Jedro

Tožnica je v stanovanju svojih staršev v kraju študija bivala že od 1. 10. 2012. Zato ji je zakonito priznana pravica do dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča že od dneva priznanja nadaljnjega uživanja Zoisove štipendije.

Pogoj prijavljenosti začasnega prebivališča v skladu z ZPPreb je določila šele novela ZŠtip z dne 2. 7. 2013, ki je v predmetni zadevi seveda ni mogoče uporabiti retroaktivno. Opustitev prijave in posledično nepredložitev dokazila o prijavljenem začasnem prebivališču zato ne pomeni izgube dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča (dodatka za bivanje).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se stroškovni izrek izpodbijane sodbe delno spremeni tako, da se znesek 567,30 EUR zniža na znesek 308,05 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu zahtevku tako, da je odpravilo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 2. 10. 2013 (I. točka izreka), 2. točko izreka prvostopenjske odločbe št. ... z dne 15. 11. 2012 pa spremenilo tako, da je znesek 101,78 EUR nadomestilo z zneskom 187,31 EUR (II. točka izreka). Toženo stranko je hkrati zavezalo, da tožniku v 15 dneh povrne stroške postopka v višini 567,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo v smeri stroškovne zavrnitve zahtevka oz. podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zelo obširno pojasnjuje, zakaj se ne strinja z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, s tem, da se sklicuje na 3. člen Zakona o štipendiranju, ki pojem štipendije opredeljuje skupaj s pripadajočim dodatkom. Sodišču očita, da je zmotno uporabilo določbe 44. in 45. člena Zakona o štipendiranju, po katerih se štipendije vedno dodelijo z dnem vpisa v izobraževalni program, torej od 1. oktobra šolskega leta dalje. Na ta dan mora vlagatelj izpolnjevati vse splošne pogoje iz 9. člena ZŠtip, torej tudi pogoj prijavljenosti začasnega prebivališča zunaj kraja stalnega bivanja. Sklicuje se na sodbo opr. št. Psp 571/2013, v kateri je bilo že zavzeto stališče, da je za upravičenost do dodatka za bivanje izven kraja stalnega prebivališča potrebna prijavljenost začasnega bivališča v kraju študija. Dodatka k Zoisovi štipendiji ni mogoče samostojno obravnavati niti o njem odločati. Meni, da se je moral prvostopenjski organ pri odločanju o dodatku za bivanje opreti na uradno evidenco o prijavljenosti začasnega prebivališča v kraju izobraževanja. Za prijavo in odjavo začasnega prebivališča je izključno pristojna upravna enota, pogoj prijavljenosti pa mora biti izpolnjen z začetkom študijskega leta. Sklicuje se tudi na 14. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o prevozih v cestnem prometu, ki na zahtevo prosilca zagotavlja nakup subvencionirane vozovnice.

Ker tožnica v začetku študijskega leta ni imela prijavljenega začasnega bivališča v kraju izobraževanja, ni upravičena do dodatka oz. bi ji bilo podrejeno dodatek mogoče priznati največ od 8. 10. 2012 dalje, ko je prijavila začasno prebivališče. Izpodbija tudi stroškovni izrek sodbe zaradi odmere stroškov v nasprotju z Zakonom o odvetniški tarifi. Ker je v navedeni zadevi vtoževanih 1.026,36 EUR dodatka za bivanje izven kraja stalnega prebivališča, je v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi mogoče priznati le 72,80 EUR nagrade za postopek, 67,20 EUR nagrade za narok, 20,00 EUR pavšalnih stroškov za poštnino in telekomunikacijske storitve ter 22 % DDV, skupaj torej 195,20 EUR, namesto dosojenih 567,30 EUR. Ni mogoče priznati niti potnih stroškov pooblaščenega odvetnika, ki ima sedež v drugem kraju kot sodišče, glede na stališče sprejeto v zadevi opr. št. II Cp 3281/2011. Tožnica v pisnem odgovoru prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in hkrati priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožba ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe iz spora o glavni stvari, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

V obravnavani zadevi gre za spor o dodatku za bivanje izven kraja stalnega prebivališča k Zoisovi štipendiji, ki po splošni določbi 3. člena Zakona o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 59/2007 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZŠtip) predstavlja eno od štipendij s pripadajočimi dodatki. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je tako podana v 30. členu v zvezi s 26. členom Zštip. Ti določbi je pravilno uporabilo že sodišče prve stopnje. Po 26. členu ZŠtip se k Zoisovi štipendiji lahko med drugim dodeli tudi dodatek za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča. V 30. členu istega zakona pa je izrecno določeno le, da štipendistu, ki se izobražuje zunaj stalnega prebivališča, pripada dodatek za bivanje v višini 85,53 EUR.

Določb 30. člena v zvezi s 26. členom ZŠtip seveda ni mogoče razlagati niti uporabiti na način, kot se zavzema tožena stranka. Torej, da bi za šolsko leto 2012/2013 pravico do dodatka za bivanje izven kraja stalnega prebivališča mogoče priznati le, če bi tožnica z datumom, s katerim ji je priznano nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije, izkazala prijavo začasnega prebivališča izven kraja stalnega prebivališča. Glede na zakonsko ureditev, veljavno v času predsodnega upravnega odločanja, zadostuje dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica v stanovanju svojih staršev v A. dejansko bivala že od 1. 10. 2012 dalje, ko se je pričelo študijsko leto. Z ugoditvenim delom sodbe je zato zakonito odpravljena izpodbijana drugostopenjska odločba, prvostopenjska pa spremenjena tako, da je Zoisova štipendija povečana za 85,53 EUR iz naslova mesečnega dodatka za bivanje izven kraja stalnega prebivališča. Namesto v predsodnem postopku priznanih 101,78 EUR je tožnica tudi po presoji pritožbenega sodišča upravičena do prejemanja 187,31 EUR mesečno, kot izhaja iz II. točke izreka izpodbijane sodbe.

Pogoja dejanskega bivanja izven kraja stalnega prebivališča ni mogoče pogojevati s potrdilom o prijavljenosti začasnega prebivališča po Zakonu o prijavi prebivališča (Ur. l. RS, št. 59/2006; v nadalj. ZPPreb-UPB1) kot zmotno meni tožena stranka. Z ZŠtip predpisani pogoj je za študijsko leto 2012/2013 mogoče dokazati tudi z dejanskim prebivanjem. Izkazanost začasnega prebivališča po ZPPreb je uzakonjena šele v noveli ZŠtip (Ur. l. RS, št. 56/2013 z dne 2. 7. 2013), ki je v predmetni zadevi seveda ni mogoče uporabiti retroaktivno. Opustitev prijave in ne predložitev dokazila o prijavljenem začasnem prebivališču s 1. 10. 2012 zato v okoliščinah konkretnega primera ne more imeti pravnih posledic na upravičenost do dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča, ker takšen pogoj ob odločanju tedaj še sploh ni bil predpisan. Pravno irelevantno je zato tudi pritožbeno sklicevanje na zadevo opr. št. Psp 715/2013. Z enakimi argumenti kot v prejšnji točki te obrazložitve je bila interpretacija in uporaba 30. člena v zvezi s 26. členom ZŠtip zavzeta v vseh, pozneje rešenih istovrstnih zadevah, kot npr. opr. št. Psp 234/2014, opr. št. 404/2014 in drugih, zaradi česar pritožba niti v tej smeri ne more biti uspešna.

Ker vse ostale obširne navedbe tožene stranke za pritožbeno rešitev zadeve pravno sploh niso relevantne, se pritožbenemu sodišču do njih ni potrebno niti opredeljevati.

Delno utemeljena pa je pritožba tožene stranke zoper stroškovni izrek izpodbijane sodbe. Ob dosojenem dodatku za bivanje izven kraja stalnega prebivališča, ki v študijskem letu 2012/2013 znaša 85,53 EUR mesečno, je vrednost sporne zadeve le 1.026,00 EUR. V skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008; v nadaljevanju ZOdvT) je zato po tar. št. 3100 mogoče priznati nagrado za postopek v višini 72,80 EUR, po tar. št. 3102, nagrado za narok v višini 67,20 EUR, po tar. št. 6002 pavšalnih 20,00 EUR za poštne in telekomunikacijske storitve ter 92,50 EUR stroškov kilometrine ne relaciji B. - A. - B. za pooblaščenega odvetnika. Povečano za 22 % DDV je torej mogoče tožnici zakonito priznati 308,05 EUR stroškov in ne 567,30 EUR, kot je zaradi nepravilne uporabe ZOdvT odločilo sodišče prve stopnje. Glede stroškov prevoza pooblaščenega odvetnika se seveda v sodno socialnem sporu ni mogoče uspešno sklicevati na opr. št. II Cp 3281/2011, po kateri toženi stranki ni potrebno povrniti prevoznih stroškov pooblaščenca, če tožeča stranka za zastopanje izbere odvetnika v kraju zunaj območja sodišča. Delovno in socialno sodišče s sedežem v A. je namreč edino stvarno in krajevno pristojno za sojenje v socialnih sporih na območju celotne Republike Slovenije, zato do izbire odvetnika izven območja tega sodišča, sploh ne more priti, kot zmotno meni tožena stranka.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče v skladu s 3. tč. 365. člena ZPP stroškovni izrek izpodbijane sodbe delno spremenilo, pritožbo zoper ugoditveni del v I. in II. tč. izreka pa v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v tem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Hkrati je bilo potrebno odločiti, da trpi tožnica sama stroške odgovora na pritožbo. Ta v ničemer ni pripomogel k pritožbeni rešitvi zadeve, zato priglašene stroške za navedeno procesno dejanje po 155. členu ZPP ni mogoče šteti za potrebne.