Jedro

Ko sodišče (brez upravičenega razloga) ne zasliši stranke, ki je (primarno) predlagala svoje zaslišanje, gre za kršitev pravice te stranke do (izvedbe predlaganega) dokaza, kot sestavnega dela pravice do izjavljanja v postopku in zato za absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v prvem odstavku izreka glede zavrnitve pritožbe prvega toženca ter v drugem in četrtem odstavku izreka, sodba sodišča prve stopnje pa v II/1. in II/3. točki izreka razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica je uveljavljala ugotovitev, da v skupno premoženje prvega toženca in nje spada tudi stanovanjska hiša na naslovu G., ki stoji na parc. št. 71, vpisani v vl. št. 547 k. o. ..., in da je njen delež na tem skupnem premoženju ½; da se prodajna pogodba glede te nepremičnine, sklenjena 16. 8. 2001 med prvim tožencem kot prodajalcem ter drugim tožencem in tretjo toženko kot kupcema, razveljavi glede njenega deleža na skupnem premoženju; da sta ji drugi toženec in tretja toženka nerazdelno dolžna izročiti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo mogoče pri vl. št. 547 k. o. ... vknjižiti lastninsko pravico na njeno ime, in sicer do ½ (primarni tožbeni zahtevek); da ji je prvi toženec dolžan plačati 52.161,58 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (podredni tožbeni zahtevek).

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek ter delno ugodilo podrednemu, in sicer glede plačila 21.294,92 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, sicer pa je ta zahtevek (tudi) zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank glede odločitve o glavni stvari zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Zoper to sodbo je prvi toženec vložil revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlaga, naj Vrhovno sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje. Poudarja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno procesno kršitev, saj ga sploh ni zaslišalo. Zaslišan je bil samo na naroku 11. 12. 2001, ko se je odločalo o začasni odredbi. Ko pa je sodišče prve stopnje odločalo o tožbenem zahtevku, prvega toženca ni zaslišalo, čeprav je na glavni obravnavi 10. 2. 2005 odločilo, da se izvede dokaz z zaslišanjem strank. Sodišče je na nadaljnjih narokih zaslišalo tožnico ter drugega toženca in tretjo toženko, nikoli pa prvega toženca, čeprav je na naroku 10. 5. 2005 spet sklenilo, da se ta zasliši. Takšno postopanje pomeni kršitev zahteve po enakopravnem obravnavanju strank v dokaznem postopku (prvi odstavek 5. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revident je tako edina izmed štirih pravdnih strank, ki ni bil neposredno zaslišan na naroku za odločanje o tožbenem zahtevku, kar pomeni kršitev načela kontradiktornosti. Sodišče je kršilo temeljno procesno načelo obojestranskega zaslišanja, ki je odraz ustavnega načela enakopravnosti pred zakonom, kar predstavlja bistveno procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je bilo s tem kršeno tudi načelo neposrednosti (prvi odstavek 4. člena ZPP). Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da prvi toženec predloga za svoje dodatno zaslišanje na naroku 10. 5. 2005 ni substanciral, saj je z njim le še enkrat opozoril, da še vedno ni bil zaslišan; iz tega razloga mu svojega predloga za prvo zaslišanje v zvezi z obravnavanjem tožbenega zahtevka ni bilo treba dodatno utemeljevati. Sodišče prve stopnje je takoj za tem, to je na istem naroku, sklenilo, da se ta preloži na 20. 9. 2005 zaradi zaslišanja stranke (list. št. 52), vendar ga takrat spet ni zaslišalo, čeprav je bil navzoč. Sodišče je ravnalo diskriminatorno, neizvedbe dokaza pa ni obrazložilo, kar pomeni kršitev pravice do izjave. To je vplivalo na zakonitost in pravilnost prvostopenjske odločbe. Sodišče druge stopnje je zagrešilo bistveno procesno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj pritožbenih razlogov prvega toženca glede opisanih kršitev sodišča prve stopnje ni upoštevalo in jih je kot neutemeljene zavrnilo. Tako tudi sodišče druge stopnje ni uporabilo načel obojestranskega zaslišanja pravdnih strank, enakopravnega obravnavanja strank v dokaznem postopku, kontradiktornosti in neposrednosti, kar je vse vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Prav tako sta obe sodišči zmotno uporabili materialno pravo, in sicer 59. in 61. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), češ da sta deleža na skupnem premoženju enaka, čeprav do sedaj izvedeni dokazi tega ne potrjujejo. Sodišče prve stopnje je napačno odločilo, da spada v skupno premoženje bivših zakoncev tudi mansardno stanovanje, v katerem sta živela do vselitve v hišo na naslovu G., kar je oprlo zgolj na izpovedbo tožnice ter njenega očeta in brata, za katera je povsem očitno, da sta izpovedala v korist svoje hčerke oziroma sestre. Prvemu tožencu pa možnosti izpovedbe o gradnji mansardnega stanovanja ni dalo, saj ga ni zaslišalo. To stanovanje je bilo last njegovega očeta, ki je med pravdnim postopkom umrl in ni mogel pojasniti dejanskega stanja v zvezi s tem. Celo sama tožnica je izpovedala, da je bila mansarda že pokrita s streho in v surovem stanju; že takšna izpovedba ni omogočala izpodbijane odločitve. Že na podlagi navedenih dejstev je povsem napačna presoja sodišča prve stopnje, da je delež tožnice pri gradnji mansardnega stanovanja večji od deleža prvega toženca, pri čemer prav tako ni moč prezreti, da je morala tožnica preživljati še hčerko iz prve zveze, da je imela ves čas precej manjši dohodek kot prvi toženec, poleg tega pa je bila še bolna in delovno manj sposobna, saj je invalid III. kategorije.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Dokaz z zaslišanjem strank (257. do 263. člen ZPP)(1) se izvede tako, da se zasliši obe stranki;(2) tudi če stranka predlaga samo svoje zaslišanje, mora sodišče zaslišati tudi nasprotno stranko.(3) Kršitev pravila o obojestranskem zaslišanju je lahko relativna ali absolutna bistvena kršitev postopka –

odvisno od tega, katera stranka je ta dokaz predlagala. K o sodišče (brez upravičenega razloga) ne zasliši stranke, ki je (primarno) predlagala svoje zaslišanje, gre za kršitev pravice te stranke do (izvedbe predlaganega) dokaza – ki je sestavni del pravice do izjavljanja v postopku(4) –, to je absolutna bistvena kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.(5) V konkretnem primeru je t ožnica predlagala zaslišanje strank (v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe), prvi toženec pa je (dvakrat) predlagal svoje zaslišanje (v odgovoru na tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe, ki ga je predložil na naroku 11. 12. 2001, in na naroku 10. 5. 2005, ko je predlagal svoje ponovno oziroma dodatno zaslišanje), zaslišan pa je bil, kot sam pravilno opozarja, res samo na naroku za izdajo začasne odredbe 11. 12. 2001, in to le glede okoliščin, bistvenih za odločanje o (ne)utemeljenosti predloga za izdajo tega sredstva zavarovanja .(6) Opozoriti je treba, da je to (edino) zaslišanje revidenta sodišče prve stopnje izvedlo pred vložitvijo pripravljalne vloge tožnice z dne 26. 2. 2002, v kateri je postavila podredni ‫– edino še aktualni – (denarni) tožbeni zahtevek, začasno odredbo pa je ta predlagala za zavarovanje (nedenarne) terjatve, uveljavljane s takrat edinim, kasneje primarnim tožbenim zahtevkom .(7) Prav tako sta tožnica in prvi toženec po naroku za izdajo začasne odredbe vložila nekaj pripravljalnih vlog, v katerih sta podala precejšnje število novih trditev o pravno pomembnih dejstvih . Nobenega dvoma torej ne more biti, da nepopolno(8) zaslišanje prvega toženca na naroku za izdajo začasne odredbe

11. 12. 2001 ne zadostuje.(9) Razlogi, s katerimi je sodišče druge stopnje odgovorilo na pritožbeni očitek prvega toženca z isto vsebino, so zgrešeni. Pojasniti je treba, da izjavljanje stranke o procesnem gradivu v pisnih vlogah nikakor ni isto kot zaslišanje strank v dokazne namene; to je le dokazno sredstvo in kot takšno nima zveze s pravico stranke, da se izjavi o dejanskih in pravnih vidikih spora, da predlaga dokaze ter da se izjavi o navedbah nasprotne stranke.(10)

7. Opustitev zaslišanja prvega toženca v obravnavanem primeru pomeni kršitev njegove pravice do dokaza, to je absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi česar je bilo treba njegovi reviziji (že iz tega razloga) ugoditi in pravnomočno sodbo v izpodbijanem delu razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP), v katerem bo moralo opisano pomanjkljivost odpraviti.

8. Pri ponovnem odločanju bo sodišče prve stopnje moralo upoštevati tudi, da bi bil v konkretnem primeru večji ali manjši (skupni) prispevek tožnice in prvega toženca k gradnji mansardnega stanovanja na naslovu P., l

ahko le predmet obligacijskopravnega zahtevka (tako imenovanega izravnalnega zahtevka) zoper očeta prvega toženca.

Ta (skupna) vlaganja tožnice in prvega toženca v nepremičnino tretjega (očeta prvega toženca) oziroma njihova vrednost (bi) lahko pomeni(la) zgolj terjatev njunega skupnega premoženja do tega, in sicer v višini tistega povečanja vrednosti nepremičnine, ki je nastalo z njimi, kar pa (seveda) ni enako celotni vrednosti tega stanovanja.

Povedano pomeni, da je delež skupnih sredstev, ki sta jih zakonca vložila v nepremičnino na naslovu G., lahko drugačen od tistega, ki sta ga ugotovili sodišči nižjih stopenj, kar lahko vpliva (tudi) na odločitev o velikosti deležev zakoncev na skupnem premoženju. Tudi sicer sta sodišči nižjih stopenj napačno pristopili k presoji utemeljenosti terjatve, ki jo tožnica uveljavlja s podrednim tožbenim zahtevkom, po višini. Presoja, da je nepremičnina na naslovu G., spadala v skupno premoženje tožnice in prvega toženca, nujno pomeni, da je (v skladu z načelom realne subrogacije /substitucije/) del njunega skupnega premoženja tudi (celoten) izkupiček od (neupravičenega, brez soglasja drugega zakonca) razpolaganja z njo (prodaje) oziroma stvari (pravice) kupljene z njim, to je na novo pridobljeno premoženje,(11) vložek posebnega premoženja prvega toženca (enega od zakoncev) v skupno premoženje pa vpliva le na porazdelitev deležev na skupnem premoženju, ne ohrani pa položaja posebnega premoženja.(12)

9. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): V tej vlogi stranka nastopa kot dokazno sredstvo, kot nosilka dokaznih sporočil o njenih trditvah.

Op. št. (2): To je potrebno zaradi vzdrževanja procesnega ravnotežja in enakosti orožij, predvsem pa zaradi strankine (skrajne) zainteresiranosti za lastni uspeh v pravdi (da ena nepristranskost nevtralizira drugo); zaslišanje obeh strank je sredstvo, ki naj bi dalo temu dokazu večjo zanesljivost, kot bi jo imel, če bi bila zaslišana le ena stranka. Izjeme od tega pravila je moč strniti v tri skupine: 1. primeri, ko eni stranki niso znana sporna dejstva; 2. primeri, ko zaslišanje ene stranke ni mogoče, in 3. primeri, ko ena stranka kljub pravilnemu vabljenju ne pride na zaslišanje ali noče izpovedati.

Op. št. (3): Pri tem dokaznem sredstvu torej razpravno načelo (primerjaj prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP) ni povsem hermetično.

Op. št. (4): Ta pravica je del pravice do enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave Republike Slovenije – URS) oziroma pravice do poštenega sojenja (prvi odstavek 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin – EKČP). Njen namen je zagotoviti vsakomur, da lahko (so)vpliva na tek postopka in odločitev sodišča v zadevi, ki se nanaša na njegove pravice oziroma obveznosti.

Op. št. (5): Primerjaj J. Zobec v L. Ude in drugi, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list RS, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 515 in nasl., ter sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 785/2005 z dne 21. 2. 2008 in 6. točko obrazložitve sklepa Ustavnega sodišča RS Up 184/00 z dne 7. 4. 2003. Op. št. (6): Primerjaj 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ. S predlogom za izdajo začasne odredbe je tožnica uveljavljala, naj se toženi stranki do pravnomočnosti te pravdne zadeve prepove odtujiti ali obremeniti nepremičnine, vpisane v vl. št. 547 k. o. ..., in vpis te prepovedi v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Grosupljem.

Op. št. (7): Dodati je treba, da imata tožničina zahtevka različno pravno in dejansko podlago.

Op. št. (8): Primerjaj prvi odstavek 239. člena ZPP v zvezi z 263. členom istega zakona. Pri zaslišanju splošnim vprašanjem sledi izpraševanje o sami stvari (dejanski podlagi zahtevka oziroma ugovorov). Naprej zaslišani prosto in brez prekinjanja pove vse, kar ve o dejstvih, ki so opredeljena v dokaznem sklepu, nato pa se mu lahko postavljajo vprašanja, da se njegove izpovedbe preizkusijo, dopolnijo ali razjasnijo.

Op. št. (9): Pripomniti velja, da je sodišče prve stopnje na naroku 10. 2. 2005 tožnico zaslišalo ponovno (dodatno), in sicer zelo obširno in natančno.

Op. št. (10): Primerjaj 4. točko obrazložitve sklepa Ustavnega sodišča RS Up 321/96 z dne 15. 1. 1997. Zelo pomembno je ločevanje strankinih navedb od njene izpovedbe. Prve so del trditvenega gradiva, ki ga sme sodišče vzeti za podlago svoje odločbe in izraz strankine procesne volje, druge pa so izjave vednosti, s katerimi se dokazujejo strankine navedbe o dejstvih. Trditve oziroma navedbe strank začrtujejo temo obravnavanja in sojenja, z dokaznimi izpovedbami pa se ta tema (trditve strank) oziroma njena (njihova) resničnost preverja.

Op. št. (11): Z enostranskim razpolaganjem se spremeni samo struktura skupnega premoženja, ki pa samo ne preneha. V primeru, če je zakonec z neupravičenim razpolaganjem oškodoval skupno premoženje, v to sodi tudi odškodninska terjatev do tega zakonca.

Op. št. (12): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 236/2008 z dne 21. 1. 2010, II Ips 291/2008 z dne 14. 10. 2009, II Ips 423/2006 z dne 13. 3. 2008 idr.