Jedro

V obravnavani zadevi je nedvomno izkazano, da tožnik vabila ni prejel. Tudi toženka temu dejstvu načelno ne oporeka, kar pomeni, da vabilo, v katerem je davčni organ od tožnika po 129. členu ZDavP-21 zahteval predložitev dodatne dokumentacije, kot jo je navedel, do tožnika pred izdajo izpodbijanega sklepa ni prišlo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Finančne uprave Republike Slovenije DT 4230-500931/2015-1 z dne 15. 12. 2015 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije tožniku za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti pred izvršitvijo vračila DDV za davčno obdobje julij - september 2015 naložila, da je dolžan davčnemu organu predložiti instrument zavarovanja, ki zagotavlja izpolnitev davčne obveznosti v skupni višini 9.976,00 EUR (točka 1 izreka), z veljavnostjo oziroma končnim rokom za njegovo vnovčitev 22. 8. 2016 (točka 2 izreka), s tem da stroški postopka niso nastali in da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa (točki 3 in 4 izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik zahteval vračilo DDV na podlagi obračuna DDV za davčno obdobje julij - september 2015 v znesku 9.976,00 EUR, ki ga je predložil 2. 11. 2015. Prvostopenjski organ je ugotovil, da pri tožniku obstaja dvom o upravičenosti zahtevka za vračilo DDV iz razloga, ker tožnik k predloženemu obračunu DDV-O za navedeno obdobje na e-davki ni predložil dokumentacije, potrebne za ugotovitev upravičenosti vračila DDV za obdobje julij - september 2015 ter mu je bilo v skladu s 129. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) poslano vabilo za predložitev podatkov oziroma dokazil, kot so navedeni. Tožniku je bilo vabilo poslano z osebno vročitvijo 4. 11. 2015 na njegov naslov Dalmatinova ulica 2, Ljubljana. Vročitev po 87. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ni bila mogoča. Pošiljka se je vrnila z oznako „NEZNAN“, zato je bilo sporočilo o vročanju z javnim naznanilom objavljeno na e-oglasni deski Finančne uprave in enotnem državnem portalu e-uprava 19. 11. 2015. Ker tožnik v določenem roku ni posredoval zahtevane dokumentacije, je na tej podlagi izražen dvom o upravičenosti zahteve za vračilo in je potrebno dejansko stanje ugotoviti v davčnem nadzoru. Davčni organ navaja 73a. člen Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), ki ga citira. Davčni organ utemeljeno pričakuje, da bo v primeru vračila DDV in naknadne ugotovitve, da je bilo vračilo neupravičeno, izpolnitev davčne obveznosti onemogočena ali precej otežena iz razlogov, ker je na podlagi podatkov prikaza časovne vrste obračunskih podatkov za zavezance za leto 2015 razvidno, da ima tožnik v obračunih DDV izkazane nižje vrednosti dobav blaga in storitev od nabav blaga in storitev. Davčni organ navaja določbe tretjega in četrtega odstavka 111. člena, 1. točko prvega odstavka 114. člena, 121. člen in 141. člen ZDavP-2 ter navaja instrumente zavarovanja, ki jih lahko zavezanec prosto izbere, pri čemer navaja Pravilnik o izvajanju zakona o davčnem postopku.

2. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. Pritožbene trditve tožnika in njegova dokazila glede poštnega predalčka kažejo na to, da je vročevalec vabilo z dne 4. 11. 2015, s katerim je prvostopenjski organ tožnika vabil k predložitvi dokumentacije, neupravičeno vrnil pošiljatelju - prvostopenjskemu organu z navedbo, da je naslovnik neznan. Slednje po mnenju pritožbenega organa, ne glede na to, kdo je zakrivil nastalo situacijo, pomeni, da je bilo nemogoče preveriti pravilnost obračuna DDV, ki ga je tožnik oddal. Pritožbeni organ tako ne dvomi v navedbe tožnika glede hišnega predalčka, zato ni sledil zaslišanju predlaganih prič. Slednje pa tudi ne spremeni že navedenega dejstva, da je bilo prvostopenjskemu organu onemogočeno preveriti pravilnost obračuna DDV. Pritožbeni organ je vpogledal v dokumentacijo, ki jo je tožnik po zatrjevanem prejemu vabila predložil, in ugotavlja, da tudi na podlagi tega prvostopenjskemu organu ni bilo omogočeno, da brez dvoma preveri pravilnost obračuna DDV, saj tožnik dokazila o lastništvu nepremičnine, v katero se izkazuje vlaganja, in pojasnila, kako je to vezano na obdavčljivo dejavnost, ni podal in ni pripomogel, da bi prvostopenjski organ na podlagi predložene dokumentacije nesporno preveril, ali je tožnik dejansko upravičen do vračila DDV po predmetnem obračunu. Pritožbeni organ meni, da je v zadostni meri izkazan dvom glede upravičenosti vračila DDV.

3. Tožnik v tožbi navaja med drugim potek dogodkov. Na podlagi vpogleda v spis je ugotovil, da mu vabilo za predložitev podatkov ni bilo vročeno na ustrezen način, kar je po mnenju tožnika v nasprotju s pravili vročanja. Prvostopenjski organ je izdajo izpodbijanega sklepa utemeljil ravno na dejstvu, da tožnik kljub poslanemu vabilu ni posredoval zahtevanih informacij. Toženka se je pri odločitvi sklicevala na kasneje predloženo dokumentacijo, iz katere naj bi izhajala utemeljenost izdaje izpodbijanega sklepa. Razlogi davčnega organa za vzbujanje dvoma so v konkretnem primeru povezani izključno z dejstvom, da naj kljub vabilu tožnik zahtevane dokumentacije ne bi predložil. Izpodbijana odločitev ne vsebuje navedb, s katerimi bi se pritožbeni organ opredelil do tožnikovih navedb, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti v nasprotju z listinami v spisu. Kršena je 3. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter ustavno zagotovljene pravice do izjave iz 22. člena Ustave RS. Vročevalec je 5. 11. 2015 ob poskusu vročitve vabila na kuverti nerazumljivo in iz neznanega razloga označil, da naj bi bil naslovnik neznan, četudi tožnik že vseskozi od trenutka registracije družbe vso pošto prejema na navedeni naslov, kjer ima tudi označen poštni predalček. Zaradi nepravilno izvedene vročitve je prišlo do izostanka predložitve v vabilu navedene in zahtevane dokumentacije. Določba 111. člena ZDavP-2 tudi ne omogoča izdaje sklepa za primer, ko pričakovana davčna obveznost ne presega 50.000,00 EUR. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

4. V odgovoru na tožbo toženka prereka tožbene navedbe v celoti in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in drugostopenjske odločbe. Zgolj fotografija predalčnikov, kjer je zapisana tudi firma tožnika, ne dokazuje, da je bila v času vročanja spornega vabila firma označena, kot je na fotografiji, saj ni razvidno, kdaj je bila fotografija narejena. Računi Pošte Slovenije, ki jih je tožnik priložil pritožbi pa se ne nanašajo na obdobje 1. 11. 2015 do 30. 11. 2015, temveč november 2014. Navedena situacija poraja dodaten razlog za dvom prvostopenjskega organa v upravičenost do vračila DDV. Tožnik ne zatrjuje, da bi prvostopenjski organ pred izdajo izpodbijanega sklepa razpolagal z zadostnimi podatki, da bi lahko preveril utemeljenost zahteve za vračilo. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je prvostopenjski organ pred izvršitvijo vračila DDV od tožnika utemeljeno zahteval, da predloži instrument zavarovanja za zavarovanje izpolnitve obveznosti. Določba 73.a člena ZDDV, ki nosi naslov „Vračilo DDV v posebnih primerih“ določa, da lahko, v primeru dvoma o upravičenosti zahteve za vračilo DDV na podlagi obračuna DDV, davčni organ pred izvršitvijo vračila DDV zahteva, da davčni zavezanec predloži ustrezen instrument zavarovanja za zavarovanje izpolnitve obveznosti v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek (prvi odstavek). Šteje se, da je predloženi instrument zavarovanja ustrezen, če zagotavlja izpolnitev obveznosti v višini zahtevka za vračilo (drugi odstavek). Če davčni organ ugotovi, da zahteva za vračilo DDV ni upravičena, pa je bil DDV že vrnjen, za vračilo neupravičeno vrnjenega DDV unovči predloženo zavarovanje (tretji odstavek). Če davčni organ ugotovi, da je zahteva za vračilo upravičena, nemudoma sprosti zavarovanje in vrne predloženi instrument zavarovanja davčnemu zavezancu (četrti odstavek).(1) Pogoj, da se navedeni institut lahko uporabi, je izkazanost upravičenega dvoma o upravičenosti zahteve za vračilo DDV in le v tem primeru lahko davčni organ pred izvršitvijo vračila na podlagi obračuna DDV zahteva, da davčni zavezanec predloži ustrezen instrument zavarovanja za zavarovanje izpolnitve obveznosti v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek. Gre za samostojni institut v okviru ZDDV-1, ki je bil sprejet v naš pravni red v skladu z direktivo Sveta 2008/117/ES(2) zaradi boja proti davčnim goljufijam.

7. Za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa je zato treba izhajati predvsem iz presoje okoliščin, ki kažejo na utemeljenost dvoma o upravičenosti zahteve za vračilo DDV po obračunu, do katerega lahko pride organ prve stopnje na podlagi zbranih podatkov, kot tudi podatkov, ki temeljijo na uradnih evidencah, ki jih je davčni organ dolžan voditi po uradni dolžnosti. V obravnavani zadevi je organ prve stopnje v postopku odločanja o vračilu DDV na podlagi obračuna DDV tožnika za sporno obdobje pojasnil, da je tožniku poslal vabilo, da predloži naslednjo dokumentacijo: knjiga prejetih računov za obdobje 7-9/2015; knjiga izdanih računov za obdobje 7-9/2015; trije primeri večjih izdanih računov z obračunanim DDV, izdanih različnim kupcem za obdobje 7-9/2015; en primer večjega izdanega računa za oproščene dobave brez pravice do odbitka DDV za obdobje 7-9/2015; trije primeri večjih prejetih računov z obračunanim DDV, različnih dobaviteljev za obdobje 7-9/2015; en primer večjega prejetega računa za oproščene nabave za obdobje 7-9/2015; vse prejete račune za nabavo osnovnih sredstev za obdobje 7-9/2015; vse prejete račune za nabavo nepremičnin za obdobje 7-9/2015; dokazila o lastništvu nepremičnine, v katero se izkazujejo vlaganja in pojasnilo, kako je to vezano na obdavčljivo dejavnost. V obravnavani zadevi je nedvomno izkazano, da tožnik vabila ni prejel. Tudi toženka temu dejstvu načelno ne oporeka, kar pomeni, da vabilo, v katerem je davčni organ od tožnika po 129. členu ZDavP-2(3) zahteval predložitev dodatne dokumentacije, kot jo je navedel, do tožnika pred izdajo izpodbijanega sklepa ni prišlo. Zato tožnik ni mogel posredovati zahtevane dokumentacije. Temeljni razlog, ki ga prvostopenjski organ navaja za izdajo izpodbijanega sklepa, pa je, da tožnik v določenem roku ni posredoval zahtevane dokumentacije in da je na podlagi tega izražen dvom v upravičenost zahteve za vračilo DDV ter da je zato potrebno dejansko stanje ugotoviti v davčnem nadzoru. To pomeni, da se prvostopenjski organ v zvezi z dvomom o upravičenosti vračila na podlagi vsebinske presoje (kasneje) predloženih dokumentov niti ni mogel opredeliti. Te pomanjkljivosti pa ni odpravila niti toženka. Toženka zgolj pavšalno navaja, da je vpogledala v dokumentacijo (pri čemer niti ni navedla, kakšno dokumentacijo je vpogledala) in da tudi na podlagi tega prvostopenjskemu organu ni bilo omogočeno, da brez dvoma preveri pravilnost obračuna DDV. Pri tem le navaja, da tožnik ni predložil dokazila o lastništvu nepremičnine (torej dokumentacijo, ki je zadnja navedena od devetih zahtevanih dokumentov v vabilu). Pri tem brez obrazloženih razlogov navaja, da tožnik takšnega pojasnila v dopolnitvi 13. 1. 2016 ni podal in da ni pripomogel k temu, da bi prvostopenjski organ lahko na podlagi predložene dokumentacije nesporno preveril, ali je tožnik dejansko upravičen do vračila DDV po predmetnem obračunu. Razloge za takšno stališče pa toženka ni pojasnila, saj se sama ni opredelila do dokumentacije, ki naj bi jo tožnik predložil, in njenih razlogov po vsebini ni mogoče preizkusiti.

8. Ob takem stanju stvari sodišče ugotavlja, da dejansko stanje ni popolno ugotovljeno in da so bila bistveno kršena pravila postopka. Zato je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit, in ga je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, v katerem je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. V ponovnem postopku bo moral organ prve stopnje preizkusiti in se opredeliti do dokumentacije, ki jo je tožnik predložil, ter obrazloženo pojasniti razloge, kolikor bo ugotovil, da obstaja dvom v upravičenost vračila DDV in to na način, da bo to mogoče preizkusiti.

9. Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. 10. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285 EUR, kar povečano za 22 % DDV znaša 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).

opomba (1) : Navedeni institut je bil v ZDDV-1 sprejet z novelo ZDDV-1B (Uradni list RS, št. 85/2009) z veljavnostjo od 1. 1. 2010. opomba (2) : Direktiva Sveta 2008/117/ES z dne 16. december 2008 o spremembi Direktive Sveta 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost opomba (3) : Če davčni organ pri opravljanju nadzora iz drugega ali tretjega odstavka tega člena ugotovi, da obračun davka ni bil predložen ali da iz predloženega obračuna davka izhajajo možne nepravilnosti, zavezanca za davek povabi, lahko tudi po telefonu, da v osmih dneh od seznanitve z nepravilnostmi predloži obračun davka, popravljen obračun davka oziroma predloži pojasnila oziroma dokazila v zvezi z zadevo (četrti odstavek 129. člena ZDavP-2).