Jedro

Tožnik v konkretnem primeru, ko je ugovarjal, da mu odločba ni bila vročena, in da zato ni pogojev za izvršbo, ni izpodbijal pravilnosti odločbe, ki se izvršuje, ampak izvršilni naslov. Upravni organ mora zato v postopku izvršbe preveriti tudi celovito dejansko stanje glede vročitve odločbe, ki se izvršuje, in mora v ta namen presoditi tudi pritožbeni ugovor o nepravilni vročitvi.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke Ministrstva za notranje zadeve RS z dne 5. 2. 2002 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper poziv z dne 20. 7. 2001 tožniku, ki ga je na podlagi 5. odstavka 124. člena v zvezi z določilom 164. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS) in določila 1. odstavka 290. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) izdala Upravna enota A. V pozivu je v prvi točki izreka ugotovljeno, da je odločba Sodnika za prekrške A z dne 12. 12. 2000, ki vsebuje izrek varstvenega ukrepa prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas enega meseca, postala izvršljiva. V drugi točki izreka poziva pa je prvostopenjski upravni organ določil, da mora tožnik v roku 5 dni po prejemu poziva predložiti upravni enoti svoje vozniško dovoljenje zaradi vpisa navedenega varstvenega ukrepa v vozniško dovoljenje, sicer bo zadeva odstopljena v izvršitev s prisilitvijo policijski postaji. V tretji točki izreka poziva je prvostopenjski upravni organ odločil, da pritožba na poziv ne zadrži izvedbe izvršbe. V obrazložitvi prvostopenjske odločbe je navedeno, da je odločba o prekršku postala pravnomočna dne 17. 5. 2001, da je izrek pod drugo točko utemeljen v določilih 124. in 164. člena ZIKS in 1. odstavka 290. člena ZUP, izrek pod tretjo točko pa v določilu 3. odstavka 292. člena ZUP.

Pritožnik je v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo uveljavljal, da mu na naslovu stalnega prebivališča, kjer tudi dejansko živi, ni bila vročena nobena odločba sodnika za prekrške in da zato odločba ni izvršljiva.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določilo 2. člena ZIKS, 124. in 164. člena ZIKS ter 290. člena ZUP, po katerem poziv pomeni sklep o dovolitvi izvršbe. Tožena stranka pravi, da je odločba o prekršku postala pravnomočna dne 17. 5. 2001. Kar zadeva pritožbeni ugovor, pa tožena stranka navaja, da iz dopisa Sodnika za prekrške A z dne 7. 9. 2001, ki je bil posredovan na zaprosilo Upravne enote A, izhaja, da je bila odločba o prekršku vročena dne 8. 5. 2001 (nadomestna vročitev po Zakonu o kazenskem postopku) in da je zato odločba postala pravnomočna dne 17. 5. 2001. V tožbi tožnik ponavlja ugovor iz pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo. Pravi, da je iz vročilnice, ki jo prilaga, razvidno, da odločba ni bila vročena skladno z ZKP. Odločba mu ni bila vročena na naslovu stalnega prebivališča niti vročevalec ni mogel odločbe vročiti družinskemu članu, ker je bila mati ob vročitvi že pokojna. V spornem času se je z ženo nahajal na otoku V, kar potrjuje s priloženimi listinami. Iz vročilnice ni razvidno, komu naj bi bila nadomestna vročitev opravljena oziroma vročilnica ne vsebuje dokaza, da je bila nadomestna vročitev opravljena skladno z ZKP. Sklicuje se na vsebino določila 123. člena ZKP in navaja, da je vročevalec na vročilnici zapisal le "ne podpiše", vendar ni navedel kdo. Tožnik pravi, da je zaradi tega po vpogledu v spis sodnika za prekrške predlagal razveljavitev klavzule pravnomočnosti na odločbi sodnika za prekrške.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da tožnik ne more izpodbijati datuma pravnomočnosti odločbe o prekršku v postopku izvršitve te določbe (sodba Upravnega sodišča RS št. U 307/97-11 z dne 22. 6. 1999). Tožena stranka še pojasnjuje, da ji je bila v mesecu juniju posredovana odločba Sodnika za prekrške z dne 16. 5. 2002, s katero je bilo odločeno, da se klavzula o pravnomočnosti odločbe o prekršku z dne 17. 5. 2001 razveljavi. Na podlagi navedene odločbe je Upravna enota A dne 27. 5. 2002 izdala sklep, s katerim je ustavila postopek upravne izvršbe ter odpravila poziv z dne 20. 7. 2001. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Za izvršitev varstvenega ukrepa prepovedi vožnje motornega vozila, ki je bil izrečen v postopku o prekršku, pride v poštev določilo 1. odstavka 252. člena iz tretjega dela, 18. poglavja (o izvršbi) Zakona o prekrških (ZP, Uradni list SRS, št. 25/83, 36/83, 42/85, 2/86, 47/87, 5/90, Uradni list RS, št. 10/91 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami), po kateri se odločba, izdana v postopku o prekršku, izvrši, ko postane pravnomočna in ko za izvršitev ni zakonskih ovir. Za izvrševanje varstvenih ukrepov se uporabljajo določbe zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, če ta zakon ne določa drugače. Poleg Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS, Uradni list RS, št. 22/2000, člen 164. in 2. odstavek 1. člena) pa je treba upoštevati tudi tudi posebno poglavje XVII. (o izvršbi) iz ZUP (Uradni list RS, št. 80/99, 70/2000). V obravnavani zadevi pa je med strankama sporno, kakšne ugovore ima lahko stranka zoper prvostopenjsko odločbo o izvršbi odločbe sodnika za prekrške. ZIKS določa, da se kazenska sankcija izvrši, ko postane odločba, s katero je sankcija izrečena, pravnomočna in ko za njeno izvršitev ni zakonite ovire (1. odstavek 2. člena ZIKS), sodnik za prekrške, ki je izdal odločbo na prvi stopnji, pa ni pristojen za njeno izvršitev, pa mora v določenem roku poslati overjen prepis odločbe s potrdilom o izvršljivosti pristojnemu organu za izvršbo (1. odstavek 3. člena ZIKS). ZUP v določilu 282. člena določa, da se odločba izvrši, ko postane izvršljiva (1. odstavek 282. člena), odločba pa postane izvršljiva, ko se vroči stranki, če pritožba ne zadrži izvršitve (3. točka 2. odstavka 282. člena ZUP). Po ZUP mora organ, ki je odločil na prvi stopnji, in ne opravlja izvršbe, potrditi na odločbi, da je postala izvršljiva (potrdilo o izvršljivosti), in jo poslati v izvršitev organu, ki je pristojen za izvršbo (4. odstavek 290. člena ZUP). Organ, ki je pristojen za izvršbo, izda sklep, v katerem ugotovi, da je odločba, ki naj se izvrši, postala izvršljiva, in določi način izvršbe (1. odstavek 290. člena ZUP). To določilo tudi pravi, da je zoper sklep dovoljena pritožba. Določilo 1. odstavka 292. člena ZUP pa pravi, da je v upravnem izvršilnem postopku dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo, z njo pa ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje. Iz navedenih določil 1. odstavka 252. člena ZP, 1. odstavka 2. člena in 1. odstavka 3. člena ZIKS in 282. in 1. ter 4. odstavka 290. člena ZUP izhaja, da je dejstvo vročitve odločbe, ki se izvršuje, del zakonskega dejanskega stana. To potrjuje določilo 1. odstavka 292. člena ZUP, ki dovoljuje pritožbene ugovore, ki se nanašajo na samo izvršbo. Tožnik v konkretnem primeru, ko je ugovarjal, da mu odločba ni bila vročena in da zato ni pogojev za izvršbo, ni izpodbijal pravilnosti odločbe, ki se izvršuje, ampak izvršilni naslov. Če tožena stranka skuša v odgovoru na tožbo z široko interpretacijo sporne okoliščine obravnavani primer povezati z že izraženim stališčem Upravnega sodišča RS, Oddelka v Mariboru v zadevi U 307/97-11 z dne 22. 6. 1997, po katerem stranka ne more izpodbijati datuma pravnomočnosti odločbe o prekršku v postopku izvršbe, potem se Upravno sodišče RS v Ljubljani stališču iz omenjene sodbe, ki ni pravnomočna, ne pridružuje. Dejstvo, da stranka lahko vloži predlog za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti pri sodniku za prekrške, ne more vzeti veljave določilu 1. odstavka 292. člena ZUP. To določilo namreč dopušča pritožbene ugovore v zvezi z izvršilnim naslovom in je zato tak ugovor zakonit; poleg tega pa bi morala tožena stranka pritožbeni ugovor polno vključiti v dokazno oceno, kajti tožena stranka je kljub potrdilu o pravnomočnosti na odločbi sodnika za prekrške vendarle napravila poizvedbo pri sodniku za prekrške, če je bila vročitev res pravilno opravljena. Če je tožena stranka v postopku preverjanja pogojev za izvršbo upoštevala dopis Sodnika za prekrške RS z dne 7. 9. 2001, potem bi morala v postopku ugotavljanja teh dejstev na enakovreden način upoštevati tudi pritožbeni ugovor, da vročitev ni bila opravljena na zakonit način. Da je prav, da upravni organ v postopku izvršbe preverja tudi celovito dejansko stanje glede vročitve odločbe, ki se izvršuje, in da mora v ta namen presoditi tudi pritožbeni ugovor o nepravilni vročitvi, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča RS (sodba v zadevi U 647/94-6 z dne 10. 1. 1996 in sklep v zadevi I Up 99/89 z dne 19. 4. 2001). V nadaljevanju konkretnih pravnih postopkov se je izkazalo, da je bilo opiranje na dopis Sodnika za prekrške z dne 7. 9. 2001 napačno. V spisu je odločba Sodnika za prekrške A z dne 16. 5. 2002, s katero je Sodnik za prekrške razveljavil klavzulo pravnomočnosti o prekršku z dne 17. 5. 2001, ker obstaja resnični dvom o pravilnosti in zakonitosti vročitve odločbe o prekršku. Na podlagi odločbe o razveljavitivi klavzule pravnomočnosti je Upravna enota A s sklepom z dne 27. 5. 2002 pod točko 1. izreka ustavila postopek upravne izvršbe - izvršitve varstvenega ukrepa prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije zoper AA, v 2. točki izreka sklepa pa je odpravila poziv Upravne enote A z dne 20. 7. 2001. Navedena pravna dejstva, ki med strankama niso sporna, so podlaga za presojo sodišča, da izpodbijana odločba ni zakonita in sicer zato, ker tožena stranka v pritožbenem postopku ni dovolj celovito, natančno in pravilno ocenila pritožbenih ugovorov glede napake pri vročanju (načelo proste presoje dokazov iz 10. člena ZUP in načelo materialne resnice iz 8. člena ZUP, Uradni list RS, št. 80/99). Po določilu 10. člena ZUP uradna oseba odloči, katera dejstva je šteti za dokazana, po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, in mora ugotoviti resnično dejansko stanje in vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (1. odstavek 8. člena ZUP). Kljub temu, da je postopek izvršbe ustavljen in sklep o dovolitvi izvršbe odpravljen, je sodišče tožbi ugodilo (na podlagi določila 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000), ker je imela omenjena nepravilnost vpliv na zakonitost in pravilnost odločitve (2. točka 1. odstavka 25. člena ZUS). Tožena stranka je namreč v skladu z ZUS izpodbijala drugostopenjsko odločbo, ki ji prvostopenjski upravni organ z odločbo o ustavitvi upravne izvršbe ne more vzeti pravne veljave z obrazložitvijo, da "ni utemeljena eksistenca katerega koli upravnega akta, izdanega v postopku upravne izvršbe navedene odločbe o prekršku".