Jedro

Ker je tožnik v predlogu za obnovo postopka ponovno predlagal zaslišanje prič, katerih zaslišanje je sodišče v postopku zavrnilo, prič, ki jim razmere pri toženi stranki niso bile poznane oziroma izvedbo dokazov, do katerih se je sodišče že opredelilo, za te priče oziroma dokaze pa je vedel ves čas postopka, je pravilen tudi zaključek, da v tožnikovem primeru niso podani obnovitveni razlogi, kot jih zahteva 7. točka 39. člena zakona o sodiščih združenega dela.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne. Stranki sami trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikovo (predlagateljevo) zahtevo (pravilno predlog) za obnovo postopka, v katerem je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepa disciplinske komisije tožene stranke z dne 7.6.1990 in sklepa njenega sveta z dne 9.7.1990, s katerima mu je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Na podlagi izvedenih dokazov je namreč ugotovilo, da niso podani obnovitveni razlogi, kot jih je predpisoval 39. člen zakona o sodiščih združenega dela.

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča, pri čemer je sprejelo tako njegove dejanske ugotovitve kot tudi pravno presojo.

Zoper to pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljal revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je v predlogu za obnovo postopka predlagal nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko zanj izdana ugodnejša odločba, saj bi z zaslišanjem predlaganih prič dokazal, da je bil disciplinski postopek zoper njega voden šikanozno in zaradi povsem majhnih stvari. Ker je sodišče zavrnilo vse predlagane dokaze, je s tem samo še potenciralo vse prejšnje napake. Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče ni dokazno ocenilo niti ene tožnikove priče, ne zanima pa ga tudi, da je bil tožnik spoznan za odgovornega za kršitev, ker naj bi odklonil delo, čeprav je prinesel zdravniško potrdilo, da kritičnega dne sploh ni bil na delu, ampak v bolnišnici. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in razveljavi prvo in drugostopenjsko odločitev ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje, pri čemer naj revizijske stroške šteje kot nadaljne stroške postopka.

Istočasno je tudi predlagal, da ga revizijsko sodišče oprosti plačila sodnih taks.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in kot prvo predlagala, da sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrže, ker zoper sklep po določbah ZPP revizija ni mogoča. Pa tudi sicer revizija ni utemeljena, saj tožnik z njo napada dejanski stan izpodbijanih odločb, kar po zakonskih določbah ni revizijski razlog. Zato naj revizijsko sodišče, če revizije že ne bo zavrglo, revizijo kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), prav tako pa ni ugotovilo kakšne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih zatrjuje revident. Revizijsko sodišče poudarja, da gre v konkretnem primeru za revizijo v obnovitvenem postopku, ki poteka po točno določenih pravilih. Po pravni teoriji je obnova postopka izredno, omejeno, nesuspenzivno, praviloma nedevolutivno a dvostransko pravno sredstvo, v katerem se ponovno odloča o že pravnomočno končanem sporu. Obnova postopka se lahko dovoli samo zaradi nekaterih absolutnih kršitev procesa, kaznivega dejanja udeležencev ali zaradi novih dejstev in novih dokazov.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je revident vložil predlog za obnovo postopka še po določbah 7. točke 39. člena zakona o sodiščih združenega dela (Uradni list SFRJ, št. 24/74 in 38/84). Po tej določbi je bilo možno obnoviti postopek, če je udeleženec (stranka) zvedel za nova dejstva ali pa pridobil možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila zanj izdana ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Gre torej za dejstva in dokaze, ki so obstojali že takrat, ko je tekel prejšnji postopek, pa stranka zanje ni vedela do takrat, ko je še lahko navajala dejstva in predlagala nove dokaze. Zato se kot novi dokazi ne morejo upoštevati tisti, ki jih je stranka predlagala že v prejšnjem postopku, pa jih je sodišče zavrnilo, kot tudi ne tisti, ki bi jih stranka lahko predlagala, pa jih iz različnih razlogov ni.

Ker je že prvostopenjsko sodišče ugotovilo, z njegovo ugotovitvijo pa je v izpodbijani odločbi soglašalo tudi drugostopenjsko sodišče, da je tožnik v predlogu za obnovo postopka ponovno predlagal zaslišanje prič, katerih zaslišanje je sodišče v postopku zavrnilo, prič, ki jim razmere pri toženi stranki niso bile poznane oziroma izvedbo dokazov, do katerih se je sodišče že opredelilo, za te priče oziroma dokaze pa je vedel ves čas postopka, je pravilen tudi zaključek obeh nižjih sodišč, da v tožnikovem primeru niso podani obnovitveni razlogi, kot jih zahteva 7. točka 39. člena zakona o sodiščih združenega dela. Zato tudi ni sprejemljiva revizijska navedba o kršitvah zakonskih določb, ki naj bi jih sodišče storilo v zvezi z ugotavljanjem obnovitvenih razlogov.

Pri tem revizijsko sodišče še posebej poudarja, da dejstva oziroma dokazi, ki niso obstajali že takrat, ko je tekel prejšnji postopek ne predstavljajo novega dokaza v smislu 7. točke 39. člena zakona o sodiščih združenega dela, zato na primer v obnovitvenem postopku kot obnovitvenega razloga ni mogoče upoštevati zdravniškega potrdila iz leta 1992 oziroma pisnih izjav prič prav tako iz leta 1992, če je bil postopek v celoti pravnomočno končan že v letu 1991. Glede na povedano reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je zato revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

O predlogu za oprostitev plačila takse revizijsko sodišče ni odločalo, ker je za to pristojno sodišče prve stopnje (prvi odstavek 173. člena ZPP).

Odgovor tožene stranke na revizijo ni pripomogel k rešitvi zadeve, zato je revizijsko sodišče o stroških odločilo, kot je razvidno v odstavku izreka sodbe (prvi odstavek 166. člena v zvezi s 155. členom ZPP).

Določbe ZPP in zakona o sodiščih združenega dela je sodišče smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).