Jedro

Sodišče na podlagi 488. člena ZPP nima pooblastila, da bi izven naroka za glavno obravnavo dokazno presojalo pisne dokaze.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 27856/2014 z dne 6. 3. 2014 razveljavi v prvem odstavku izreka za znesek 109,50 EUR in se v tem delu postopek ustavi. S sodbo pa je odločilo, da že citirani sklep o izvršbi ostane delno v veljavi v prvem in v celoti v tretjem odstavku izreka tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 6.119,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in od datumov, kot to izhaja iz izreka ter izvršilne stroške v višini 44,00 EUR s pripadki.

2. Pritožbo zoper sodbo vlaga tožena stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga razveljavitev izpodbijane odločitve in vrnitev zadeve v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške. Sodišču očita, da je izdalo sodbo, ne da bi opravilo glavno obravnavo. Pogoji po 488. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) niso bili izpolnjeni. Dejansko stanje med strankama ni nesporno. Res je, da tožena stranka na dopolnitev tožbe s strani tožeče stranke ni odgovorila, vendar pa je ustrezne navedbe podala že v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Tudi ugovor šteje kot vloga v postopku. Ker sodišče ni opravilo obravnave, je zagrešilo bistveno kršitev postopka. Stranki je tudi neenakopravno obravnavalo, saj je odločilo le na podlagi dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka. Tožena stranka je predlagala zaslišanje strank, kar je dejansko edini dokaz, s katerim lahko dokazuje svoje trditve, da tožeči stranki dolgovanega zneska ne dolguje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo izdalo brez razpisa glavne obravnave, sklicujoč se na določilo 488. člena ZPP. Ta določba daje sodišču pooblastilo, da lahko brez razpisa naroka za glavno obravnavo izda odločbo v sporu, kadar po prejemu odgovora na tožbo ugotovi, da med strankama ni sporno dejansko stanje in ni drugih ovir za izdajo odločbe.

6. Nujen pogoj za dopustnost izdaje sodbe brez razpisa naroka za glavno obravnavo je torej nespornost dejanskega stanja, ki je relevantno za odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke. Izjema od obligatornosti glavne obravnave (prvi odstavek 4. člena ZPP) je v gospodarskih sporih utemeljena torej v tistih primerih, ko tožena stranka ne nasprotuje s strani tožeče stranke zatrjevani dejanski podlagi uveljavljenega zahtevka, nasprotuje pa materialnopravni utemeljenosti zahtevka glede na zatrjevano dejansko stanje. Sodišče na podlagi 488. člena ZPP tudi nima pooblastila, da bi izven naroka za glavno obravnavo dokazno presojalo pisne dokaze. V tem smislu se položaj sodišča po 488. členu ZPP razlikuje od položaja v primeru spora majhne vrednosti (drugi odstavek 454. člena ZPP), v katerem je takšno pooblastilo sodišču izrecno podano.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču pritožnice, da v konkretnem primeru pogoji za odločanje po 488. členu ZPP niso bili izpolnjeni.

8. Drugi odstavek 214. člena ZPP ne daje podlage za zaključek, da je tožena stranka s tem, ko ni odgovorila na dopolnitev tožbe s strani tožeče stranke, priznala dejansko podlago uveljavljenega tožbenega zahtevka. S tem, ko na to vlogo ni odgovorila, namreč ni preklicala ali spremenila svojih prejšnjih trditev. Te pa so jasne – v njih trdi, da zneski računov niso skladni s pogodbo, da storitve, ki so bile obračunane, niso bila opravljene oziroma niso bile opravljene tako kot je bilo dogovorjeno med strankama. Sodišče bi v konkretnem primeru na podlagi 2. odstavka 214. člena ZPP eventuelno lahko štelo za priznana le tista dejstva, o katerih se tožena stranka še ni izrekla. Ne daje pa določilo 2. odstavka 214. člena ZPP podlage za sklep, da mora tožena stranka večkrat zanikati ista dejstva. Da relevantno dejansko stanje med strankama ni bilo nesporno, izhaja tudi iz razlogov izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč svoj zaključek o nespornem dejanskem stanju obrazložilo z ugotovitvijo, da je dejansko stanje na podlagi listinskih dokazil dovolj razčiščeno. To pomeni, da je, čeprav brez oprave glavne obravnave tega ne bi smelo storiti, vpogledalo predložena listinska dokazila in na njihovi podlagi sprejelo odločitev.

9. Pritožbeno sodišče ob tem še dodaja, da narok za glavno obravnavo ni namenjen zgolj izvajanju dokazov, temveč tudi uresničevanju načela neposrednosti, ki vključuje tudi pravico strank, da v smislu 286. člena ZPP tudi na obravnavi podajajo in dopolnjujejo relevantne navedbe in predlagajo dokaze.

10. Ker je glede na obrazloženo opisano ravnanje sodišča prve stopnje v nasprotju s 488. členom ZPP, to predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Takšne pomanjkljivosti pa pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo. Pritožbi je zato ugodilo ter izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP razveljavilo in vrača zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

11. Ker je bila odločitev o glavni stvari razveljavljena, je pritožbeno sodišče odločitev o pritožbenih stroških pridržalo končni odločbi (tretji odstavek 165. člena ZPP).