupne stroške moral nositi predlagatelj.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje za skupne stroške postopka v znesku 99.074,00 SIT odločilo, da so jih dolžni nositi do ene polovice predlagateljica in po eno četrtino nasprotna udeleženca A. in B. skupaj, ter nasprotna udeleženca C. in D. Glede na to je naložilo A. in B., da nerazdelno plačata predlagateljici M. N. znesek 24.768,50 SIT v 15 dneh, enako pa tudi C. in D., vsi z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.10.1998 dalje do plačila.

Proti sklepu sta se pritožila tako C. in D. kot tudi A. in B.. C. in D. v svoji pritožbi navajata, da se nikoli nista kregala za mejo in sta z obstoječo soglašala, če pa je hotela predlagateljica meritev, naj jo plača sama. Pritožnika A. in B. pa v pritožbi navajata, da je bila meja odmerjena v letu 1957 in ves čas nespremenjena in tako v načrtu kot na parceli vidna, zato ni bilo vzroka, da bi se na novo urejala. Če predlagateljica ni našla mejnikov, ker ne pozna načrtov, bi se lahko pozanimala, ne pa da je šla takoj na sodišče. Mejnike sta ji bila pripravljena pokazati tudi sama, zato nista plačnika stroškov, ki se jima nalagajo.

Pritožbi nista utemeljeni.

V predmetnem postopku je bila po predlogu predlagateljice s poravnavo določena meja med njenimi zemljišči in zemljišči nasprotnih udeležencev. V postopkih za ureditev meje 139. čl. Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) določa, kako sodišče razdeli skupne stroške postopka. To določbo, na katero se pri svoji odločitvi sklicuje, pa je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno uporabilo. Pritožniki sedaj v pritožbi poskušajo prikazati, da sodni postopek za ureditev meje ni bil potreben, ker se za mejo doslej niso prepirali in da so že doslej obstajali mejniki med zemljišči, ki so določali meje. S tem hočejo prikazati, da naj ne bi bili krivi za potrebo po določitvi meje oziroma da je za ta postopek kriva predlagateljica, ki je hotela meritve. Temu pritožbeno sodišče ne more slediti. Iz zapisnika o naroku na kraju samem dne 9.9.1998 je razvidna ugotovitev sodišča, da v naravi ni bilo najti mejnikov, ki bi razmejevali parcele. Glede na takšno dejansko stanje je zato predlagateljica upravičeno predlagala, da se meja med zemljišči uredi. Ker je to bilo tudi storjeno, je v skladu s 139. čl. tudi odločitev o tem, koliko in kdo mora nositi skupne stroške, kot tudi odločitev, da morajo nasprotni predlagatelji povrniti v izreku sklepa določene zneske predlagateljici, ki je založila stroške. V konkretnem primeru drugačna odločitev ne bi bila na mestu, saj pritožbeno sodišče ni ugotovilo, da bi šlo za krivdo predlagateljice za nastali postopek, niti da bi obstajali kakšni drugi tehtni razlogi, ki bi narekovali drugačno odločitev. Pritožbi nasprotnih udeležencev je zato kot neutemeljeni zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo na podlagi 2. tč. 380. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. čl. ZNP.