Jedro

Pritožbeno ponavljanje nedovoljenosti, nezakonitosti in protiustavnosti dokazov, ob tem, ko se v tej fazi postopka kot nedopustni štejejo samo dokazi, ki so že na prvi pogled nedovoljeni, ne daje podlage za pritožben zaključek, da so ti dokazi „prima facie“ nezakoniti. Presoja potencialne nezakonitosti dokazov namreč narekuje ugotavljanje drugih dejstev in okoliščin, ki jih bo prvostopenjsko sodišče ugotavljalo na že razpisanem predobravnavnem naroku.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju, ob uradnem preizkusu razlogov za pripor, na podlagi drugega odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ugotovil, da so razlogi za pripor zoper obtožene A. A., B. B., C. C., D. D., E. E., F. F. in G. G. še podani.

2. Zoper sklep se pritožujejo zagovornice in zagovorniki obtoženih A. A., B. B., D. D., E. E. in F. F. 3. Zagovornica obtoženega A. A. se pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlaga ugoditev pritožbi in odpravo pripora.

4. Zagovornik obtoženega B. B. smiselno uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka in predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in izpustitev obtoženega na prostost. 5. Zagovornik obtoženega F. F. v uvodu pritožbe navaja, da se pritožuje zaradi kršitve 20. in 21. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustave RS) ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodišče druge stopnje spremeni napaden sklep tako, da odrejen pripor odpravi, podredno pa, da odrejen pripor nadomesti s hišnim priporom.

6. Zagovornik obtoženega D. D. se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve 20. in 21. člena Ustave RS in predlaga odpravo pripora, podredno pa nadomestitev pripora z milejšim ukrepom, tj. hišnim priporom.

7. Zagovornica obtoženega E. E. se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev pravic iz 22. in 29. člena Ustave RS. Predlaga ugoditev pritožbi in odpravo pripora, podredno pa nadomestitev pripora s hišnim priporom, sicer pa razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

8. Pritožbe niso utemeljene.

9. Pritožbeno sodišče je v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ugotovilo, da niso izkazane kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe zagovornic in zagovornikov niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožniki namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor - da je izkazan utemeljen sum storitve obtožencem očitanih kaznivih dejanj, realna in konkretna ponovitvena nevarnost pri vseh obtožencih ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

10. Sodišče je v zvezi s priporom dolžno oceniti ali je zbranih zadosti dokazov in podatkov za utemeljenost suma kot enega izmed pogojev za pripor in to svojo oceno tudi obrazložiti. Tudi po sodbi pritožbenega sodišča je v izpodbijanem sklepu razumno dognan utemeljen sum, ki ga je sodišče naslonilo na pravnomočno obtožnico in vse dokaze, na katerih sloni.

11. Drugostopenjsko sodišče sledi presoji sodišča prve stopnje, da po zadnjem pravnomočnem ugotavljanju razlogov za pripor niso nastale nove okoliščine, ki bi ugotovljen dokazni standard omajale. Ob tem, ko je utemeljen sum pravnomočno izkazan pa na uspeh ne morejo računati pritožbe, ko zgolj na načelni ravni izražajo nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem prvostopenjskega sodišča. Pritožbeno ponavljanje nedovoljenosti, nezakonitosti in protiustavnosti dokazov, ob tem, ko se v tej fazi postopka kot nedopustni štejejo samo dokazi, ki so že na prvi pogled nedovoljeni, ne daje podlage za pritožben zaključek, da so ti dokazi „prima facie“ nezakoniti. Presoja potencialne nezakonitosti dokazov namreč narekuje ugotavljanje drugih dejstev in okoliščin, ki jih bo prvostopenjsko sodišče ugotavljalo na že razpisanem predobravnavnem naroku, zato vsaj v tej fazi postopka ni mogoče govoriti o kršitvi določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in v zvezi s tem o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. Ob tem, ko iz opisa dejanj izhaja očitek obtoženemu A. A. številnih in pogostih nakupov in prodaj droge je na mestu tudi sklepanje, da obtoženi droge ni kupoval le za lastno uporabo in da je drogo tudi preprodajal. Sicer pa to vprašanje presega meje preizkusa obstoja utemeljenega suma, saj posega že v pravilnost pravne kvalifikacije ravnanj, kar vse bo predmet presoje po izvedenem dokaznem postopku.

12. Pritožbeno sodišče v nasprotju z zagovorniki ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je pri vseh pritožnikih še vedno podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. V izpodbijanem sklepu ugotovljene in obrazložene objektivne okoliščine, ki se nanašajo na obtožencem očitana kazniva dejanja in ugotovljene ter obrazložene subjektivne okoliščine, ki se nanašajo na posameznega obtoženca in v medsebojni povezavi razumno utemeljujejo sklep, da je pri vsakem od obtožencev podana konkretna in realna nevarnost, da bi v primeru, če bi bili izpuščeni na prostost, ponovili kazniva dejanja, kakršna se jim očitajo v tem postopku. Po ustaljeni sodni praksi je ponovitvena nevarnost podana tedaj, kadar je izkazana najmanj ena objektivna okoliščina in najmanj ena subjektivna okoliščina, če je, kot v konkretni situaciji, na podlagi teh okoliščin možno potegniti na življenjskih okoliščinah utemeljen sklep o obstoju nevarnosti, da bo obtoženec ponovil določeno kaznivo dejanje. Zlasti ob tem, ko so v izpodbijanem sklepu izpostavljene številne objektivne okoliščine, je zato odveč pritožbena razprava o obstoju ene same objektivne okoliščine.

13. Ob tem, ko zagovornika obtoženih A. A. in F. F. zgolj na načelni ravni izražata nestrinjanje z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča in ponujata lastno dokazno oceno o dobri pripravi in organiziranosti obtožencev za izvršitev kaznivih dejanj ter o neobstoju izredne in konkretne ponovitvene nevarnosti, se pritožbeno sodišče do teh navedb ne more opredeliti na način, kot to pričakujeta pritožnika. Pritožbeno sodišče je v svojih sklepih že večkrat presodilo, da po zagovornici obtoženega E. E. podano videnje, da gre pri očitkih temu obtožencu za relativno majhne količine prepovedanih drog, ob tem, ko obtoženi že v obdobju treh mesecev pred odreditvijo pripora ni izvrševal kaznivih dejanj, ne predstavljajo utemeljenih razlogov, ki bi izključevali obtoženčevo ponovitveno nevarnost, ob tem pa ko se tudi po oceni pritožbenega sodišča okoliščine pripornega razloga od zadnjega odločanja o obstoju pripornih razlogov niso spremenile (vključno s pritožbeno problematiziranimi subjektivnimi okoliščinami), se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na pretekle priporne sklepe v celoti sklicuje.

14. Pritrditi pa gre zagovorniku obtoženega F. F., da se pritožbeno izpodbijan sklep opira na obsodbo, glede katere je bil obtoženi že deležen zakonske rehabilitacije. Pritožbeno sodišče pa na tem mestu ponovno pojasnjuje (kot je že v sklepu z dne 12. 5. 2022 in nadaljnjih pritožbenih sklepih), da ob številnih ugotovljenih za obtoženca obremenilnih subjektivnih okoliščinah ta napačno upoštevana okoliščina kot tudi pritožbeno zatrjevano urejeno družinsko življenje obtoženca ne vpliva na sprejemljivost prvostopenjske presoje pripornega razloga.

15. Tudi po oceni drugostopenjskega sodišča je torej na mestu sklep o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti obtožencev, pri čemer so v izpodbijanem sklepu konkretno in korektno obrazloženi razlogi za sprejem takšne odločitve, kot tudi bistvena vsebina podatkov in dokazov v obsegu, kot je v tej fazi postopka dopustno, s tem pa je odgovorjeno tudi na pritožbene pomisleke, s katerimi pritožnica meri na procesno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 403. člena ZKP.

16. Po oceni drugostopenjskega sodišča je sodišče prve stopnje razumno obrazložilo tudi sorazmernost in neogibno potrebnost pripora za vse obtožence. Relevantne okoliščine je sodišče prve stopnje razumno presodilo, pritožbeno sodišče pa soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da so odrejeni osebni omejevalni ukrepi sorazmerni in neogibno potrebni. Sodišče prve stopnje je v 8. točki pritožbeno izpodbijanega sklepa namreč ocenilo, da varovanje oškodovancev, med katerimi prevladujejo predvsem mladi ljudje in katerih življenje in zdravje je potrebno še posebej varovati, zlasti ob upoštevanju teže, daljšega časovnega obdobja izvrševanja in številnih očitkov kaznivih dejanj, pretehta nad posegom v osebne pravice obtožencev in zaključilo, da za odvrnitev ponovitvene nevarnosti ni mogoče uporabiti milejših osebnih omejevalnih ukrepov.

17. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je utemeljen zaključek, da se tudi okoliščine sorazmernosti in nujnosti ukrepa od zadnjega preizkusa pripornih razlogov niso spremenile. Pritožbeno sodišče je ob nespremenjenem dejanskem stanju in ob tem, ko pritožbe ne vnašajo nič novega, že v preteklih sklepih, na katere se v izogib ponavljanju sklicuje, argumentirano odgovorilo na ponovljene predloge pritožnikov po odreditvi milejših osebnih omejevalnih ukrepov. Ob tem, ko obtoženi E. E. kaznovalnega predloga tožilstva ni sprejel in na predobravnavnem naroku krivde ni priznal, ko vsebinsko k ugotovitvi dejanskega stanja tudi sicer ni doprinesel, pritožniku ni mogoče pripisati uspeha s trditvijo, da sodišče pri oceni okoliščin v izpodbijanem sklepu tega predloga tožilstva ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje je logično in razumsko sprejemljivo navedlo razloge o odločilnih dejstvih sorazmernosti in jih ustrezno obrazložilo, zato tudi v tem delu ni mogoče pritrditi pritožnikoma o očitani obremenjenosti sklepa z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka.

18. V drugačno presojo ne prepričajo niti navedbe obtoženega A. A. o zdravstvenih težavah, glede katerih mu je v priporu omogočena ustrezna zdravstvena oskrba, kot tudi ne njegova želja navezati stik z enoletno hčerko, ki naj bi bila oddana v rejništvo. Kot je že bilo pojasnjeno v prejšnjih sklepih gre za okoliščino, ki je obstajala že v času storitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja (na podlagi preteklih pritožbenih navedb obtoženega je mogoče sklepati, da je bila deklica rojena pred storitvijo očitanih kaznivih dejanj in je dejansko starejša od enega leta), pa kot izhaja iz ugotovljene utemeljenosti suma nanj ni imela vpliva, da ne bi s kriminalno dejavnostjo nadaljeval. Zlasti ob upoštevanju dejstva, da je obtoženi D. D. gladovno stavko preklical že pred izdajo izpodbijanega sklepa, v katerem je sicer upoštevano obtoženčevo zdravstveno stanje, pa do drugačne odločitve oz. presoje sorazmernosti in neogibne potrebnosti pripora ne more privesti pritožbeno problematizirana zmotna in nepopolna ugotovitev zdravstvenega stanja obtoženega D. D., ki dejansko kaže zgolj nestrinjanje pritožnika z ugotovitvami sodišča. 19. Po stališču sodne prakse ni potrebno utemeljevati pritožbeno problematiziranega, zakaj za zagotovitev varnosti ljudi ne bi zadostoval milejši ukrep, če sodišče ugotovi, da je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi. S pomočjo logične razlage kot metode za ugotavljanje prave vsebine in smisla določb je po pravilu "argumentum a contrario" moč ugotoviti, da ob tem, ko je sodišče ugotovilo, da je pripor neogibno potreben za varnost oškodovancev, ni potrebno posebej utemeljevati, zakaj za zagotovitev varnosti ljudi oziroma poteka postopka ni zadosten kakšen drug milejši ukrep.

20. Sodišče prve stopnje se je pri izdaji pritožbeno izpodbijanega sklepa opredelilo tudi do časovnega vidika sorazmernosti izrečenih ukrepov (točka 8 pritožbeno izpodbijanega sklepa), pri čemer se je opredelilo, do dolžine pripora, teže in narave očitanih kaznivih dejanj in se pri tehtanju sorazmernosti dotaknilo tudi posledic pripora za priprtega, ki to pritožbeno izpostavlja. Ko je sodišče navedlo številne predobravnavne naroke, ki so bili opravljeni v kratkem časovnem obdobju, ki ob večjem številu obtoženih in obsežni očitani kriminalni količini vodijo do zaključka o zapletenosti primera, ob upoštevanju da sodišče prispevka k trajanju postopka ni pripisalo priprtim, ko tudi pritožniki ne izpostavljajo ravnanj tožilstva, ki bi pripomoglo k dolgotrajnosti postopka in ko je na mestu zaključek, da sodišče odloča brez nepotrebnega odlašanja in v celoti spoštuje svojo dolžnost, da postopa posebno hitro ter je v izpodbijanem sklepu te kriterije tudi razumsko obrazložilo, ni moč slediti pritožbi v očitku, da so obtoženim kršene ustavne pravice (pravica do obrazložene odločbe, pravice do sojenja v razumnem roku) in pravna jamstva iz 5. in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah.

21. Ker glede na navedeno pritožbene navedbe zagovornic in zagovornikov obtoženega A. A., E. E., B. B., D. D. in F. F. niso utemeljene, ko pritožbeno sodišče (kot obrazloženo) ni zaznalo niti kršitev kazenskega zakonika, niti Ustave RS in ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa v zvezi z naštetimi obtoženci ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbe zavrnilo kot neutemeljene.

22. Če bo za obtožence nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožb zoper sklep o ugotovitvi danosti pogojev za pripor, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.