Jedro

V smislu določil prvega odstavka 458. člena ZPP se sodba in sklep, s katerim je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, smeta izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. S citirano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 56754/2012, z dne 24. 4. 2012, v obsegu, v katerem je tožeči stranki naloženo plačilo glavnice 1.076,40 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 2012 do plačila, ter izvršilne stroške v znesku 51,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 5. 2013 do plačila, ter v nadaljevanju toženo stranko zavezalo k plačilu pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 63,00 EUR, v 8 dneh od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.

2. Zoper citirano sodbo se z laično pritožbo pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava, ter napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Vse pritožbene trditve, ki jih tožena stranka izpostavlja, se nanašajo na napačno ugotovljeno dejansko stanje, in sicer, da nikoli ni prevzemala odgovornosti za dolgove družbe z osebnimi menicami, saj je zaradi interesa družbe in v ta namen bila sklenjena pogodba o poslovanju s plačilno kartico; le-ta pa vedno izključno uporabljena za potrebe družbe in ne osebne interese tožene stranke. Menične izjave s takšno vsebino ni podpisala, saj ne gre zanjo in tudi če bi jo podpisala, takšna izjava zanjo nima veljave, saj je nepopolna in z nepravilnimi podatki. Vse listine je podpisala zgolj v vlogi direktorice podjetja in se zato ne strinja z odločitvijo sodišča, da ni pomembno, kakšni podatki so na menični izjavi, in da je veljavna v vsakem primeru, da je le podpisana. Nikjer na menični izjavi ni zapisano, da gre za osebno menico; manjkajo podatki o transakcijskem računu, vse rubrike v zvezi s transakcijskimi računi so neizpolnjene (tako v menični izjavi, kot v pooblastilu) in zato po njenem morebitnih dolgov družbe s prenehanjem zastopanja družbe ne more več prevzemati, sploh pa ne z osebnimi menicami. Zaradi navedenega predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje razveljavi, ter se zavzema za povrnitev stroškov celotnega postopka, ki pa jih ne specificira.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve (člen 350/II Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in v okviru v pritožbi uveljavljenih pritožbenih razlogov ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo uradoma upoštevanih kršitev procesnih pravil in da je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju povzema pravilne razloge v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbeni izvajanji tožene stranke pa le še dodaja: - V smislu določil prvega odstavka 458. člena ZPP se sodba in sklep, s katerim je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, smeta izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka v svoji pritožbi ne pove, katere bistvene kršitve bi naj sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi zagrešilo, zato je sodišče druge stopnje opravilo le uradni preizkus, ki pa tovrstnih kršitev ni pokazal. - Zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, pa kakor že povedano, ne more biti predmet pritožbenega preizkusa na drugi stopnji. Ker tožena stranka v svoji pritožbi pretežno navaja okoliščine, ki se nanašajo na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, in sicer, da nikoli ni prevzela odgovornosti za dolgove družbe z osebnimi menicami, da menične izjave s takšno vsebino ni podpisala, da ne gre zanjo osebno, in da je vse menice podpisala v vlogi direktorice podjetja, sodišče druge stopnje zavrača, ker dejanski preizkus v prvostopni sodbi ugotovljenega dejanskega stanja, na drugi stopnji ni dopusten.

6. Sodišče prve stopnje je povedalo, na kakšni podlagi je štelo, da je terjatev tožeče stranke izkazana v razlogih 7 in 8 izpodbijane sodbe. Tej materialnopravni presoji sodišče druge stopnje pritrjuje. Menična zaveza nastane pri lastni menici, šele z njeno izdajo, iz vsebine menice (107. člena Zakona o menici) pa je jasno prepoznano, da gre za lastno menico, katero je tožena stranka nedvomno podpisala. Menica je abstrakten vrednostni papir, ki je lahko plačilno sredstvo, kreditni instrument in zavarovanje in služi kot zavarovanje obveznosti ter pomeni obljubo izdajatelja menice, da jo bo plačal on sam, oziroma nekdo tretji, ki bo menico kasneje sprejel (akceptiral). Abstraktnost menice pomeni, da se izdajatelj ne more upirati vnovčevanju z ugovori, ki se tičejo posla, ki je bil podlaga za izdajo menice.

7. Terjatev tožeče stranke do tožene stranke tako temelji na bianco menici (bodoči menici oziroma menici v nastajanju), ki jo je toženka podpisala kot trasant in je dobila značilnosti menice v pravem pomenu, v tistem trenutku, ko so bile vanjo vpisane vse bistvene menične sestavine. V spis je tako tožeča stranka predložila menično izjavo izdajatelja menice in pooblastilo za vnovčitev, zato sodišče druge stopnje zavrača pritožbena izvajanja tožene stranke v celoti kot neutemeljena.

8. Po povedanem je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi določil 353. člena ZPP.

9. Po pooblastilu iz petega odstavka 358. člena ZPP je sodišče druge stopnje v obravnavani zadevi odločilo po sodnici posameznici.

10. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker le-ti niso bili priglašeni.