Jedro

V obravnavani zadevi je bilo ves čas nesporno, da sta pravdni stranki sklenili pisno pogodbo o nakupu opremljene nepremičnine, sporno pa je bilo, ali v pogodbi zapisana cena 220.000 DEM zajema tudi opremo ali samo nepremičnino. To vprašanje je dejanske narave. Na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je bila dogovorjena cena za opremljeno nepremičnino 265.000 DEM in da je bila cena 220.000 DEM v pogodbi zapisana zato, da ne bi bilo treba plačati davčnih obveznosti tudi za samo opremo. Pritožbeno sodišče je tako dokazno oceno potrdilo. Zato je toženca v revizijskem postopku ne moreta več izpodbijati.

Izrek

Revizija proti sklepu se zavrže, proti sodbi pa zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencema s sodbo naložilo, da morata tožnikoma za kupljeno opremo in pohištvo plačati 5.170.000 SIT (sedaj 21.574,03 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi in jima povrniti pravdne stroške. S sklepom je zavrnilo njun ugovor proti izdani začasni odredbi s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnine.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožencev proti sodbi in sklepu zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko odločbo.

Toženca v pravočasni reviziji izpodbijata sodbo in sklep drugostopenjskega sodišča, uveljavljata revizijske razloge več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, predlagata pa razveljavitev sodbe in sklepa ter vrnitev zadeve sodišču druge oziroma prve stopnje v novo sojenje. Revizija trdi, da sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih niti glede temelja niti glede višine, ki bi jo moralo že prvostopenjsko sodišče preverjati z ustreznim izvedencem za notranjo opremo. Ker sodišči nista izvedli predlaganega dokaza z izvedencem, sta tožencema odvzeli zakonsko pravico uveljavljati določbe 118. člena Obligacijskega zakonika oziroma 139. člena Zakona o obligacijskih razmerjih o izpodbijanju pogodbe zaradi čezmernega prikrajšanja. To je nedvomno podano, saj oprema in pohištvo nista vredna 45.000 DEM, ampak največ 10.000 DEM. Revizija izpodbija dokazno oceno izpovedi posrednice Zalokarjeve, razlogi obeh sodišč o tem so po mnenju revizije nelogični in neprepričljivi. Če bi bila ta priča res nepristranska, bi gotovo izpovedala povsem drugače. Tožencev ne prepriča okoliščina, da ob prvem zaslišanju ni imela s seboj očal. Da ne gre za neprizadeto pričo, kaže tudi v oči zbadajoča okoliščina, ko je priča po opozorilu sodnika svoj prežvečeni žvečilni gumi izročila v roke tožnici. O tem dejstvu nobena odločba nima razlogov. V nadaljevanju revizija opozarja, da pohištvo in oprema nista bila popisana v ustreznem zapisniku, kot je sicer običajno, da sta tožnika vrednost dodatno osiromašila tako, da sta naknadno odnesla nekatere dele pohištva, do česar sodišči nista zavzeli stališča. Ker je šlo v pretežnem delu za vgrajene elemente, bi morala biti pogodba o njih sklenjena v pisni obliki. Pritožbeni pomisleki tožencev o spreminjanju pravne podlage tožbenega zahtevka so ostali brez odgovora. Poglavje zase je ravnanje sodišče, ko ni dopustilo dokaza z vpogledom v overjeno izjavo z dne 29.3.2002. Na koncu se toženca sklicujeta na vse svoje navedbe o procesnopravnih in materialnopravnih kršitvah, podrobno obrazložene v njuni pritožbi, ki jih pritožbeno sodišče ni ustrezno analiziralo.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnikoma, ki nanjo nista odgovorila.

Revizija proti sklepu drugostopenjskega sodišča o zavrnitvi pritožbe proti sklepu prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi ugovora proti izdani začasni odredbi ni dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga stranke lahko uveljavljajo takrat in pod tistimi pogoji, ki jih določa zakon. V postopku izvršbe in zavarovanja se sicer smiselno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP), če ni v Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ali kakšnem drugem zakonu drugače določeno. Z določbo drugega odstavka 10. člena ZIZ je revizija kot izredno pravno sredstvo proti pravnomočni odločbi, izdani v postopku izvršbe in zavarovanja, izrecno izključena. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrglo v tem delu nedovoljeno revizijo.

Revizija proti sodbi ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti drugostopenjski sodbi z omejenim obsegom in omejenimi razlogi izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom proti prvostopenjski sodbi. Tako z revizijo po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP ni mogoče uveljavljati pravilnosti in popolnosti dejanskega stanja. Ker je revizijski preizkus drugačen kot pritožbeni preizkus, je neupoštevno sklicevanje stranke na njene navedbe v pritožbi. Izpodbijanje dokazne ocene prvostopenjskega sodišča in prikazovanje neverodostojnosti priče ni upoštevno, ker posega v ugotovljeno dejansko stanje, ki ga je že preizkusilo pritožbeno sodišče, revizijsko sodišče pa ga ne sme. Zato revizijsko sodišče le dodaja, da sta toženca dobila obširen in pravilen odgovor pritožbenega sodišča na pritožbeno kritiko dokazne ocene izpovedi priče, in to tudi glede pripetljaja z žvečilnim gumijem. Pravilen je odgovor obeh sodišč o prepozno predlaganem dokazu za vpogled v listino z dne 29.3.2002, ki po razlogih pritožbenega sodišča tudi ni dokazovala odločilnih dejstev.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da so pravilni razlogi obeh sodišč, da ponujeni dokaz o zatrjevano nižji vrednosti opreme in pohištva ni pomemben, ker je pomembna dejansko dogovorjena višina kupnine, ne pa tržna ali drugačna vrednost predmeta nakupa. Na revizijske trditve o odvzeti možnosti uveljavljati čezmerno prikrajšanje revizijsko sodišče pojasnjuje, da pravdno sodišče ni preiskovalni organ, ki bi lahko z zbiranjem dokazov pripravljal stranki gradivo za uveljavljanje njenih morebitnih ugovorov ali zahtevkov. Toženca takega ugovora v postopku nista uveljavljala in nista zahtevala znižanje kupnine zaradi čezmernega prikrajšanja, če pa bi to storila, bi bilo zbiranje trditvenega in dokaznega gradiva o tem na njuni strani. Revizijska trditev o zmanjšani vrednosti opreme, ker da sta tožnika en del odpeljala, je neupoštevna že glede na izpoved samega toženca, da je sprva odpeljani hladilnik in štedilnik dobil nazaj (listna št. 63 spisa).

Končno revizija neutemeljeno očita pritožbenemu sodišču procesno kršitev, ker naj ne bi odgovorilo na pritožbene pomisleke o spreminjanju podlage tožbenega zahtevka. Zakaj ni šlo za spreminjanje tožbene podlage, je pritožbeno sodišče pojasnilo v drugem odstavku na peti strani svoje odločbe.

V obravnavani zadevi je bilo ves čas nesporno, da sta pravdni stranki sklenili pisno pogodbo o nakupu opremljene nepremičnine, sporno pa je bilo, ali v pogodbi zapisana cena 220.000 DEM zajema tudi opremo ali samo nepremičnino. To vprašanje je dejanske narave. Na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je bila dogovorjena cena za opremljeno nepremičnino 265.000 DEM in da je bila cena 220.000 DEM v pogodbi zapisana zato, da ne bi bilo treba plačati davčnih obveznosti tudi za samo opremo. Pritožbeno sodišče je tako dokazno oceno potrdilo. Zato je toženca v revizijskem postopku ne moreta več izpodbijati. Za opremo, tudi če je delno vgrajena, in za pohištvo, sta pravdni stranki lahko istočasno sklenili veljavno ustno pogodbo in je drugačno revizijsko stališče materialnopravno zmotno. Sicer pa velja v pisni pogodbi zapisana klavzula o načelu videno - kupljeno (na katero se v zvezi z opremo sklicujeta tudi toženca v svoji pritožbi) in zato posebna specifikacija ni bila potrebna.

Toženca sta dolžna izpolniti svojo pogodbeno obveznost in plačati tudi dogovorjeno ceno za opremo in pohištvo (454. člen ZOR). Zato je bila materialnopravno pravilna odločitev obeh sodišč o ugoditvi tožbenemu zahtevku oziroma o zavrnitvi pritožbe.

Revizijsko sodišče je zato ta del revizije na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo in s tem tudi priglašene revizijske stroške.