Jedro

Vožnja tovornega vozila, vključno s stresanjem tovora s kesona, ne predstavlja nevarne dejavnosti.

Dejanske trditve napeljujejo na zaključek o toženkini krivdni odgovornosti za nastalo škodo. Sodišče prve stopnje se do teh trditev v izpodbijani sodbi ni jasno in obrazloženo opredelilo. Zgolj zato, ker je tožnik toženkino odgovornost zmotno opredelil kot objektivno, tožniku ne bi smelo odreči zahtevanega odškodninskega varstva.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu mora toženka plačati odškodnino v znesku 7.900 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.6.2007 do plačila.

2. Tožnik se je pravočasno pritožil. V pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je očitno spregledalo tožnikovo izpoved, da mu je I.D., potem ko je sam ugotovil, da je cesta na klancu neutrjena in razmočena, naročil, naj zapelje v klanec vzvratno, kar je tožniku zaradi spolzke in neutrjene podlage uspelo šele v tretjem poskusu. Takšna vožnja z vozilom, ki je s tovorom vred tehtalo preko 40 ton, brez dvoma predstavlja nevarnost dejavnost. Tožnik ni zapeljal čez rob poti, ampak se je vozilo zaradi premehke podlage in spremembe težišča, ki je bila posledica dviga kesona zaradi stresanja tovora, nagnilo, ugreznilo in nato prevrnilo. Ni torej pomembno, koliko je bila široka pot. Njeno stanje je razvidno iz priloženih fotografij, ki dokazujejo, da je bila pot neutrjena in razmočena. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila povečana nevarnost neizogibna okoliščina dejavnosti, ki se je izvajala. Napačno je tudi sklepanje, da bi se nezgoda bolj verjetno pripetila že vozniku I.D., ki je na klancu raztovarjal kamion pred tožnikom. I.D. namreč ni raztovarjal na klancu, ampak na odlagališču nad klancem, poleg tega pa je peljal v klanec naprej in ne vzvratno, kar je glede na sistem pogona vozila precej lažje, medtem ko pri vzvratni vožnji prej pride do zdrsavanja pogonskih koles. Ker je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, je tudi napačno zaključilo, da ni podana toženkina objektivna odgovornost. 3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik se je poškodoval na delu pri toženki. V postopku na prvi stopnji je trdil, pri tem pa vztraja tudi v pritožbi, da je za delovno nezgodo, iz katere izvira njegova škoda, odgovorna toženka po pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti. Ta je podana, ko gre za škodo, ki nastane v zvezi z nevarno stvarjo oz. nevarno dejavnostjo.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo, da v obravnavanem primeru ni podana objektivna odgovornost toženke za tožnikovo škodo. Vožnja tovornega vozila, vključno s stresanjem tovora s kesona, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ne predstavlja nevarne dejavnosti. Vzrok, da je prišlo do nezgode in tožnikove poškodbe, ni sama dejavnost oz. delo, ki ga je tožnik opravljal, pač pa posebne okoliščine, v katerih se je dejavnost izvajala. Tovorno vozilo, ki ga je upravljal tožnik, se je namreč ugreznilo in nato prevrnilo zaradi neutrjenega in razmočenega terena, po katerem je tožnik vozil in stresal tovor.

7. Navedena ugotovitev pa vendarle ne zadošča za zavrnitev tožbenega zahtevka. V skladu s 5. členom Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 56/1999 do 64/2001), je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom. V ta namen mora po 6. členu istega zakona med drugim dajati delavcem ustrezna navodila ter poskrbeti za izogibanje tveganjem oziroma za obvladovanje le-teh pri njihovem viru. Tožnik je v tožbi in pripravljalni vlogi, ki jo je vložil še pred prvim narokom za glavno obravnavo, torej pravočasno, korektno opisal dejanske okoliščine delovne nezgode in pri tem zatrjeval, da je delovno nalogo, pri kateri se je poškodoval, opravljal po izrecnem navodilu svojega delodajalca. Navajal je tudi, da pred nastopom dela ni opravil preizkusa iz varstva pri delu in da toženka tudi sicer ni poskrbela za zaščitne ukrepe pri delu. Nenazadnje je celo toženka v odgovoru na tožbo priznala, da tožnik ni imel izkušenj za vožnjo na takšnem terenu. Takšne dejanske trditve napeljujejo na zaključek o toženkini krivdni odgovornosti za nastalo škodo. Sodišče prve stopnje se do teh trditev v izpodbijani sodbi ni jasno in obrazloženo opredelilo. Zgolj zato, ker je tožnik toženkino odgovornost zmotno opredelil kot objektivno, tožniku ne bi smelo odreči zahtevanega odškodninskega varstva. Po 3. odst. 180. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS št. 73/2007-UPB3 in 45/2008) namreč tožnik v tožbi ni dolžan navesti pravne podlage tožbenega zahtevka, če pa jo navede, sodišče ni vezano nanjo. Sodišče prve stopnje bi zato moralo tožnikov zahtevek presojati tudi po pravilih o krivdni odškodninski odgovornosti. Ker ni tako ravnalo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, posledično pa je bilo tudi materialno pravo zmotno uporabljeno.

8. Sodišče druge stopnje je po navedenem ugodilo tožnikovi pritožbi in na podlagi 355. čl. ZPP razveljavilo izpodbijano sodbo. Zadevo je vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje, ker ugotovljenih pomanjkljivosti ne bi moglo odpraviti brez nesorazmernega posega v pravico pravdnih strank do pritožbe. Sodišče prve stopnje se bo moralo v ponovljenem postopku opredeliti do vseh dejanskih trditev obeh pravdnih strank in jih skrbneje oceniti tudi z vidika krivdne odgovornosti za obravnavano škodo. Pri tem se ne bo moglo izogniti zaslišanju toženkinega direktorja. Zlasti bo moralo ugotoviti, ali je bil tožnik sploh usposobljen za delo, ki ga je opravljal, in kakšna navodila je pred konkretno delovno nalogo dobil od svojega delodajalca. Če bo presodilo, da je podana podlaga toženkine odgovornosti, pa bo moralo odločiti še o višini zahtevane odškodnine.

9. Razveljavitev sodbe vključuje tudi odločitev o doslej nastalih stroških prvostopenjskega postopka. Pravica do njihovega povračila je namreč odvisna od končnega izida pravde. V skladu s 3. odst. 165. čl. ZPP bo zato tudi o pritožbenih stroških odločalo sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka.