Jedro

Dejstva, da toženi stranki ne želita prispevati k stroškom vzdrževanja nepremičnine, čiščenja in ne plačujeta uporabnine, še ne pomenijo nastanka večje škode (oziroma težko nadomestljive škode), saj bo tožeča stranka lahko zahtevala povrnitev teh stroškov in tudi plačilo uporabnine, če bodo dokazani elementi uporabe tuje stvari.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožeča stranka predlagala, da se toženima strankama prepoveduje vsaka hoja, vožnja in kakršnakoli uporaba ter vsak drug poseg v lastninsko pravico tožeče stranke kot lastnice nepremičnin 513/6 (oziroma 513/23) in 513/3 (oziroma 513/24 in 513/25) ter na njej obstoječe dostopne rampe (zapornice), vse k.o. B I, pri čemer se za vsako posamezno kršitev te prepovedi toženi stranki, ki bi prepoved kršila, izreče denarna kazen v višini 5.000,00 EUR, z veljavnostjo začasne odredbe še 30 dni po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP in po 1. odst. 339. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnih določb ZIZ. Predlaga, da pristojno sodišče sklep spremeni tako, da predlogu ugodi in izda začasno odredbo. Uvodoma povzema odločitev in obrazložitev sodišča prve stopnje, nato pa navaja, da so stališča prvostopenjskega sodišča napačna, v nasprotju z listinami v spisu in v nasprotju sama s sabo. V zvezi s pogoji za izdajo tako imenovane regulacijske začasne odredbe navaja, da je tožnik z listinami izkazal, da njegova terjatev obstoji. Poleg temeljne predpostavke za izdajo začasne odredbe pa je tožeča stranka s priloženimi dokazili izkazala tudi verjeten obstoj kar dveh od treh zakonsko določenih predpostavk, četudi bi zadoščal že izkaz le ene predpostavke, in sicer je izkazala, da ji bo zaradi ravnanja toženih strank nastala težko nadomestljiva škoda ter da toženi stranki z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpeli hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastali tožeči stranki. Sodišče je v nasprotju z naracijo tožbe oziroma predloga za izdajo začasne odredbe in v nasprotju s predloženimi listinami v sklepu zgolj pavšalno navedlo, da naj bi tožeča stranka predlagala izdajo začasne odredbe zgolj na podlagi razloga po 3. alineji 2. odstavka 272. člena ZIZ, ne da bi pri tem zatrjevala nastanek škode, kar naj ne bi predstavljalo zadostnega razloga za izdajo predlagane začasne odredbe, ki je po svoji naravi regulatorna začasna odredba in katero naj bi bilo mogoče izdati zgolj v primeru, da se odvrne nepopravljiva škoda ali grozeče nasilje. S tem se tožeča stranka ne strinja, saj je nedvomno pojasnila, da zaradi nedovoljenih posegov toženih strank v njeno lastninsko pravico trpi škodo oziroma jo bo še naprej trpela. Tožeča stranka je verjetno izkazala pogoj iz 2. alineje 2. odstavka 272. člena, hkrati pa je pojasnila, da toženim strankam nikakor ne bo nastajala večja škoda, kot bi nastala oziroma nastaja tožeči stranki. Toženi stranki namreč neupravičeno oziroma brez pravnega naslova uporabljata nepremičnine tožeče stranke, zato v vsakem primeru škodo trpi le tožeča stranka. Tožena stranka meni, da je odločitev sodišča v zvezi z neobstojem škode, ki nastaja tožeči stranki, zaradi prestroge obravnave standarda verjetnosti, napačna in je materialna določba 2. odst. 272. člena ZIZ zmotno uporabljena. Tožeča stranka nato izpostavlja stališče Ustavnega sodišča RS, ki ga je slednje zavzelo v odločbi opr. št. Up 275/97 z dne 16.7.1998 in navaja, da varstvo pravic tožeče stranke v določenih primerih narekuje omogočanje začasnih odredb, pri katerih so predlogi enaki tožbenim zahtevkom. V zvezi z domnevnim nastankom škode toženima strankama navaja, da Ustavno sodišče RS zavzema stališče, da predlagana začasna odredba ni mogoča le v primeru, če bi toženim strankam nalagala storitev nečesa, kar z razveljavitvijo začasne odredbe kasneje ne bi bilo več mogoče odpraviti, ali opustitev nečesa, česar kasneje več ne bi bilo mogoče storiti. Sodišče je odločilo izrazito v korist toženih strank, več kot očitno ni presojalo reverzibilnosti začasne odredbe ob njeni morebitni neutemeljenosti ter je, kot že pojasnjeno, zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče z zapisom, da predlogu ni mogoče ugoditi, ker naj bi bila vsa škoda, ki bi nastala tožeči stranki reverzibilna, pride samo s seboj v nasprotje, če naj reverzibilnost velja za tožečo, mora veljati tudi za toženo. Sodišče s takim stališčem pojem škode tolmači pristransko, kot zanemarljivo in nadomestljivo za tožečo, sočasno pa kot nenadomestljivo in hudo, ko tehta neugodne posledice toženih strank in takšno sklepanje je pristransko in zato nezakonito. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da varstvo svojih pravic terja tožeča stranka in je tudi tista, ki je potrebna zaščite sodišča. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnikove pritožbene navedbe, da je izkazal za verjetno, da njegova terjatev obstoji, glede na zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana predpostavka oziroma pogoj iz 2. alineje 2. odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) oziroma iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, ob ugotovitvi, da so zaključki sodišča prve stopnje pravilni, kar bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju, za presojo izpodbijanega sklepa niso relevantne. Kot pravilno navaja sama tožeča stranka je namreč poleg verjetnosti obstoja terjatve potrebno izkazati tudi enega izmed nadaljnjih pogojev, navedenih v 272. členu ZIZ.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožeča stranka izkazala verjeten obstoj kar dveh od treh zakonsko določenih predpostavk iz 2. odstavka 272. člena ZIZ. V zvezi s tem ne drži, da naj bi sodišče v nasprotju s predloženimi listinami pavšalno navedlo, da naj bi tožeča stranka predlagala izdajo začasne odredbe zgolj na podlagi razloga po 3. alineji 2. odstavka 272. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, glede na navedbe tožeče stranke v zvezi s predlogom za začasno odredbo, da je tožeča stranka izdajo začasne odredbe predlagala le iz tega razloga. Glede preprečitve uporabe sile oziroma odvrnitve težko nadomestljive škode (razlog po 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ), namreč tožeča stranka v predlogu za začasno odredbo ni navajala ničesar, nekaj trditev je bilo postavljeno le v zvezi z zahtevkom po tožbi, na te navedbe opozarja tudi v pritožbi, vendar tudi po oceni sodišča druge stopnje tudi navedene trditve (podane sicer v zvezi s tožbo in ne predlagano začasno odredbo), niso takšne, da bi izkazovale nastanek težko nadomestljive škode. Navedeno je sodišče prve stopnje ugotovilo v zvezi z nadaljnjim pogojem (po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ), ko je pravilno ugotovilo, da dejstva, da toženi stranki ne želita prispevati k stroškom vzdrževanja nepremičnine, čiščenja in ne plačujeta uporabnine, še ne pomenijo nastanka večje škode (oziroma težko nadomestljive škode), saj bo tožeča stranka lahko zahtevala povrnitev teh stroškov in tudi plačilo uporabnine, če bodo dokazani elementi uporabe tuje stvari (sicer pa so bile tudi te navedbe podane v zvezi s tožbenim zahtevkom in ne v zvezi s predlogom za začasno odredbo). Nastanka težko nadomestljive škode torej tožeča stranka ni izkazala in je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni izkazala (verjetno) pogoja iz 2. alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ in je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da naj bi sodišče prestrogo obravnavalo standard verjetnosti.

6. Glede stališča Ustavnega sodišča RS, ki ga je slednje zavzelo v odločbi opr. št. Up 275/97 z dne 16.7.1998 in zaključka, da regulacijskih začasnih odredb ni mogoče v celoti izključiti, pa je ugotoviti, da je to navedlo že samo sodišče prve stopnje in predloga za izdajo začasne odredbe ni zavrnilo zato, ker je šlo za regulacijsko začasno odredbo, pač pa zato, ker niso bili podani pogoji zanjo.

7. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da so pravilni zaključki sodišča prve stopnje tudi glede pogoja po 3. alineji 2. odstavka 272. člena ZIZ, ki ga je sodišče prve stopnje tudi ocenjevalo. Pri tem je ugotoviti, da je bila že navedena odločba Ustavnega sodišča izdana še v času veljavnosti Zakona o izvršilnem postopku (ZIP), medtem ko je za čas veljavnosti ZIZ sodna praksa razširila izdajo regulacijskih odredb tudi na pogoj iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Kot že rečeno pa je tudi ta pogoj po 3. alineji 2. odstavka 272. člena ZIZ sodišče prve stopnje presojalo, pri čemer je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala, da bi ji zaradi obstoječega stanja nastajala večja škoda, kot bi nastala toženima strankama z izdajo začasne odredbe in se sodišče druge stopnje sklicuje na razloge sodišča prve stopnje v zvezi s tem, v izogib ponavljanju. Res Ustavno sodišče RS zavzema stališče, da (regulacijska) začasna odredba ni mogoča le v primeru, če bi toženim strankam nalagala storitev nečesa, kar z razveljavitvijo začasne odredbe kasneje ne bi bilo več mogoče odpraviti, vendar to v konkretnem primeru ni relevantno, saj je sodišče ugotovilo, da pogoji za izdajo začasne odredbe niso podani in bi sodišče navedeno moralo presojati le za primer pozitivne odločitve o začasni odredbi. Ni jasno, zakaj bi sodišče prišlo samo s seboj v nasprotje s tem, ko je navedlo, da bi bila vsa škoda, ki bi nastala tožeči stranki reverzibilna, glede na to, da je navedeno presojalo v okviru pogoja po 3. alineji 2. odstavka 272. člena ZIZ. Zatrjevana kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana, bistvenih kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP pa tožeča stranka v pritožbi ne precizira. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo drugih kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, sodišče prve stopnje pa je pravilno uporabilo tudi materialnopravna določila, je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

8.Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. in 154. člen ZPP).