Jedro

Odločitve oziroma odločbe, ki se izpodbija s pritožbo, ni več, s tem pa je odpadla podlaga za davčno izvrštvo na podlagi izdane odločbe ter obenem prenegala tudi pravovarstvena potreba po zadržanju njene izvršitve, ki jo tožeča stranka uveljavlja s tožbo.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Finančni urad Kranj je kot davčni organ prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrgel predlog tožeče stranke za odlog davčne izvršbe do odločitve o pritožbi zoper odločbo št. DT-499-29-814/2017-4 z dne 7. 8. 2018. 2. V razlogih sklepa navaja, da je pristojna Finančna uprava davčnemu dolžniku A. d.o.o. izdala sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika št. DT-4934-71776/2016-5 07- 720-07 z dne 16. 6. 2016, s katerim so bile zarubljene denarne terjatve davčnega dolžnika družbe A. d.o.o. do tožeče stranke. Ugovor tožeče stranke zoper sklep o davčni izvršbi je organ druge stopnje z odločbo št. DT-499-29-836/ 2016-2 z dne 21. 6. 2016 zavrnil. Ker tožeča stranka ni ravnala po omenjenem sklepu, je davčni organ nadaljeval s postopkom davčne izvršbe in tožeči stranki izdal odločbo št. DT-4934-71776/2016-14 07-720-07 z dne 11. 7. 2017. Ugovor tožeče stranke zoper odločbo je organ druge stopnje z odločbo DT-499-29-814/2017-4 z dne 7. 8. 2018 zavrnil. Nakar je tožeča stranka vložila pritožbo zoper izdano odločbo, v kateri je podala pritožbene razloge in obenem zaprosila za odlog davčne izvršbe, ki se rešuje v tem postopku.

3. Naslovni organ kot pristojni organ za reševanje omenjene prošnje nato tožeči stranki najprej pojasni, da lahko davčni organ odloži začetek davčne izvršbe po uradni dolžnosti, če je dolžniku dovoljen odlog oziroma obročno plačilo neporavnanih zapadlih obveznosti na podlagi 153. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ter da razen tega lahko za plačilno ugodnost zaprosi le oseba, ki je davčni zavezanec, kar tožeča stranka kot dolžnikov dolžnik ni in zato ne more zaprositi za omenjeno ugodnost po 102. členu ZDavP-2. Odloži pa se lahko izvršba samo po uradni dolžnosti in ne na zahtevo stranke, kar vse pomeni, da za zahtevo tožeče stranke za zadržanje izvršbe v zakonu ni pravne podlage in se jo zato na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavrže. 4. Pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep je drugostopenjski davčni organ z odločbo št. DT-499-29-808/ 2018-2 z dne 24. 6. 2019 zavrnil kot neutemeljeno ter ob sklicevanju na določbe ZDavP-2 pritrdil odločitvi prve stopnje.

5. Tožeča stranka stranka se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo na odpravo sklepa. V tožbi pretežno ugovarja davčni izvršbi, s katero se ji (kot dolžnikovemu dolžniku) nalaga v plačilo znesek v višini 45 310,09 EUR. Dalje navaja, da se je zoper sklep pritožila v zakonitem roku in prilaga odločbo davčnega organa druge stopnje o pritožbi. Navaja še, da so bile obveznosti tožeče stranke do družbe A. poravnane in da v stečajno maso te družbe navedene obveznosti niso bile prijavljene, ker ne obstajajo.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

7. Tožbo je moralo sodišče zavreči. 8. Kot sledi iz izpodbijanega sklepa in odločbe o pritožbi, je sporna odločitev toženke o vlogi tožeče stranke za zadržanje davčne izvršbe do odločitve o pritožbi zoper odločbo št. DT-499-29-814/ 2017-4 z dne 7. 8. 2018. Pri čemer gre za odločbo, s katero je pritožbeni organ zavrnil ugovor tožeče stranke zoper odločbo št. DT- 4934-71776/2016-14 07-720-07 z dne 11. 7. 2017, s katero se tožeči stranki kot dolžnikovemu dolžniku, ker ni ravnala po sklepu o izvršbi, nalaga v plačilo zgoraj omenjeni znesek kot plačilo terjatve, ki jo ima do nje glavni dolžnik, to je družba A..

9. Iz obrazložitve odločbe druge stopnje sledi, da je tožeča stranka tako zoper sklep o izvršbi z dne 16. 6. 2016, kot tudi zoper odločbo z dne 11. 7. 2017, ki je sledila temu sklepu, sprožila upravni spor. Sodišče je zato vpogledalo sodna spisa, ki se nanašata na omenjeni zadevi ter ugotovilo, da je sodišče s sodbama I U 1642/2017 in I U 1891/2018, obe z dne 23. 6. 2020, v obeh zadevah tožbi tožeče stranke ugodilo in obe odločitvi odpravilo ter zadevi vrnilo v ponovno odločanje organu prve stopnje. Odpravilo in vrnilo v ponovni postopek je torej tako sklep o izvršbi kot tudi odločbo št. DT-4934-71776/2016 -14 07-720-07 z dne 11. 7. 2017 v zvezi z odločbo št. DT-499-29-814/2017-4 z dne 7. 8. 2018, na katero se nanaša sporna zahteva za zadržanje. Odločitve oziroma odločbe, ki se izpodbija s pritožbo, torej ni več, s tem pa je odpadla podlaga za davčno izvršbo na podlagi izdane odločbe ter obenem prenehala tudi pravovarstvena potreba po zadržanju njene izvršitve, ki jo tožeča stranka uveljavlja s tožbo.

10. Na obstoj pravnega interesa za tožbo mora sodišče po drugem odstavku 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka in tožbo, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, v upravičenje tožnika več ne posega, na podlagi 6. točke prvega odstavka istega člena zavreči. 11. Sodišče je zato, zaradi pomanjkanja pravnega interesa za tožbo, tožbo tožeče stranke na podlagi citiranih določb ZUS-1 s sklepom zavrglo.