Jedro

Tožeča stranka utemeljuje pravni interes za udeležbo v postopku javnega razpisa s sklicevanjem na to, da se je predmetni javni razpis financiral iz njenih sredstev, zato ima pravico preveriti, ali gre plačilo pravi osebi in v pravi višini. S tem pa utemeljuje pravni interes za soodločanje in nadzorovanje pri dodeljevanju sredstev na javnem razpisu, kar pa ni pravni interes, s katerim bi lahko v postopku javnega razpisa utemeljevala pravni interes za priznanje položaja stranskega udeleženca. Nobena druga oseba (razen prijaviteljev) v postopku javnega razpisa ne varuje svojih pravic in pravnih koristi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/1997 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper sklep tožene stranke z dne 8.9.2004 (1. odstavek izreka sodbe); z 2. odstavkom izpodbijane sodbe pa je zavrnilo zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka. Z navedenim sklepom je tožena stranka zavrnila zahtevo tožeče stranke za priznanje položaja stranke v postopku rednega letnega javnega razpisa za financiranje programskih vsebin, saj tožeča stranka ni pridobila nobenega od statusov lokalnega, regionalnega ali študentskega programa in zato na razpisu ni mogla sodelovati. Javni razpis, ki se nanaša na sredstva iz RTV prispevka, ne posega v njen pravni položaj.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke in se sklicuje na določbe Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK, Uradni list RS, št. 96/2002) ter na določbe v času odločanja tožene stranke veljavnega Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/1999, 70/2000, 52/2002), ki se smiselno uporablja za vprašanja postopkov javnega razpisa, ki niso urejena v ZUJIK. ZUJIK izrecno ne določa, kdo so lahko stranke v postopku, iz njegovih določb pa izhaja, da so to lahko le prijavitelji na javnem razpisu. Tožeča stranka v postopku javnega razpisa tudi ne more imeti položaja stranskega udeleženca, ker ZUJIK teh v postopku javnega razpisa ne predvideva; takšnega položaja pa ji tudi ni mogoče priznati po določbi 43. člena ZUP, saj smiselni prenos instituta stranskega udeleženca v razpisni postopek, ni mogoč. Sredstva, namenjena za razpis (3% RTV prispevka), so bila na podlagi 82. člena Zakona o medijih (ZMed; Uradni list RS, št. 35/2001, 62/2003, 113/2003 – odločba US, 16/2004- odločba US, 123/2004- odločba US in 96/2005 ZRTVS-1) izločena iz sredstev tožeče stranke, torej niso njena.

Tožeča stranka je pritožbo (sedaj revizijo) vložila zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne in nepopolne ugotovitev dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje. Absolutna bistvena kršitev postopka je podana, ker so razlogi izpodbijane sodbe sami s seboj v nasprotju. Ker prvostopenjsko sodišče ni uporabilo določb 42. do 45. člena ZUP, je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Odločitev sodišča, da se v postopku javnega razpisa ne posega tudi v pravice, obveznosti oziroma v pravni interes tožeče stranke, pomeni napačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično zmotno uporabo materialnega prava; takšna odločitev pa predstavlja tudi kršitev ustavnih pravic iz 14. in 22. člena Ustave RS. Ker bi bilo treba odločbe o dodeljevanju sredstev izvršiti na sredstvih pritožnice, bi morala biti ta vključena v postopek javnega razpisa vsaj kot stranski udeleženec. Tožeča stranka ponavlja svoje tožbene navedbe glede priznanja pravnega interesa s strani Ustavnega sodišča RS v postopku za oceno ustavnosti. Sodišče je prav tako zmotno uporabilo materialno pravo in s tem tudi kršilo ustavne pravice iz 14., 22. in 39. člena Ustave RS, s tem ko je svoje ugotovitve oprlo na zakonske določbe 82. člena ZMed, ki so bile razveljavljene kot protiustavne in v času odločanja niso več veljale. Tožeča stranka je priglasila tudi stroške revizijskega postopka.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel revizijo. Po določbi 1. odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1.1.2007, po ZUS-1. Glede na določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, je vrhovno sodišče ugotovilo, da pritožba tožeče stranke ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato jo v skladu z isto določbo ZUS-1 obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo in pri tem v skladu z določbo 1. odstavka 107. člena ZUS-1 uporablja določbe ZUS-1. Sodba sodišča prve stopnje pa je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizijo je po 1. odstavku 85. člena ZUS-1 dopustno vložiti le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 oziroma zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člena ZUS-1). Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

Predmet tega upravnega spora je vprašanje priznanja lastnosti stranke oziroma stranskega udeleženca v zvezi z javnim razpisom za sofinanciranje programskih vsebin radijskih in televizijskih programov s statusom lokalnega, regionalnega ali študentskega programa, ki ga je tožena stranka objavila na podlagi tedaj veljavnega ZMed, Pravilnika o merilih za financiranje programskih vsebin radijskih ali televizijskih programov s statusom lokalnega, regionalnega ali študentskega programa (Uradni list RS, št. 109/2002; v nadaljevanju: Pravilnik o merilih) ter v skladu z Zakonom o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK, Uradni list RS, št. 96/2002).

Glede na določbe 42. člena ZUP, ki se po določbi 100. člena ZUJIK smiselno uporablja v postopku predmetnega javnega razpisa, ima lastnost stranke v posameznem upravnem postopku le oseba, ki ji pravice in obveznosti, o katerih se odloča v tem upravnem postopku, daje oziroma nalaga materialni predpis. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, tudi iz določb 116. in 117. člena ZUJIK izhaja, da so stranke v postopku javnega razpisa prijavitelji programov na tem javnem razpisu. Iz 4. člena Pravilnika o merilih izhaja, da se na javni razpis za financiranje ustvarjanja programskih vsebin lahko prijavijo izdajatelji radijskih in televizijskih programov s statusom lokalnega, regionalnega ali študentskega programa. Ker v predmetni zadevi ni sporno, da se revidentka na predmetni javni razpis ni prijavila, je tožena stranka njeno zahtevo za priznanje položaja stranke v postopku pravilno zavrnila kot neutemeljeno.

Iz vlog tožeče stranke v upravnem spisu (zlasti iz vloge za priznanje položaja stranke z dne 1.9.2004) izhaja, da utemeljuje svoj pravni interes za stransko udeležbo v obravnavanem postopku s sklicevanjem na to, da se je predmetni javni razpis financiral iz sredstev (3%) RTV prispevka, ki je njen vir financiranja zato ima pravico preveriti, ali gre plačilo pravi osebi in v pravi višini. Pravni interes za udeležbo v tem postopku torej revidentka utemeljuje s pravico do soodločanja in nadzorovanja dodeljevanja sredstev na predmetnem javnem razpisu, torej hoče imeti vlogo soodločujočega organa. Te pravice pa v tem postopku ne more varovati, ker ji tega materialni predpisi ne zagotavljajo. Po določbi 3. člena Pravilnika o merilih je odločanje o dodeljevanju sredstev na tem javnem razpisu v izključni pristojnosti tožene stranke. Nobena druga oseba (razen prijaviteljev) v postopku javnega razpisa ne varuje svojih pravic in pravnih koristi, ker je tožeči stranki pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Po presoji revizijskega sodišča je tako odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

Sodišče prve stopnje je tožničino zahtevo za priznanje stranke v postopku zavrnilo, ker ni utemeljena na materialnem predpisu (ZUJIK in navedenemu Pravilniku o merilih), pri tem pa se je sklicevalo na pojem stranke v upravnem postopku kot ga določa ZUP. Glede na to nista utemeljena revizijska ugovora kršitve materialnega prava in bistvene kršitve postopka v upravnem sporu, saj je sodišče pravilno uporabilo določbe ZUP, ZUJIK in ZMed.

Glede na to, da revidentka v postopku javnega razpisa ne more soodločati o dodeljevanju sredstev, tudi ni podana kršitev zatrjevanih ustavnih pravic. Pravnega interesa za položaj stranke v tem postopku revidentka ne izkazuje niti s sklicevanjem na to, da se je predmetni razpis sofinanciral iz 3% RTV prispevka. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje (in tudi tožena stranka), so bila ta sredstva izločena iz revidentkinih sredstev že na podlagi takrat veljavnega 82. člena ZMed, revizijsko sodišče zato dodaja, da teh sredstev revidentka ne more šteti za svoja sredstva, ki jih je na podlagi tedaj veljavnega 14. člena Zakona o Radioteleviziji Slovenija (ZRTVS, Uradni list RS, št. 18/1994, 88/1999, 113/2000 – odloč. US, 35/2001- ZMed in 79/2001), tožeča stranka pridobivala za ustvarjanje, pripravljanje, oddajanje in razširjanje programov.

Izhajajoč iz zgornjih razlogov pa po presoji revizijskega sodišča na drugačno odločitev v tem upravnem sporu ne vpliva dejstvo, da je v času odločanja prvostopenjskega sodišča že učinkovala odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-106/01-27 z dne 5.2.2004, s katero je ustavno sodišče razveljavilo besede „RTV prispevka“ v 1. odstavku 82. člena ZMed, 2. odstavek tega člena ter Pravilnik o merilih, saj je predmet tega upravnega spora procesno vprašanje, ali je revidentka stranka ali stranska udeleženka v postopku javnega razpisa.

Glede na predmet tega upravnega spora pa na drugačno odločitev sodišča ne vpliva niti dejstvo, da je revidentki pravni interes v postopku presoje ustavnosti 82. člena ZMed in Pravilnika o merilih priznalo ustavno sodišče. Tudi po presoji revizijskega sodišča 43. člen ZUP za stransko udeležbo v upravnem postopku zahteva drugačen pravni interes, kot je po 24. členu Zakona o Ustavnem sodišču (ZUstS - UPB-1, Uradni list RS, št.64/2007) določen za pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti. Ta revizijski ugovor zato ni utemeljen.

Ker niso podani revizijski razlogi, je Vrhovno sodišče RS na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Ker revidentka z revizijo ni uspela, v skladu s 1. odstavkom 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 in 45/2008) in 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.