Jedro

Sklep IS Skupščine RS z dne 31.10.1991 (Ur. l. RS št. 22/91 z dne 6.11.1991) v 6. alinei 1. točke določa, da se zagotavljajo sredstva za čas pripravljenosti na domu le v višini 10% osnovne plače, v primeru dežurstva, ko gre za obvezno prisotnost na delovnem mestu, pa v višini 60% osnovne plače (7. alinea 1. točke sklepa). Ker je tožena stranka dežurala na domu, njeno dežurstvo pa ni bilo vezano na obvezno prisotnost na delovnem mestu, ji pripada za pripravljenost na domu le 10% in ne 60% osnovne plače. V 2. odst. 3. čl. Pravilnika o dežurni službi je navedeno, da za čas pripravljenosti na domu pripada dežurnemu sodniku in administrativnemu delavcu nadomestilo v višini 60% njune osnovne plače, ugotovljene na podlagi koeficienta, ki je določen za delovno mesto, ki ga delavec zaseda in osnove, ki je določena s predpisom. To določilo ni v skladu s prej citiranim sklepom IS, zato ne predstavlja pravne podlage za rešitev tega spora.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v 1. odst. 2. točke in 3. točki izreka.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 670.554,14 SIT in še zakonite zamudne obresti - navedene v vseh alinejah točke 2 izreka, obenem pa zavrnilo višji tožbeni zahtevek (glede razlike med glavnico 670.554,16 SIT in 670.554,14 SIT in glede obresti od posameznih zneskov) in sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 44.887,00 SIT pravdnih stroškov v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.6.2001 dalje do plačila (točka 3 izreka).

Zoper ugodilni del te sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke.

V pritožbi navaja, da so razlogi sodbe zmotni in tudi nepopolni. Določilo o obsegu vrnitve 214. čl. ZOR, na katerega se opira sodba, govori le o vračanju plodov in zamudnih obresti v primeru, ko je bilo predhodno ugotovljeno, da je treba vrniti nekaj, kar je bilo neopravičeno pridobljeno. Računsko sodišče zgolj zato, ker je najvišji revizijski organ v državi, glede povračilnih zahtevkov nima vedno prav, to sta tudi ugotovila delovno sodišče in Državno pravobranilstvo RS, saj je RS zahtevala, da tožena stranka vrne tudi denar, ki ga je prejela in predstavlja plačilo davkov in prispevkov. Iz dokazov, ki se nahajajo v spisu, je razvidno, da je na prošnjo Računskega sodišča Ministrstvo za pravosodje večkrat opozorilo Sodni svet na to, kakšno bi moralo biti pravilno obračunavanje dodatkov za dežurno službo. Poleg tega navaja, da je bilo dežurstvo, ki mora biti organizirano po zakonu, opravljeno. Končno poudarja, da je bilo v kritičnem času, ko pri organu še ni bilo mobilnih telefonov, zelo omejeno gibanje delavcev v času dežurstva in njihova svoboda, zlasti, če sta dežurala samo sodnik in strojepiska, ne pa tudi rezervna ekipa, da pa je šlo pri tem v bistvu za dežurstvo na delovnem mestu. Tako je tožena stranka pravilno uporabila določilo 3. čl. pravilnika, ki določa, da se za takšne primere izplača za dežurstvo dodatek v višini 60%. Znesek, ki naj bi ga vrnila, pa predstavlja zanjo prehudo breme, saj otroka študirata v Ljubljani, študij pa je povezan z visokimi stroški.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da niso podani. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva in nanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu te sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 350. čl. ZPP/99, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in bistveno pravilnimi pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, zato se v izogib ponavljanju tudi na njih v celoti sklicuje.

V zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke zaključuje pritožbeno sodišče, da niso pritožbene navedbe tožene stranke utemeljene, pa tudi ne bistvenega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe. Namreč pravna podlaga za ugoditev zahtevku tožeče stranke je vsekakor sklep IS Skupščine RS z dne 31.10.1991 (Ur.l. RS št. 22/91 z dne 6.11.1991), ki jasno določa v 6. alinei točke 1 izreka, da se zagotavljajo sredstva za čas pripravljenosti na domu le v višini 10%, v primeru dežurstva, ko gre za obvezno prisotnost na delovnem mestu, pa v višini 60% (7. alinea točke 1 izreka sklepa). Ker je torej tožena stranka dežurala na domu, ni bilo pa njeno dežurstvo vezano glede na obvezno prisotnost na delovnem mestu, ji pripada za pripravljenost na domu le 10% in ne 60%, kot to zmotno meni tožena stranka. Res je, da je v 3. čl. tega pravilnika o dežurni službi z dne 14.10.1996 navedeno v 2. odst. tega člena, da za čas pripravljenosti na domu pripada dežurnemu sodniku in administrativnemu delavcu nadomestilo v višini 60% njune osnovne plače, ugotovljene na podlagi koeficienta, ki je določen za delovno mesto, ki ga delavec zaseda in osnove, ki je določena s predpisom, vendar to določilo ni v skladu s prej citiranim sklepom IS, zato ga sodišče prve stopnje, pa tudi pritožbeno sodišče, ne smatrata za pravno veljavnega in ga nista upoštevala kot pravno podlago za reševanje tega spornega razmerja. Bistveno in odločilno za zakonito izdajo te sodne odločbe je pravilna pravna podlaga v sklepu IS RS, ne pa v 2. odst. 3. čl. Pravilnika o dežurni službi tožene stranke, zato je Računsko sodišče RS pravilno in zakonito ugotovilo, da je bil za čas od 1.1.1997 do 31.10.1997 preveč obračunan in izplačan dodatek za pripravljenost na domu v višini 60%, in je sodišče prve stopnje pravno in utemeljeno delno ugodilo vtoževanemu znesku.

Glede na take pravilne dejanske in pravne razloge sodišča prve stopnje zaključuje pritožbeno sodišče, da je sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu materialnopravno pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, kot to izhaja iz izreka te sodbe.