Jedro

Že položaj in z njim povezana narava dela v sestavu bivše JA (pomočnik komandanta ... korpusa) je dejanska podlaga za ugotovitev obstoja nevarnosti za državo in s tem podlaga, da se lahko vloga za pridobitev državljanstva zavrne.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Sklicujoč se na 3. odstavek 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I) tožena stranka ugotavlja, da obstoje razlogi iz 8. točke 10. člena navedenega zakona. Navaja, da je tožnik opravljal operativne naloge vojaške varnostne službe v garniziji ... in bil pozneje načelnik te službe, po prihodu v ... je bil pomočnik načelnika oddelka vojaškovarnostne službe, leta 1980 pa je začel opravljati naloge v oddelku za moralnopolitična vprašanja v takratnem 9. armadnem območju (pozneje 14. korpus). V času priprav agresije na Republiko Slovenijo je bil načelnik oddelka za moralnopolitična vprašanja in imel hkrati tudi funkcijo pomočnika poveljnika ... korpusa in je glede specialnih nalog dobival neposredne ukaze v generalštabu JA v Beogradu. Naloge navedenega oddelka so bile spremljanje stanja in analiza dogodkov tako na terenu kot v enotah JA, priprava političnih gradiv, usmerjanje starešin in izdelava varnostnopolitičnih ocen za generalštab. Tako delo ocenjuje tožena stranka kot nevarno interesom Republike Slovenije in na tej podlagi v skladu z diskrecijsko pravico tožnikovo vlogo zavrača. V tožbi tožnik uveljavlja kršitev pravil postopka in navaja, da je dejansko stanje v izpodbijani odločbi nepopolno ugotovljeno, iz ugotovljenih okoliščin pa napravljen napačen sklep o dejanskem stanju. V odločbi niti ni navedeno, katera konkretna dela, ki jih je opravljal, naj bi pomenila delovanje v nasprotju z interesi Republike Slovenije. Do leta 1979 je res delal v vojaški varnostni službi, toda ta je takrat sodelovala z varnostno službo Republike Slovenije, njegove poznejše funkcije pa niso pravilno ugotovljene. Okoliščina, če se ni upokojil v letu 1990, ko je izpolnil pogoje za upokojitev, ne more biti bistvena. Navaja, da je prošnjo za upokojitev vložil v januarju 1991, na podlagi odločbe o prenehanju vojaške službe z dne 17.5.1991 je predal svoje posle nasledniku že 13.6.1991, njegov zadnji dan dela v JA pa je bil 21.6.1991, ko je skupaj z ženo odpotoval k sorodnikom v Slovenijo, kar lahko potrdijo priče, ki jih navaja. Zaradi vojnih razmer sta potem dopust preživela v svojem stanovanju v Sloveniji, ker nista mogla na Hrvaško, kjer sta prvotno nameravala preživeti počitnice. V agresiji na Slovenijo ni sodeloval, niti mu niso bili znani načrti zanjo, saj sicer ne bi bilo logično, da je odšel na dopust ravno v tednu pred agresijo. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDS) ima tožena stranka pravico, da po prostem preudarku zavrne vlogo za pridobitev državljanstva, čeprav vlagatelj izpolnjuje vse pogoje po 1. odstavku navedenega člena, če so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona - to je, da bi sprejem take osebe v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države.

Ko tožena stranka v tem primeru ugotavlja obstoj razloga nevarnosti za državo, res ne navaja določenih konkretnih nalog, ki jih je opravljal tožnik kot polkovnik nekdanje JA v ... korpusu, vendar zaradi tega dejansko stanje ni nepopolno ugotovljeno. Bistveno tudi ni, če tožnikova zadnja funkcija ni pravilno ugotovljena. Tudi če tožnik ni bil načelnik političnega oddelka, ampak pomočnik komandanta ... korpusa, kot v vlogi z dne 1.6.1992 sam navaja, zadolžen za organizacijo informiranja, je bil to tako pomemben položaj in z njim povezana narava dela že sama zase zadostna podlaga za zaključek tožene stranke o delovanju, ki je nasprotovalo interesom Republike Slovenije, kar pa seveda pomeni nevarnost za državo, in to tudi v primeru, če tožnik pri sami agresiji neposredno ni sodeloval, kot sam trdi. Zato sodišče ne dvomi, da obstoji dejanska podlaga za uporabo 3. odstavka 40. člena navedenega zakona, sama odločitev pa je tudi sicer v skladu z namenom, za katerega je toženi stranki pooblastilo za odločitev po prostem preudarku dano.

Glede na obrazloženo tožnik s tožbo ni mogel uspeti. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).