Jedro

Glede na zelo strogo sankcijo v primeru neplačila sodne takse po tretjem odstavku 105.a člena ZPP, bi morala tožena stranka bolj skrbno ravnati z dokazilom o plačilu sodne takse, če jo je res plačala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom štelo za umaknjeno napoved pritožbe tožene stranke z dne 23. 12. 2016 zoper sodbo z dne 8. 12. 2016. Ugotovilo je, da je 8. 12. 2016 izdalo sodbo, zoper katero je tožena stranka 23. 12. 2016 napovedala pritožbo, hkrati je zaprosila za oprostitev plačila sodne takse. V predlogu za oprostitev plačila sodne takse ni navedla predpisanih podatkov in izjav skladno z Zakonom o sodnih taksah in sodišče jo je pozvalo s sklepom z dne 4. 1. 2017 naj predlog dopolni. Ker tega ni dopolnila, je zavrglo predlog za oprostitev plačila sodne takse za napoved pritožbe s sklepom z dne 27. 1. 2017. Zoper navedeni sklep tožena stranka ni vložila pritožbe. Sodišče je po pravnomočnosti sklepa o zavrženju predloga za oprostitev plačila sodne takse poslalo toženi stranki 24. 2. 2017 plačilni nalog v znesku 126,00 EUR, v katerem jo je opozorilo, da se bo v primeru neplačila v roku štelo, da je umaknila napoved pritožbe. Plačilni nalog je bil vročen toženi stranki po pooblaščencu 27. 2. 2017, kar je razvidno iz vročilnice. Tožena stranka v postavljenem roku 15 dni od prejema naloga (do vključno torka 14. 3. 2017) ni plačala sodne takse za napoved pritožbe. Prav tako denarno nakazilo ni bilo prejeto v dobro prehodnega podračuna sodišča v treh delovnih dneh po izteku roka (do vključno petka 17. 3. 2017). Tožena stranka tudi ni dostavila sodišču dokazila o plačilu sodne takse pred potekom roka, določenega v plačilnem nalogu.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi priznava, da je bila s strani sodišča pozvana (poziv ji je posredoval takratni pooblaščenec) k plačilu sodne takse za pritožbo, ki jo je po lastnem vedenju plačala. Nalog in denarna sredstva, s katerimi naj se taksa plača, je izročila enemu od takratnih zaposlenih. Po zatrdilu zaposlenega je bila taksa resnično plačana, vendar potrdilo o plačilu ni dospelo v arhiv toženke, zato ga trenutno ne more najti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Dokazno breme pravočasnega plačila sodne takse v skladu s plačilnim nalogom z dne 24. 2. 2017 je na toženi stranki. V pritožbi ni navedla niti imena svojega takratnega zaposlenega, ki naj bi plačal sodno takso, in okvirnega datuma kdaj naj bi to storil, da bi lahko sodišče opravilo ponovne poizvedbe v elektronskem bančništvu Uprave RS za javna plačila. Zato v pritožbi ni uspela izpodbiti ugotovitev sodišča prve stopnje glede neplačila sodne takse, ki temelji na vpogledu v že omenjeno elektronsko bančništvo Uprave RS za javna plačila (list. št. 70 spisa). Glede na zelo strogo sankcijo v primeru neplačila sodne takse po tretjem odstavku 105.a člena ZPP, bi morala tožena stranka bolj skrbno ravnati z dokazilom o plačilu sodne takse, če jo je res plačala.

5. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.