Jedro

Za odločitev v sporu o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti je nebistveno, da je tožena stranka tožniku po podaji odpovedi (trideset dni po vročitvi odpovedi, a pred iztekom odpovednega roka) ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delo pri družbi materi. Te ponudbe, ki ni bila podana istočasno z odpovedjo, namreč ni mogoče upoštevati kot ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi v obliki instituta odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki je urejen v 90. členu ZDR.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki je bila tožniku vročena 17. 3. 2009, nezakonita (1. odstavek izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo, da mu za čas od 1. 8. 2009, ko ni delal, prizna vse pravice iz dela, vključno s plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti mesečnega zneska plače v plačilo, to je od 15. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila (2. odstavek izreka) in da mu povrne stroške postopka v višini 1.479,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (3. odstavek izreka).

Zoper navedeno sodbo se je iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne. Navedla je, da je sodišče prve stopnje zaključek o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti oprlo zgolj na dejstvo, da je tožena stranka prekršila pravico tožnika do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi ob predčasnem odpoklicu s funkcije, ki je bila določena v 3. odstavku 2. člena pogodbe o zaposlitvi. Citirano določbo pogodbe o zaposlitvi je zmotno interpretiralo, saj je štelo, da določa absolutno pravico do zaposlitve na drugem delovnem mestu ne glede na to, ali tožena stranka razpolaga s prostimi delovnimi mesti. Prosta delovna mesta so sicer formalno obstajala, vendar tožena stranka delavcev, ki bi na teh delovnih mestih opravljali delo, ni potrebovala. Sodišče prve stopnje je določbo pogodbe o zaposlitvi razumelo kot nadgradnjo pravic, ki izhajajo iz zakona, ter tako štelo, da bi morala tožena stranka tožniku ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi ob odpovedi. Zaradi dejstva, da mu je novo pogodbo o zaposlitvi ponudila po odpovedi in da se je ponudba nanašala na zaposlitev pri drugem delodajalcu, je presodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti nezakonita, kar ni pravilno. Zmotno ni upoštevalo, da tožena stranka ni potrebovala nadaljnjega dela tožnika in da mu je priskrbela ustrezno zaposlitev pri drugem delodajalcu. Poleg tega ni upoštevalo, da sta stranki v pogodbo o zaposlitvi le prepisali zakonsko določbo iz 3. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih, tožena stranka se ni zavezala za dodatne obveznosti. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je pogodbeno določbo razumelo drugače, v tem delu izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka. Pri razlagi pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo sklenili stranki, bi moralo izhajati iz pravila, da so pogodbene določbe na nivoju pravic delavca iz zakona. Iz tega razloga bi moralo drugačno stališče, to je, da daje pogodba o zaposlitvi tožniku več pravic, podrobno pojasniti. Stranki nista določili, da bi morala tožena stranka namesto odpovedi podati odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, četudi nove pogodbe o zaposlitvi ne bi imela možnosti ponuditi. Takšna zahteva je nesmiselna in nemogoča. Določbo pogodbe o zaposlitvi je razumeti le kot obligacijsko zavezo, da tožena stranka tožniku ponudi novo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delo, kar mu zagotavlja socialno varnost. Pri podaji odpovedi je tožena stranka ravnala zakonito, postopek je izpeljala skladno z zakonom, ker je ugotovila, da nima možnosti za nadaljnjo zaposlitev tožnika, utemeljeno ni podala odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ampak le odpoved. Na podlagi določb odpovedane pogodbe o zaposlitvi je nato preverila, ali obstajajo možnosti za zaposlitev tožnika pri drugem delodajalcu. Četudi te možnosti ne bi bilo, odpoved ne bi bila nezakonita, ampak bi imel tožnik na voljo odškodninski zahtevek za škodo, ki jo je zaradi izostanka ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi utrpel. V pogodbi o zaposlitvi ni bilo določeno, da je treba novo pogodbo o zaposlitvi ponuditi istočasno z odpovedjo, niti ni bila tožena stranka skladno z zakonom dolžna ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu ob podaji odpovedi. Dejstvo, da so v akt o sistemizaciji delovnih mest obstajala delovna mesta, ki niso bila zasedena, ne dokazuje, da bi tožena stranka tožniku morala ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka kot delodajalec, predvsem zaradi slabega poslovanja, ni imela potrebe po delu na vseh delovnih mestih, ki so bila sistemizirana. Skladno s sodno prakso (na primer v odločbah Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 260/2008, opr. št. Pdp 1429/2005 in opr. št. Pdp 690/2004 ali v odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 4/2006) je treba preveriti, kakšne so dejanske potrebe po delu. Takšno stališče je pravilno, namen akta o sistemizaciji delovnih mest ni v razvidu potreb po delu, ampak v zagotavljanju kriterijev za zaposlitev na določenem delovnem mestu in za primerjavo med posameznimi delovnimi mesti. Slednje ne nazadnje potrjuje stališče sodne prakse v odločbi Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 1282/2007, da delodajalec, četudi razpolaga s prostim delovnim mestom, na to delovno mesto ni dolžan zaposliti delavca, če nima potrebe po delu. Tožena stranka je v razmerju do tožnika ravnala korektno. Dejstvo, da ob odpovedi ni imela prostih delovnih mest, za katera bi potrebovala delavce, je potrdil zakoniti zastopnik tožene stranke ob zaslišanju na naroku za glavno obravnavo, izpovedal je, da so številna delovna mesta pri toženi stranki že več let nezasedena, ker tožena stranka delavcev ne potrebuje, in da tožena stranka po podaji odpovedi ni na novo zaposlovala (kar glede na stališče Višjega delovnega in socialnega sodišča v odločbi, opr. št. Pdp 1394/2005 zadošča za zaključek, da ni bilo možnosti za nadaljnjo zaposlitev). To še toliko bolj velja za čas gospodarske krize, ko so v družbi ugotovili, da predstavlja plača tožnika strošek, ki ni upravičen, saj njegovo delo ne prinese dovolj dodane vrednosti. To izpoved je potrdila priča P.F.D.. Ker tožena stranka ob podaji odpovedi ni imela potrebe po delu tožnika oziroma po zasedbi dodatnega delovnega mesta, je treba šteti, da tožniku ni bila dolžna ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka skladno s sprejeto sodno prakso in določbami zakona tudi ni imela obveznosti ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu (na primer v odločbi Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 581/2005 ali v odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 459/2006). Svojo obveznost iz pogodbe o zaposlitvi je izpolnila, tako da je tožniku zagotovila delo po ponujeni pogodbi o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev, obveznost je izpolnila takoj, ko je ponudbo prejela s strani družbe matere. Ponudbo je tožnik prejel, preden je bila tožba toženi stranki vročena, odražala pa je trud tožene stranke, da mu omogoči ohraniti zaposlitev. Odločitev v izpodbijani sodbi je nepravična, saj je pretirano naklonjena tožniku, kljub temu da je ščiten z zakonskimi določbami in s pogodbeno določbo, da mu tožena stranka zagotovi nadaljnjo zaposlitev (pri drugem delodajalcu). Tožena stranka mu je novo pogodbo o zaposlitvi ponudila za ustrezno zaposlitev in za nedoločen čas, s tem je poskrbela za njegovo socialno varnost. Glede na navedeno predstavlja odločitev, da je tožbeni zahtevek utemeljen, kazen za toženo stranko, ki je kljub gospodarski krizi poskrbela za tožnika. V kolikor bi pritožbeno sodišče odločitev potrdilo, je tožena stranka v pritožbi še navedla, da je treba pri odločitvi o utemeljenosti reparacijskega tožbenega zahtevka, ki po vsebini predstavlja odškodninski zahtevek, upoštevati, da je tožnik neutemeljeno zavrnil podpis nove pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katere bi prejemal 1.637,01 EUR bruto plače, ter tako neutemeljeno ni prispeval k zmanjšanju škode. Iz tega razloga je treba znesek plače po ponujeni pogodbi o zaposlitvi odšteti od prisojenega zneska reparacije.

V dopolnitvi pritožbe je tožena stranka navedla, da je bila s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. Srg 2010/19451 z dne 31. 5. 2010 družba I.I.T. d.o.o. izbrisana iz sodnega registra zaradi pripojitve k družbi I.G.L.S., d.d..

V odgovoru na pritožbo je tožnik prerekal navedbe tožene stranke, pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in da potrdi izpodbijano sodbo. Navedel je, da s toženo stranko ni sklenil „tipične individualne pogodbe o zaposlitvi“, ki bi prenehala z odpoklicem s funkcije direktorja družbe in ki bi določala pravico neupravičeno odpoklicanega direktorja do odpravnine. Zaradi izostanka takšne določbe je lahko tožena stranka tožnika kadarkoli odpoklicala brez upravičenega razloga (kar je bilo tudi v konkretnem primeru, kot je razvidno iz sklepa o odpoklicu), njegove pravice ob tem so bile zavarovane s pogodbeno določbo, da ima pravico do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo. Takšna pravica je logična, saj je imel tožnik pred začetkom opravljanja funkcije direktorja zaposlitev za nedoločen čas pri drugem delodajalcu. Le z obveznostjo tožene stranke, da mu tudi po prenehanju opravljanja funkcije direktorja zagotovi socialno varnost, so pravice in obveznosti strank v pogodbi o zaposlitvi v ravnotežju. Tožena stranka bi (glede na stališča sodne prakse) svojo obveznost izpolnila, le če bi ob odpovedi ponudila novo pogodbe o zaposlitvi, ni pa je izpolnila, tako da je po vročitvi odpovedi podala nepodpisano ponudbo za zaposlitev pri drugem delodajalcu.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala tožena stranka v pritožbi, in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje sicer ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, vendar je ob popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zaradi zmotne materialnopravne presoje sprejelo najmanj preuranjeno odločitev.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Izrek izpodbijane sodbe ni nerazumljiv, ne nasprotuje samemu sebi niti razlogom sodbe, sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni oziroma med seboj v nasprotju.

Tožena stranka je tožniku 17. 3. 2009 vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ker je bil z dnem 1. 3. 2009 odpoklican s funkcije direktorja družbe. Odpoved se je nanašala na pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela oziroma funkcije direktorja, ki sta jo stranki sklenili 5. 10. 2006 za določen čas trajanja mandata (za mandatno dobo pet let), v 2. odstavku 3. člena pogodbe o zaposlitvi sta se stranki dogovorili, da ima direktor (tožnik) v primeru odpoklica pred potekom pogodbenega obdobja pravico do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za drugo ustrezno delo.

Zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila tožniku podana iz razloga nesposobnosti, je sodišče prve stopnje pravilno presojalo glede na okoliščine, kakršne so bile v trenutku podaje odpovedi, saj kasnejše okoliščine (ne)zakonitosti odpovedi ne morejo spremeniti. Iz tega razloga je za odločitev v sporu nebistveno, da je tožena stranka tožniku po podaji odpovedi (trideset dni po vročitvi odpovedi, a pred iztekom odpovednega roka, to je 16. 4. 2009) ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delo (za delovno mesto samostojni strokovni sodelavec II v službi za kakovost) pri družbi materi. Te ponudbe, ki ni bila podana istočasno z odpovedjo, sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo kot ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi v obliki instituta odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki je urejen v 90. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadaljnji). Zavzelo je tudi pravilno stališče, da dejstvo, da je tožena stranka tožniku po odpovedi ponudila novo pogodbo o zaposlitvi, ne more povzročiti, da bi postala odpoved, ki bi bila obremenjena z napakami, zakonita. Odpoved namreč začne učinkovati z vročitvijo delavcu in je delodajalec naknadno ne more enostransko spreminjati ali popravljati.

Razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi so navedeni v 1. odstavku 88. člena ZDR, po 2. alinei gre za razlog nesposobnosti med drugim, če delavec ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela, ki so določeni z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bil razlog nesposobnosti pri tožniku podan. Nesposobnost (glede izpolnjevanja pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja) je nastopila s predčasnim odpoklicem s funkcije direktorja družbe, s tem je bilo tožniku nadaljnje delo po pogodbi o zaposlitvi objektivno onemogočeno. Pogoj za opravljanje dela direktorja družbe (z omejeno odgovornostjo) je imenovanje na poslovodno funkcijo (5. alineja 505. člena Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1; Ur. l. RS, št. 42/06). Če v pogodbi o zaposlitvi ni drugače določeno, razrešitev poslovodje (direktorja) s strani skupščine družbenikov (uprave edinega družbenika družbe) na podlagi 3. odstavka 505. člena ZGD-1 pomeni, da delavec (direktor) več ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi.

Ob pravilnem zaključku, da je bil razlog nesposobnosti za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi pri tožniku podan, je sodišče prve stopnje, zgolj zato ker tožena stranka ob odpovedi ni ponudila nove pogodbe o zaposlitvi, preuranjeno zaključilo, da odpoved ni zakonita. Takšen zaključek je utemeljilo na zmotni razlagi že omenjenega 2. odstavka 3. člena pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da ima direktor (tožnik) v primeru odpoklica pred potekom pogodbenega obdobja pravico do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za drugo ustrezno delo. Citirana določba po oceni pritožbenega sodišča ne daje nekakšne „nepogojne“ pravice do nove pogodbe o zaposlitvi, ki bi jo morala tožena stranka podati ob odpovedi, ampak govori le o pravici tožnika do nadaljnje zaposlitve, v kolikor je takšna nadaljnja zaposlitev na razpolago. Takšno pravico ima ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in razloga nesposobnosti vsak delavec, kot določa 3. odstavek 88. člena ZDR. Dobesedno je v ZDR navedeno, da mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mu mora ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. S primerjavo določbe pogodbe o zaposlitvi in določbe 3. odstavka 88. člena ZDR se pokaže, da gre za isto pravico delavca oziroma obveznost delodajalca, kar pomeni, da bi morala tožena stranka tožniku – za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti – ponuditi novo pogodbe o zaposlitvi le, če bi ugotovila možnost zaposlitve pod spremenjenimi pogoji. V nasprotnem primeru mu nove pogodbe o zaposlitvi ni bila dolžna ponuditi, saj delodajalec, ki nima možnosti oziroma potrebe po nadaljnjem delu delavca, za katerega je podan poslovni razlog ali razlog nesposobnosti za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, nove pogodbe o zaposlitvi ni dolžan ponuditi. Poleg tega je treba upoštevati še, da obstaja dolžnost ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi le pri istem delodajalcu in le za ustrezno zaposlitev, ki je po 3. odstavku 90. člena ZDR zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, in za enak delovni čas, kraj opravljanja dela pa ne sme biti oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja prebivališča delavca. Če take zaposlitve delodajalec nima na razpolago, ima pa na razpolago neustrezno zaposlitev, ki je delavcu ne ponudi, to prav tako ne vpliva na zakonitost odpovedi, ker 3. odstavek 88. člena ZDR delodajalcu ne nalaga, da mora v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti preveriti, ali je možno delavcu ponuditi kakršnokoli zaposlitev.

Za presojo zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana tožniku iz razloga nesposobnosti, je torej bistveno, ali je tožena stranka izpolnila svojo obveznost iz pogodbe o zaposlitvi oziroma iz 3. odstavka 88. člena ZDR, torej ali je pred odpovedjo preverila možnosti za nadaljnjo zaposlitev tožnika. Če je to storila in če je ugotovila, da takšne možnosti nima, je ravnala zakonito, ker tožniku ob odpovedi ni ponudila nove pogodbe o zaposlitvi. Dejstvo, da je ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi podala po odpovedi in pri drugem delodajalcu (česar ni bila dolžna storiti in kar ne nazadnje niti ni bistveno), ne dokazuje, da je ravnala nezakonito, to je, da je ob odpovedi razpolagala z ustreznim delom za tožnika, katerega mu ni ponudila.

Sodišče prve stopnje se pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni ukvarjalo z za odločitev bistvenim vprašanjem, ali je tožena stranka imela možnosti za nadaljnjo zaposlitev tožnika, torej ali je razpolagala z ustrezno zaposlitvijo. V tem delu je dejansko stanje nepopolno ugotovilo, zaradi česar je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo po 355. členu ZPP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek ter ugotoviti, ali je tožena stranka tožniku utemeljeno podala odpoved, ne da bi mu hkrati ponudila novo pogodbo o zaposlitvi, pri ponovnem odločanju pa bo moralo upoštevati zgoraj nakazana izhodišča pritožbenega sodišča. Če bo ponovno presodilo, da odpoved ni zakonita, bo moralo nadalje upoštevati, da je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi sklenjena za čas mandata (za čas pet let), kar pomeni, da po izteku tega časa tožnik ne more uspešno uveljavljati reintegracijskega zahtevka, reparacijski zahtevek pa je lahko utemeljen le za čas, do katerega bi trajala pogodba o zaposlitvi za določen čas (z iztekom tega časa bi namreč prenehala na podlagi samega zakona). Pri odločanju o višini reparacije pa ne bo smelo upoštevati plače, ki bi jo tožnik prejemal po ponujeni pogodbi o zaposlitvi (ki je ni sprejel), saj ni imel obveznosti, da se po odpovedi ponovno zaposlitvi in s tem zmanjša škodo. Dolžnost delodajalca je, da ob ugotovitvi, da je bila njegova odločitev nezakonita, za delavca vzpostavi takšno stanje, kot bi bilo brez nezakonite odločitve.

V konkretnem primeru so upoštevaje 355. člen ZPP podane okoliščine, zaradi katerih je pritožbeno sodišče ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti. V dosedanjem postopku je sodišče prve stopnje sprejelo preuranjeno odločitev, saj je ravnanje tožene stranke v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ocenilo za nezakonito na podlagi zmotnega stališča, da je imel tožnik „nepogojno“ pravico do nove pogodbe o zaposlitvi. Iz tega razloga dejanskega stanja v zvezi z možnostjo nadaljnje zaposlitve pri toženi stranki ni ugotavljalo oziroma se do dokazov, ki vsebujejo za odločitev pomembna dejstva, ni opredelilo. Tako bi moralo pritožbeno sodišče, v kolikor bi pomanjkljivost želelo samo odpraviti, ne le izvesti nove dokaze, ampak ponoviti nekatere že izvedene dokaze, s čimer bi po nepotrebnem podaljšalo postopek, saj lahko sodišče prve stopnje po določbi 3. odstavka 302. člena ZPP, ko strankama omogoči, da se izjavita, odloči, da se stranke oziroma priče ne zaslišijo znova, ampak se zgolj prebere zapisnike o izpovedih v postopku.