Jedro

Zadržanje zastaranja v konkretnem primeru utemeljujejo ovire, ki so razvidne iz poteka odločanja glede pridobitve državljanstva, pa tudi iz širšega konteksta izbrisa oseb iz registra stalnega prebivalstva, ki izhaja iz odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije in Evropskega sodišča za človekove pravice. Zlasti je pomembna okoliščina, da je država vrsto let odlašala z odpravo posledic kršitev človekovih pravic, povzročenih izbrisanim osebam, ki na podlagi obstoječe pravne ureditve niso imele resničnih možnosti za uspešno uveljavljanje odškodninskih zahtevkov zoper državo. Prav tako ni realno pričakovanje, da bi posameznik, ki državo prosi za ureditev svojega pravnega statusa (npr. sprejem v državljanstvo), zoper državo hkrati uveljavljal odškodninsko varstvo. Pravkar omenjene okoliščine pomenijo nepremagljive ovire, zaradi katerih zastaranje ni teklo (383. člen ZOR), saj so tožniku jemale realne možnosti za uspeh v odškodninski pravdi pred rednim sodiščem.

Protipravnosti odločbe državnega organa ni mogoče enostavno enačiti z njeno nepravilnostjo, ugotovljeno v postopku s pravnim sredstvom, vendar ima v konkretnem primeru storjena napaka širši pomen. Pravno ozadje konkretnega primera pokaže, da napačna odločitev upravnega organa ni posledica zgolj navadne (zmotne) pravne presoje, temveč takšne, ki nujno posega tudi v ustavno načelo varstva zaupanja v pravo. Zato bi bila uporaba naknadno predpisanih strožjih pogojev za pridobitev državljanstva v tožnikovem primeru (ugotavljanje njegove nevarnosti) dopustna le, če bi jo spremljala posebna skrbnost. Strožjo presojo utemeljuje tudi resnost predvidljivih posledic, ki jih je za tožnika imela ugotovitev njegove nevarnosti. Ker je bilo konkretni in objektivno potrebni skrbnosti presoje državnega organa ustrezno zadoščeno šele v ponovljenem postopku, odločba o sprejemu v državljanstvo pa je bila izdana po skupno devetih letih, toženka ne uspe izpodbiti presoje sodišč nižjih stopenj o protipravnosti njenega ravnanja. Sicer pa se učinki neskrbne presoje nevarnosti tožnika niso izčrpali z zavrnitvijo njegove vloge za sprejem v državljanstvo, temveč so se dodatno odrazili v negativnih posledicah izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ki je sporni odločbi sledil. Po vseh stališčih, ki jih je v zvezi s to problematiko že zavzelo Ustavno sodišče Republike Slovenije in ESČP, ne more biti dvoma, da izbris sam po sebi pomeni protipravno ravnanje države, ki utemeljuje njeno odškodninsko odgovornost na podlagi 26. člena URS.

Izrek

Reviziji tožnika se ugodi, sodbi sodišč nižjih stopenj se v zavrnilnem delu glede nepremoženjske škode razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija toženke se zavrne.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo z dne 10. 10. 2000 od toženke zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi zavrnitve sprejema v državljanstvo in izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Do izbrisa je prišlo po vročitvi odločbe Ministrstva za notranje zadeve z dne 2. 8. 1994, s katero je bila njegova vloga z dne 12. 11. 1991 za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije nepravilno zavrnjena, ker naj bi njegov sprejem v državljanstvo pomenil nevarnost za varnost države (tretji odstavek 40. člena v zvezi z 8. točko prvega odstavka 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije – v nadaljevanju ZDRS). Zoper to odločbo je tožnik sprožil upravni spor, vendar je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo U 1312/94-9 z dne 6. 2. 1997 njegovo tožbo zavrnilo. Tožnik je 4. 11. 1999 pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije dosegel razveljavitev navedenih odločb, v ponovljenem postopku pa je bil sprejet v državljanstvo (odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 1. 6. 2000). Ker je na pravilno odločitev o državljanstvu čakal skoraj devet let, se je skliceval tudi na kršitev pravice do sojenja v razumnem roku. Zatrjeval je, da mu je nastala premoženjska škoda v višini 7,885.529,70 SIT (zaradi: 1. izgubljenega dohodka od 24. 3. 1995 do 10. 10. 2000 v višini 120.256,29 SIT mesečno oziroma skupno 7,215.377,40 SIT; 2. izgube pravice do certifikata v višini 400.000,00 SIT, povečano za valorizacijo, in 3. stroškov upravnih in sodnih postopkov v višini 217.545,00 SIT, povečano za valorizacijo). Svojo nepremoženjsko škodo je ocenil na 16,835.897,00 SIT (6,000.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti ter 10,835.897,00 SIT za duševne bolečine zaradi okrnitve pravic osebnosti).

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Ocenilo je, da je bilo ravnanje toženke protipravno. Kot je pojasnilo, zavrnitev vloge za sprejem v državljanstvo ni bila obrazložena z navedbo konkretnih ravnanj tožnika, ki naj bi utemeljevala sklepanje o nevarnosti za varnost države, zato je bila arbitrarna, tako kot potrditev te odločbe s strani Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki ni upoštevalo tedaj uveljavljene prakse Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Dodalo je, da je bila kršena še tožnikova pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj je postopek za sprejem v državljanstvo trajal nerazumno dolgo. Ugotovilo je tudi, da je tožnikova terjatev delno zastarana, in sicer za povrnitev škode, ki mu je nastala pred 10. 10. 1995 (potek objektivnega zastaralnega roka), pa tudi škode, ki mu je nastala pred 10. 10. 1997 (potek subjektivnega zastaralnega roka). Zaradi ugovora zastaranja je zavrnilo zahtevke za povrnitev premoženjske škode iz naslova stroškov postopkov in certifikata, delno pa tudi iz naslova izgubljenega dohodka (do 10. 10. 1997). Siceršnji del zahtevka za povrnitev premoženjske škode je tožniku prisodilo (izgubljeni dohodek od 10. 10. 1997 do vložitve tožbe v znesku 4,329.226,40 SIT). Z zastaranjem je utemeljilo tudi zavrnitev zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode zaradi razžalitve (ki je nastala že leta 1996, ko mu je uradnica pred vsemi navzočimi razrezala osebno izkaznico in je moral pri prepisu vozila na ženo z dvema slovenskima pričama dokazovati obstoj zakonske zveze). Odškodnino zaradi okrnitve pravic osebnosti je odmerilo na 5,000.000,00 SIT, v presežku pa je tudi ta del zahtevka zavrnilo. Skupna odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku, tako znaša 9,329.226,40 SIT.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbama obeh pravdnih strank delno ugodilo. Sodbo sodišča prve stopnje je razveljavilo v zavrnilnem delu glede premoženjske škode (izgubljeni dohodek pred 10. 10. 1997, certifikat, stroški; prva točka izreka) in v obsodilnem delu glede izgubljenega dohodka v letu 2000 (1,122.392,04 SIT; druga točka izreka), potrdilo pa v delu, ki se nanaša na odločitev o nepremoženjski škodi (v zavrnilnem in obsodilnem delu) in preostali del prisojenega zneska za premoženjsko škodo (izgubljeni dohodek od 10. 10. 1997 do konca leta 1999; tretja točka izreka). Razveljavilo je še odločitev o stroških postopka, odločitev o pritožbenih stroških pa je pridržalo za končno odločbo (četrta točka izreka). Soglašalo je z razlogi, da je bilo ravnanje toženke protipravno (da je šlo za arbitrarno zavrnitev vloge in nerazumno dolg postopek) in da je zastaral zahtevek za povrnitev škode, nastale pred 10. 10. 1995 (potek objektivnega zastaralnega roka), kot tudi zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode zaradi razžalitve. Drugačno stališče pa je zavzelo v zvezi z zastaranjem zahtevka za povrnitev preostale škode. Menilo je, da je treba tek subjektivnega zastaralnega roka ugotavljati glede na okoliščine posameznega primera in sprejelo pritožbeno tezo tožnika, da je v konkretnem primeru za storilca izvedel šele z odločbo Ministrstva za notranje zadeve o sprejemu v državljanstvo z dne 1. 6. 2000, saj je bila šele tedaj potrjena njegova domneva, da sta bili prejšnji odločbi o zavrnitvi njegove vloge vsebinsko nepravilni. Ker je bil z zadnjo odločbo postopek končan, je šele tedaj lahko ugotovil, koliko časa je trajal. Na podlagi navedenih razlogov je zaključilo, da zahtevek za povrnitev premoženjske škode, nastale pred 10. 10. 1997, ni zastaran in v tem obsegu razveljavilo prvostopenjsko sodbo. Prisojeni del izgubljenega dohodka za leto 2000 je razveljavilo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

4. Zoper sodbo pritožbenega sodišča vlagata revizijo obe pravdni stranki. Tožnik izpodbija njen zavrnilni del zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe sodišča druge stopnje spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, sicer pa naj sodbi sodišč nižjih stopenj v zavrnilnem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške. Ne strinja se z razlogi o zastaranju terjatve za povrnitev nepremoženjske škode zaradi razžalitve dobrega imena in časti (6,000.000,00 SIT), saj sta se sodišči osredotočili le na dogodka iz leta 1996 (razrez osebne izkaznice in dokazovanje zakonske zveze), čeprav je šlo tudi za druga vsakodnevna šikaniranja organov toženke ob tožnikovem uveljavljanju pravic. Tudi sicer ne drži, da je že leta 1996 vedel za povzročitelja. Do žalitev je namreč prišlo zaradi dejstva, da tožnik ni dobil državljanstva, za protipravnost in škodo pa ni mogel izvedeti prej kot tedaj, ko mu je toženka izdala odločbo o sprejemu v državljanstvo. Prav tako se ne strinja z višino prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo in meni, da sta sodišči premalo upoštevali njegov skoraj desetletje trajajoč brezpravni položaj, ko je bil na višku svojih sposobnosti in ko bi utrdil temelje svojega življenja, kar mu je toženka onemogočila.

5. Toženka izpodbija obsodilni del tretje točke izreka in četrto točko izreka odločbe pritožbenega sodišča zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe sodišča druge stopnje v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka. Prav tako priglaša stroške. Revidentka nasprotuje temelju in višini prisojene odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Ocenjuje, da ravnanje upravnih organov in sodišča v zvezi z odločbo za sprejem v državljanstvo ni bilo protipravno, saj je šlo za pravno presojo, utemeljeno s konkretnimi dejstvi (tožnikovo pripadnostjo varnostni službi JLA). Meni tudi, da tožniku v zvezi s postopkom sprejema v državljanstvo ni bila kršena pravica do sojenja v razumnem roku. Pri ugotavljanju izgubljenega zaslužka bi bilo treba upoštevati davke in prispevke, ki bi bremenili honorarno zaposlenega tožnika. Njegove duševne bolečine so predvsem posledica razmer oziroma tragedije njegove družine na Hrvaškem, ne pa postopka za sprejem v državljanstvo.

6. Reviziji sta bili vročeni pravdnima strankama, ki nanju nista odgovorili.

7. Sodišče je reviziji vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

8. Revizija tožnika je utemeljena, revizija toženke pa ni utemeljena.

9. Vrhovno sodišče o tej zadevi odloča drugič. V prvem sojenju je menilo, da je toženkin ugovor zastaranja utemeljen, zato je revizijo tožnika zavrnilo, reviziji toženke pa je v pretežnem delu ugodilo (v delu, ki se nanaša na stroškovno odločitev, jo je zavrglo) in sodbo sodišča druge stopnje v tretji točki izreka delno spremenilo tako, da se pritožbi toženke ugodi tudi zoper obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje, kolikor ni bil razveljavljen, tožbeni zahtevek pa se tudi v tem delu zavrne (sodba in sklep II Ips 11/2008 z dne 10. 9. 2012). Ustavno sodišče Republike Slovenije je v postopku odločanja o ustavni pritožbi tožnika omenjeno sodbo (ne pa sklepa) razveljavilo in zadevo vrnilo revizijskemu sodišču v novo odločanje (odločba Up-1177/12, Up-89/14 z dne 28. 5. 2015). Med drugim je pojasnilo, da je revizijsko sodišče z razlago pravil o zastaranju (pri)tožniku nesorazmerno otežilo učinkovito uveljavitev pravice do povračila škode zoper državo (26. člen Ustave Republike Slovenije – v nadaljevanju URS).

10. Revizijsko sodišče je pri odločanju o revizijah pravdnih strank uporabilo relevantne določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki so veljale do uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D). Že pred tem je bila namreč na prvi stopnji izdana odločba, s katero se je tamkajšnji postopek v delu, ki je predmet revizijskega preizkusa, končal (drugi odstavek 130. člena ZPP-D). Izpodbijani del sodbe sodišča druge stopnje je bil zato podvržen tudi preizkusu pravilnosti uporabe materialnega prava, ki ga je revizijsko sodišče opravilo po uradni dolžnosti (371. člen ZPP).

11. Ugovor zastaranja toženke je revizijsko sodišče v prvem sojenju preizkusilo tudi z vidika zadržanja zastaranja (383. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – v nadaljevanju ZOR), a za takšno sklepanje v sodbah sodišč nižjih stopenj ni našlo ustrezne dejanske podlage. Drugače je menilo Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki je opozorilo, da potek odločanja glede pridobitve državljanstva v konkretnem primeru odraža ovire, na katere je tožnik naletel pri odločanju organov oblasti. Izpostavilo je tudi širši kontekst izbrisa oseb iz registra stalnega prebivalstva, ki izhaja iz odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije(1) in Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP),(2) zlasti okoliščino, da je država vrsto let odlašala z odpravo posledic kršitev človekovih pravic, povzročenih izbrisanim osebam, ki na podlagi obstoječe pravne ureditve niso imele resničnih možnosti za uspešno uveljavljanje odškodninskih zahtevkov zoper državo. Pojasnilo je tudi, da ni realno pričakovanje, da bi posameznik, ki državo prosi za ureditev svojega pravnega statusa (npr. sprejem v državljanstvo), zoper državo hkrati uveljavljal odškodninsko varstvo. Z vidika javnopravne odškodninske odgovornosti na podlagi 26. člena URS revizijsko sodišče sprejema navedena stališča in ocenjuje, da pravkar omenjene okoliščine pomenijo nepremagljive ovire, zaradi katerih zastaranje ni teklo (383. člen ZOR), saj so tožniku jemale realne možnosti za uspeh v odškodninski pravdi pred rednim sodiščem. Ta položaj se pred vložitvijo tožbe v konkretnem primeru ni izboljšal,(3) zato zahtevka za plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo (iz naslova razžalitve dobrega imena in časti ter okrnitve pravic osebnosti) nista niti deloma zastarana, drugačna presoja sodišč nižjih stopenj pa je materialnopravno zmotna.

12. Sodišči nižjih stopenj sta sporni odločbi o zavrnitvi tožnikove vloge za sprejem v državljanstvo očitali arbitrarnost, ker sklepanje o nevarnosti tožnika ni temeljilo na ugotovitvi njegovih konkretnih ravnanj, temveč le na dejstvu, da je bil v času agresije na Slovenijo aktivni pripadnik tujih oboroženih sil, poudarili pa sta tudi dolgotrajnost postopka, ki je trajal skoraj devet let. Pravilno je toženkino stališče, da protipravnosti odločbe državnega organa ni mogoče enostavno enačiti z njeno nepravilnostjo, ugotovljeno v postopku s pravnim sredstvom.(4) Vendar ima v konkretnem primeru storjena napaka širši pomen, poleg tega pa država v okviru 26. člena URS odgovarja tudi za protipravno ravnanje, ki ga ni mogoče pripisati določeni osebi ali organu, temveč državi oziroma njenemu aparatu kot takemu.(5) Tovrsten pristop k presoji protipravnosti zavrnitve vloge za sprejem v državljanstvo in posledičnega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva je ustrezen tudi v konkretnem primeru.

13. Tožnikova vloga za sprejem v državljanstvo je bila zavrnjena zaradi ocene o neizpolnjevanju pogoja, ki ga osamosvojitvena zakonodaja sprva ni vsebovala, temveč je bil v ZDRS vnesen naknadno, celo po vložitvi tožnikove vloge za sprejem v državljanstvo. Toženka je že z Izjavo o dobrih namenih(6) vsem osebam s stalnim prebivališčem na njenem ozemlju (torej tudi tožniku) zagotovila, da bodo lahko pridobili državljanstvo, če bodo to želeli. V skladu s to izjavo je Ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije v 13. členu določal, da so državljani drugih republik, ki so na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije 23. 12. 1990 imeli prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živijo, do pridobitve državljanstva Republike Slovenije po 40. členu ZDRS oziroma do izteka rokov po 81. členu Zakona o tujcih izenačeni v pravicah in dolžnostih z državljani Republike Slovenije, razen v primerih iz 16. člena tega zakona (ta izjema se nanaša na pridobivanje nepremičnin). Enako je določal tudi ZDRS, ki je omenjenim osebam dal možnost pridobitve državljanstva pod edinim pogojem, da pravočasno (šest mesecev od uveljavitve zakona) vložijo predpisano vlogo. Med ljudmi, ki jim je država zaradi posebnega položaja, v katerem so se znašli ob razpadu bivše skupne države, priznala pravico do pridobitve državljanstva z enkratno izjemno naturalizacijo, se je znašel tudi tožnik. Ker je vse navedene pogoje izpolnjeval, je lahko utemeljeno pričakoval, da bo državljanstvo pridobil in med drugim tudi obdržal stalno prebivališče. 14. Tovrstno pričakovanje je Ustavno sodišče Republike Slovenije že v odločbi U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999 povezalo z načelom varstva zaupanja v pravo, ki posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega položaja ne bo poslabšala brez utemeljenega razloga. To stališče je za primere, kot je tožnikov, nadgradilo v odločbi U-I-89/99 z dne 10. 6. 1999. Pojasnilo je, da je država s spremembo 40. člena ZDRS posegla v načelo varstva zaupanja v pravo, vendar to ne pomeni nujno, da je bil poseg protiustaven. Zakon je bil dopolnjen zaradi dogodkov, ki so sledili neposredno po osamosvojitvi Republike Slovenije (oborožena agresija na Republiko Slovenijo). Predlagatelj dopolnitve je ugotovil, da so med prosilci za državljanstvo po 40. členu ZDRS tudi osebe, ki so neposredno sodelovale v agresiji oziroma so ravnale izrazito nelojalno, ter da te osebe želijo pridobiti slovensko državljanstvo le zaradi materialnih ugodnosti (odkup stanovanja, izplačevanje vojaških pokojnin), niso pa pripravljene sprejeti državljanstva kot celovitega razmerja z državo, torej podrediti se njeni suverenosti kot lojalni državljani. Z novim tretjim odstavkom 40. člena naj bi bila dana možnost preprečiti pridobitev državljanstva tistim osebam, ki so med agresijo ravnale izrazito nelojalno oziroma so kolaborirale v agresiji (predlog Zakona o dopolnitvah ZDRS z dne 21. 10. 1991). Razlog javnega interesa, ki je narekoval zaostritev pogojev za sprejem v državljanstvo, je bil zaščita države oziroma njena varnost in obramba. Država je sicer pred osamosvojitvijo obljubila vsem v Sloveniji prebivajočim državljanom drugih republik bivše SFRJ slovensko državljanstvo, vendar takrat ni mogla predvideti dogodkov, ki so osamosvojitvi sledili. Zato naknadno predpisani pogoj, ki se nanaša na nevarnost za varnost ali obrambo države, ne pomeni protiustavnega posega v načelo varstva zaupanja v pravo. Osebe, ki so sodelovale v agresiji in niso bile lojalne Sloveniji, se ne morejo uspešno sklicevati na načelo varstva zaupanja v pravo nasproti državi, zoper katero so delovale.

15. Pravno ozadje konkretnega primera pokaže, da napačna odločitev upravnega organa ni posledica zgolj navadne (zmotne) pravne presoje, temveč takšne, ki nujno posega tudi v ustavno načelo varstva zaupanja v pravo. Zato bi bila uporaba naknadno predpisanih strožjih pogojev za pridobitev državljanstva v tožnikovem primeru (ugotavljanje njegove nevarnosti) dopustna le, če bi jo spremljala posebna skrbnost. Zavrnitev tožnikove vloge, ki se opira le na okoliščino, da je bil v času agresije na Slovenijo aktivni pripadnik tujih oboroženih sil,(7) omenjene skrbnosti ne izpolnjuje. Tako posplošeno sklepanje o nevarnosti prosilca, ki ne temelji na konkretnih dejstvih in dokazih o njegovem delovanju zoper Slovenijo, tudi ne sledi namenu obravnavane zakonske ureditve, ki poseg v načelo zaupanja v pravo opravičuje (le) glede tistih oseb, ki so med agresijo ravnale izrazito nelojalno.

16. Povečano skrbnost in hitrost odločanja lahko terja tudi pomembnost ogrožene vrednote. Pri presoji protipravnosti v konkretnem primeru zato ni mogoče zanemariti resnosti predvidljivih posledic, ki jih je imela za tožnika ugotovitev njegove nevarnosti. Ker je bilo konkretni in objektivno potrebni skrbnosti presoje državnega organa ustrezno zadoščeno šele v ponovljenem postopku, odločba o sprejemu v državljanstvo pa je bila izdana po skupno devetih letih, toženka ne uspe izpodbiti presoje sodišč nižjih stopenj o protipravnosti njenega ravnanja. Sicer pa se učinki neskrbne presoje nevarnosti tožnika niso izčrpali z zavrnitvijo njegove vloge za sprejem v državljanstvo, temveč so se dodatno odrazili v negativnih posledicah izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ki je sporni odločbi sledil. Po vseh stališčih, ki jih je v zvezi s to problematiko že zavzelo Ustavno sodišče Republike Slovenije in ESČP,(8) ne more biti dvoma, da izbris sam po sebi pomeni protipravno ravnanje države, ki utemeljuje njeno odškodninsko odgovornost na podlagi 26. člena URS.

17. Pravkar opisana kombinacija protipravnih ravnanj toženke je pravno relevantni vzrok uveljavljane nepremoženjske škode (iz naslova razžalitve dobrega imena in časti ter okrnitve pravic osebnosti). Toženkina revizijska navedba, da sodišči nižjih stopenj nista upoštevali, da tožnik ni trpel zaradi postopka za sprejem v državljanstvo, ampak predvsem zaradi razmer oziroma tragedije njegove družine na Hrvaškem, nasprotuje dejanski podlagi izpodbijane sodbe (tretji odstavek 370. člena ZPP). Sodišči nižjih stopenj sta namreč ugotovili, da sta obe uveljavljani obliki nepremoženjske škode posledica zavrnitve sprejema v državljanstvo. Tudi trditve o dogodkih iz leta 1996 (ko mu je uradnica ob poskusu registracije vozila pred vsemi navzočimi razrezala osebno izkaznico in je moral izvesti prepis vozila na svojo ženo, obstoj zakonske zveze pa dokazovati z dvema slovenskima pričama) izhajajo iz nehvaležnega položaja, v katerem se je tožnik znašel zaradi izbrisa in ki je tudi zahtevku za povrnitev te škode jemal realne možnosti za uspeh pred rednim sodiščem. Glede na navedeno toženki ne more koristiti presoja pritožbenega sodišča, da je opisano ravnanje uslužbenke državnega organa (za katero toženka prav tako odgovarja) protipravno samo po sebi.

18. Odškodnina za nepremoženjsko škodo se praviloma prisodi za vsako obliko nepremoženjske škode posebej, izjemoma pa kot enotna odškodnina za celotno nepremoženjsko škodo. Izhodiščni pristop po oceni revizijskega sodišča ne ustreza tožnikovemu položaju, ki je zaradi izjemne težavnosti in specifičnosti bližje tistim, ki utemeljujejo odmero enotne odškodnine. Neobičajna narava in razsežnost toženkine kršitve je tožniku povzročila številne hude težave, zaradi katerih je dalj časa intenzivno trpel (ni si upal zapustiti države, ker se vanjo ne bi mogel več vrniti, zato ni odšel na materin pogreb, ni se mogel zaposliti, okrnjene so bile njegove socialne in politične pravice, ni mogel odkupiti stanovanja, deležen je bil ignoriranj, poniževanj in žalitev, živel je v težkih materialnih razmerah). Morebitno razmejevanje in ločeno ocenjevanje posameznih oblik nepremoženjske škode v veliki meri otežuje podobnost, medsebojna prepletenost in pogojenost opisanih negativnih posledic. Praktično vse škodne posledice so (bile) vezane na tožnikovo osebnost, podobno kot pri duševnih bolečinah zaradi neupravičene obsodbe oziroma neutemeljeno odvzete prostosti, ki skladno z ustaljeno sodno prakso pomenijo enotno obliko škode.(9) Tudi tožnikova nepremoženjska škoda zato utemeljuje enotno odmero odškodnine, ki upošteva vse okoliščine konkretnega primera, ne glede na to, kako je tožnik opredelil svoj tožbeni zahtevek.(10)

19. Tožnikovo trpljenje je glede na navedeno treba presojati z vidika enotne odškodnine v okviru skupnega zahtevanega zneska za nepremoženjsko škodo. Revizijsko sodišče ocenjuje, da pravnomočno prisojeni znesek ustreza pravični (enotni) odškodnini za doslej ugotovljeno nepremoženjsko škodo tožnika. Ustreznih pomislekov zoper takšno presojo ni mogoče najti v reviziji toženke, ki višini prisojene odškodnine nasprotuje le tako, da tožnikove duševne bolečine, ki so predmet te pravde, pretežno pripisuje drugim vzrokom (razmeram oziroma tragediji njegove družine na Hrvaškem). Kot je že bilo pojasnjeno, takšni očitki nasprotujejo dejanskim ugotovitvam sodišč nižjih stopenj, zato v revizijskem postopku niso dovoljeni (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ker torej revizijski razlogi v tem delu niso podani in je izpodbijana sodba v obsodilnem delu glede nepremoženjske škode tudi materialnopravno pravilna, je sodišče revizijo toženke v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

20. Sodišči nižjih stopenj pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava glede zastaranja nista upoštevali zatrjevane nepremoženjske škode pred letom 1995 in nista ugotavljali nevšečnosti, ki jih je tožnik navajal v povezavi z razžalitvijo dobrega imena in časti. Ker do ugotovitve vseh teh okoliščin ni mogoče pravilno oceniti, ali (in če, koliko) v povezavi z že ugotovljenimi relevantnimi nevšečnostmi tožnika utemeljujejo morebitno višjo enotno odškodnino od prisojene, je sodišče reviziji tožnika ugodilo, sodbi sodišč nižjih stopenj o nepremoženjski škodi v zavrnilnem delu razveljavilo in zadevo v istem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

21. Po navedenem je bilo treba odločiti še o delu toženkine revizije zoper pravnomočno prisojeno odškodnino za premoženjsko škodo iz naslova izgubljenega dohodka od (10. 10. 1997 do konca leta 1999). Toženka v reviziji zmotno vztraja pri stališču, da jo je treba zmanjšati za davke in prispevke, ki bi bremenili tožnika. Kot je pravilno pojasnilo pritožbeno sodišče, izračun odškodnine v tem delu temelji na ugotovitvah o tožnikovih preteklih mesečnih zaslužkih v čisti (neto) vrednosti, zato bi bilo dodatno zmanjševanje teh zneskov neutemeljeno. Ker revizijski očitki toženke tudi v tem delu niso podani in je izpodbijana sodba glede premoženjske škode tudi materialnopravno pravilna, je sodišče revizijo toženke tudi v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

22. Ker je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo delno razveljavilo, je odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj odločbe U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999, U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003 in Up-1177/12, Up-89/14 z dne 28. 5. 2015, pa tudi Up-336/98 z dne 20. 9. 2001, Up-333/96 z dne 1. 7. 1999, Up-60/97 z dne 15. 7. 1999, Up-20/97 z dne 18. 11. 1999 in Up-152/97 z dne 16. 12. 1999. Op. št. (2): Pilotna sodba Velikega senata ESČP v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji, št. 26828/06 z dne 28. 6. 2012. Op. št. (3): Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v podobnem primeru zavzelo stališče, da je izrazito odklonilen odnos države do ureditve položaja izbrisanih oseb prenehal bistveno pozneje (šele z izdajo dopolnilnih odločb MNZ; sklep II Ips 271/2013 z dne 17. 9. 2015).

Op. št. (4): Primerjaj npr. odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 120/2002 z dne 11. 12. 2002. Primerjaj tudi Jadek-Pensa, Novejši razvoj odškodninske odgovornosti: Pravica do povračila škode po 26. členu ustave, Podjetje in delo, št. 6-7/99, str. 1290-1297; Juhart, Odgovornost države, lokalnih skupnosti in drugih nosilcev javnih pooblastil za ravnanje svojih organov in uslužbencev, Zbornik inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti, Ljubljana 2005, str. 16-18; Kerševan, Odškodninska odgovornost za odločanje v upravnem postopku, Pravnik, št. 11-12/2013, str. 829-830. Op. št. (5): Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-695/11 z dne 10. 1. 2013. Op. št. (6): Uradni list RS, št. 44/90-I. Op. št. (7): Glej odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-187/97 z dne 11. 6. 1997. Op. št. (8): Primerjaj odločbe, navedene v opombah 1 in 2. Op. št. (9): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 157/2008 z dne 10. 12. 2009, II Ips 268/1994 z dne 5. 5. 1995, II Ips 492/1999 z dne 7. 2. 2001, II Ips 604/2003 z dne 16. 12. 2004, II Ips 767/2005 z dne 27. 3. 2008 in druge.

Op. št. (10): Primerjaj sklep Posvetovanja ZS, Vrhovnih sodišč republik in avtonomnih pokrajin, 15. in 16. 10. 1986, Ljubljana, Poročilo VSS 2/86.