Jedro

Ker tožena stranka tožniku ni zagotovila ustrezno postavljenega gradbenega odra, je s tem podano njeno protipravno ravnanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana dela sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati 27.674,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2015 do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo. V II. točki izreka sodbe, ki ni pod pritožbo, je višji tožbeni zahtevek tožnika za plačilo 11.660,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2015 do plačila, zavrnilo. S sklepom je v III. točki izreka, ki prav tako ni pod pritožbo, postopek ustavilo v delu, ki se nanaša na plačilo 3.655,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 5. 2015 do plačila. V IV. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške 2.074,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, vse v 15 dneh in pod izvršbo. V V. točki izreka je naložilo tožniku, da je dolžan stranskemu intervenientu povrniti pravdne stroške 436,89 EUR v 15 dneh in pod izvršbo. V VI. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati sodno takso v znesku 801,28 EUR na račun prvostopenjskega sodišča, ki izhaja iz te točke izreka sklepa, v 15 dneh in pod izvršbo.

2. Zoper ugodilni del sodbe (I. točka izreka) in zoper del sklepa, na podlagi katerega je dolžna tožena stranka povrniti tožniku njegove pravdne stroške (IV. točka izreka) ter plačati sodno takso (VI. točka izreka), se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano odločitev spremeni in v celoti zavrne tožbeni zahtevek, tožniku pa naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma podredno, da izpodbijani del odločitve razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo materialnopravno zmotnemu stališču višjega sodišča, da je tožnik podal zadostno in dovolj specificirano trditveno podlago o krivdi tožene stranke s povsem pavšalnim zatrjevanjem nepravilne postavitve odra. S sodnim izvedencem ustrezne stroke je ugotavljalo dejstva, ki niso bila zatrjevana, tožnik pa svoje trditvene podlage ni ustrezno dopolnil. Tožena stranka se o tem ni mogla izjasniti, zato je bilo v škodo tožene stranke kršeno razpravno načelo in načelo kontradiktornosti. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno, ker dokazni postopek z izvedencem gradbene stroke in varstva pri delu ni bil dopolnjen (dopolnitev dokaznega postopka s strani tožnika niti ni bila predlagana). Vzročne zveze med „nepravilno“ postavljenim odrom in tožnikovim padcem ni bilo, pri čemer glede tega tožnik ni podal ustreznih trditev. Iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi se oder podrl zato, ker deske, iz katerih je bil sestavljen, ne bi bile pravilno postavljene. Na spornem odru so sicer delavci delali že dan pred nesrečo pri delu. Ta oder se na dan nezgode ni premikal, niti se ni spreminjala njegova višina. Tudi tožnik je izpovedal, da ob vzpenjanju na oder ni zaznal, da bi bil oder nestabilen ali nevaren. Do nesreče je prišlo zaradi nepravilne obremenitve odra s strani tožnika, sodišče prve stopnje pa dodatnega dokaznega postopka v zvezi s tem, kako je tožnik delo opravljal, ni izvedlo. Izveden dokazni postopek ni izkazal, da bi bil konkretni vzrok porušitve odra način postavitve desk, kot je o njih izpovedal tožnik in priče. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje glede protipravnosti ravnanja tožene stranke in glede tega, da tožnik sam ni v ničemer zakrivil svojega padca. V ponovnem sojenju se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev stranskega intervenienta na strani tožene stranke, da je bil za postavitev odra zadolžen tudi tožnik sam. S tem je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugotovljeno je bilo tudi, da je tožnik vešč dela na odru in da enaka dela „opravlja že vse življenje“. Tožnik bi bil dolžan pred pričetkom dela na odru preveriti njegovo stabilnost in pravilnost postavitve, tega pa očitno ni storil. Tudi iz izvedenskega mnenja izhaja, da je vzdolžno prevrnitev odra povzročila nepravilna obremenitev odra s strani tožnika, zato toženi stranki protipravnega ravnanja ni mogoče očitati.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožena stranka uveljavlja v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi zaključki in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe.

5. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki ju je utrpel zaradi nesreče pri delu. Do te nesreče je prišlo 14. 6. 2010, ko je opravljal delo za toženo stranko. Po njegovih navedbah je pri razopaževanju notranjih prostorov v hiši zasebnega investitorja stal na nestabilnem in razmajanem gradbenem odru v višini 1,5 metra, ki se je porušil, zaradi česar je prišlo do tožnikovih poškodb.

6. Sodišče prve stopnje je o tožbenem zahtevku tožnika enkrat že odločalo in ga s sodbo opr. št. I Pd 686/2015 z dne 11. 7. 2016 v celoti zavrnilo, tožniku pa naložilo, da toženi stranki in stranskemu intervenientu povrne njene pravdne stroške. Zoper navedeno sodbo se je tožnik pritožil. Pritožbeno sodišče mu je s sklepom opr. št. Pdp 874/2016 z dne 9. 2. 2017 ugodilo in izpodbijano sodbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja kot posledice zmotno uporabljenega materialnega prava razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da so za odškodninsko obveznost tožene stranke podani vsi elementi takoimenovanega splošnega civilnega delikta (nedopustno oziroma protipravno ravnanje, nastanek škode, vzročna zveza med tem ravnanjem in nastalo škodo, odgovornost na strani povzročitelja škode), zato je tožniku iz naslova nepremoženjske škode prisodilo 26.700,00 EUR in iz naslova premoženjske škode 974,44 EUR, skupaj torej 27.674,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2015 dalje do plačila.

7. Tudi po stališču pritožbenega sodišča so bile podane vse zgoraj navedene predpostavke za ugotovitev, da je tožena stranka tožniku odškodninsko odgovorna za škodo v prisojeni višini. Tožena stranka sicer višine prisojene odškodnine v pritožbi niti ni prerekala, zato je pritožbeno sodišče v tem delu (glede prisojene višine odškodnine) opravilo pritožbeni preizkus napadene odločitve le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje glede navedenega ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Glede na ugotovljene posledice, ki jih je tožnik utrpel zaradi nesreče pri delu tako na nepremoženjskem kot tudi na premoženjskem področju, pa je tožniku po zaključku pritožbenega sodišča prisodilo primerno denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo, upoštevaje 179. člen Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) in denarno odškodnino za premoženjsko škodo (po tretjem odstavku 164. člena OZ), do katerih je bil tožnik upravičen. Pri odločitvi o odškodnini za nepremoženjsko škodo (iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, iz naslova strahu in iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kar vse je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke, njegovega zaslišanja in tožnikove izpovedbe) je upoštevalo pomen prizadete dobrine in namen odškodnine za tovrstno škodo. Prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo tudi ne odstopa od prisojenih odškodnin za nepremoženjsko škodo v primerljivih zadevah, prav tako pa ne podpira teženj, ki ne bi bile združljive z njeno naravo in namenom. Tožniku je utemeljeno prisodilo tudi odškodnino za premoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi stroškov prevoza na zdravstvene preglede (v delu, ki niso bili zastarani) in zaradi tuje pomoči, ki jo je tožnik potreboval (kar izhaja tudi iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke in tožnikove izpovedbe).

8. Po stališču pritožbenega sodišča tožena stranka v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da tožnik ni podal zadostne trditvene podlage v zvezi s protipravnim ravnanjem tožene stranke glede gradbenega odra, ki se je porušil, ko je tožnik razopaževal notranje prostore v zgradbi, kjer je tožena stranka po svojih delavcih za zasebnega investitorja opravljala določena gradbena dela. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik v zvezi z nesrečo pri delu zatrjeval, da je stal na razmajanem in nestabilnem odru; da se je ta oder (ko je tožnik držal v roki bosanko) zamajal in padel; da je bil ta oder nestabilen zato, ker je bil razmajan, ker je postavitev odra (deske so bile dolge 3 metre in na koncu teh desk podstavljene koze) omogočala nihanje oziroma upognitev deske, če je nekdo stopil nanjo; da je bil glede na dolžino desk oder na kozah (v višini 1,5 metra) nestabilen, zaradi česar se je porušil. To pa je povzročilo tožnikov padec. S temi trditvami je tožnik po stališču pritožbenega sodišča zadostil trditveni podlagi za vzrok nesreče pri delu. Po zaključku pritožbenega sodišča od tožnika ni bilo pričakovati, da bi že v tožbi oz. v skladu z 286. členom ZPP v okviru svoje trditvene podlage točno navedel vzrok porušitve gradbenega odra, glede na to, da ta vzrok ni bil očiten že ob sami nesreči (na primer, da bi prišlo do nesreče zaradi zloma koze, zloma deske, ravnanja tretjega, …). Ob upoštevanju navedenega se je lahko po zaključku pritožbenega sodišča točen vzrok za porušitev gradbenega odra raziskoval tudi v dokaznem postopku, kar je sicer sodišče prve stopnje storilo in ugotovilo točen razlog za porušenje spornega gradbenega odra. Pri tem je pomembno tudi, da je bil sporni gradbeni oder postavljen že dan pred nesrečo pri delu (da ga torej tožnik ni sestavil) in da je tožena stranka tožniku naročila, da opravi razopažanje notranjih prostorov zgradbe. Ker tožena stranka tožniku ni zagotovila ustrezno postavljenega gradbenega odra, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je s tem podano njeno protipravno ravnanje. Posledično so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožene stranke o nezadostni trditveni podlagi v zvezi s protipravnim ravnanjem tožene stranke in njeno odgovornostjo za nastalo škodo. Neutemeljene so tudi njene navedbe, da je prišlo zato do kršitve razpravnega načela oziroma načela kontradiktornosti. Tožena stranka je imela možnost, da odgovori na te tožnikove trditve in za svoje navedbe ponudi tudi ustrezne dokaze.

9. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je prišlo do porušitve gradbenega odra zaradi njegove neustreznosti, kar je privedlo do tožnikove poškodbe, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da ni podana vzročna zveza med neustrezno postavljenim gradbenim odrom (za ustreznost postavljenega gradbenega odra je bila dolžna poskrbeti tožena stranka) in škodo, ki je nastala tožniku. S tem, ko sodišče prve stopnje v ponovljenem dokaznem postopku ni zahtevalo dopolnitve izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za gradbeno stroko in varstvo pri delu, temveč je svojo odločitev o razlogih za porušenje odra oprlo na njegovo mnenje, izdelano v prejšnjem postopku in na izpovedbi tožnika ter priče A.A., ni nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kot to navaja tožena stranka v pritožbi. V zvezi s tem tudi ni odločilno dejstvo, da so na tem odru dan pred nesrečo dela betoniranja opravljali drugi delavci, oziroma da se ta oder kasneje (vse do porušitve) ni niti premaknil niti se ni spreminjala njegova višina. Prav tako ni odločilnega pomena dejstvo, ali je tožnik ob samem vzpenjanju na gradbeni oder zaznal, da bi bil oder nestabilen oziroma nevaren, saj do porušitve tega odra ni prišlo v času, ko se je tožnik nanj vzpenjal, temveč ko je opravljal delo, ki mu je bilo naloženo s strani tožene stranke. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik gradbenega odra ni uporabljal nepravilno, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožene stranke o tožnikovem soprispevku k nastali škodi.

10. Ker iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožnik sodeloval pri postavitvi spornega gradbenega odra, ni relevantna pritožbena navedba tožene stranke, da je bil tudi tožnik zadolžen za postavitev gradbenega odra. To pa pomeni, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se do te trditve, ki jo je podal stranski intervenient na strani tožene stranke, v izpodbijani sodbi ni izrecno opredelilo. Po zaključku pritožbenega sodišča na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva niti pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da je bil tožnik vešč dela na gradbenem odru, saj sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bil razlog za nesrečo pri delu v tožnikovi neizkušenosti oziroma premajhni usposobljenosti za tovrstno delo.

11. Glede na to, da je pritožba tožene stranke v zvezi z odločitvijo o pravdnih stroških povsem neobrazložena in nekonkretizirana, je ta del odločitve sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče preizkusilo le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje o pravdnih stroških tega individualnega delovnega spora odločilo v skladu s 154. in 155. členom ZPP ter ob upoštevanju določb Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015). O teh stroških je odločilo glede na uspeh strank v tem individualnem delovnem sporu in jih utemeljeno naložilo v plačilo toženi stranki v višini, kot to izhaja iz izreka izpodbijanega dela sklepa sodišča prve stopnje. Pravilna je tudi odločitev o plačilu sorazmernega dela sodne takse (glede na uspeh tožene stranke v tem individualnem delovnem sporu), glede na to, da je bil tožnik plačila sodne takse oproščen.

12. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

13. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker niso bili priglašeni.