Jedro

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo ob zvinu vratne hrbtenice.

Izrek

Pritožba tožnika se zavrne in se v zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pritožbi tožene stranke se deloma ugodi in se v izpodbijanem delu (tč. 1 izreka) in v odločitvi o pravdnih stroških (tč. 5. izreka) sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožniku 774.698,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.11.1999 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo potrebna izvršba. Tožnik je dolžan povrniti toženi strnaki 43.401,00 SIT pravdnih stroškov nastalih pred sodiščem prve stopnje, v 15 dneh, da ne bo potrebna izvršba." V ostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 3.074.698,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe (22.11.1999), nadalje, da je tožena stranka iz naslova izgube na zaslužku dolžna plačati 300.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ter zamudne obresti iz naslova materialne škode od različnih zneskov. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo ter toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 227.899,83 SIT z ustreznimi zamudnimi obrestmi. Zoper obsodilni del sodbe glede višine nepremoženjske škode (tč. 1. izreka) in odločitev o pravdnih stroških se pritožuje tožena straka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka ter v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje spremeni ter tožbeni zahetevek v izpodbijanem delu zavrne, podrejeno pa, da v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavi. V pritožbi tožena stranka navaja, da je tožniku že izplačala znesek 1.000.000,00 SIT in je ta znesek povsem ustrezal pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo. Tožnikove fizične bolečine in nevšečnosti niso bile tako hude, da bi opravičevale tako visoko odškodnino iz tega naslova, kot jo je ocenilo sodišče prve stopnje. Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti je previsoka oziroma tožniku ne gre. Upoštevati je tudi, da tožnik zaradi zloma prsnice nima nobenih posledic. Pretiran je znesek iz naslova strahu. Razlogi sodbe so glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti nejasni oziroma so si med seboj v nasprotju. Sodbo ni mogoče preizkusiti v stroškovnem delu. Zoper zavrnilni del glede nepremoženjske škode se pritožuje tožnik zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in v pritožbi navaja, da je odškodnina za nepremoženjsko škodo prisojena v prenizkem znesku ter predlaga njeno zvišanje. Odškodnino za fizične bolečine bi moralo sodišče prisoditi v znesku 3.000.000,00 SIT, za strah v znesku 1.000.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 5.000.000,00 SIT. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter mu prisodi celotno zahtevano odškodnino, prav tako pa naj mu prisodi vse pravdne stroške tako na prvi in drugi stopnji. Pritožba tožnika je neutemeljena, pritožba tožene stranke je deloma utemeljena. Med strankama je v pritožbenem postopku sporna le višina nepremoženjske škode, saj tožnik izpodbija sodbo v zavrnilnem delu le v tem obsegu, prav tako pa tožena stranka v obsodilnem delu in v odločitvi o stroških. Pri odmeri pravične denarne odškodnine za negmotno škodo je sodišče vezano na merila iz čl. 200 Zakona o obligacijskih razmerjih. To pa so stopnja telesnih in duševnih bolečin ter njihovo trajanje (1. odstavek 200. člena ZOR) ter pomen prizadete dobrine, pri čemer odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (2. odstavek člen 200 ZOR). Glede na navedena merila poteka odmera odškodnine na dveh ravneh: konkretnem in abstraktnem. To pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno in sicer glede na razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje in glede na primerjavo z odškodninami za primerljivo škodo. S svojo odmero odškodnine za obravnavano negmotno škodo sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedenih okoliščin, ki vplivajo na višino odškodnin za to škodo in je bilo pritožbi tožene stranke delno ugoditi in priznano odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti znižati za 1.600.000,00 SIT, za telesne bolečine za 400.000,00 SIT in za strah 300.000,00 SIT, tako da je celotna primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel tožnik 1.800.000,00 SIT. V ostalem delu kolikor tožena stranka zahteva zavrnitev tožbenega zahtevka in pritožbo tožnika, ki zahteva zvišanje odškodnine za nepremoženjsko škodo, pa je bilo zavrniti. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik utrpel zvin vratne hrbtenice in zlom prsnice in da je trpel hude bolečine prvi teden po poškodbi, srednje hude tri tedne in trajne lahke bolečine štiri tedne in kasnejša obdobja srednje hude bolečine, prva dva meseca v času izvajanja fizikalne terapije ter nevšečnosti med zdravljenjem (mravljičenje roke, nošenje trde ortoze dva meseca, preiskava z magnetno resonanco, izvajanje fizikalne terapije, zdravljenje 14 dni v Dolenjskih Toplicah, pregledi pri zdravnikih - nevrofiziolog, petnajstkrat pregled na travmatološki kliniki, rentgenska slikanja) je glede na trajanje in intenzivnost bolečin primerna odškodnina v znesku 800.000,00 SIT in je bilo v tem delu prisojeno odškodnino znižati za 400.000,00 SIT, pritožbo tožnika, ki zahteva višjo odškodnino pa zavrniti. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti obsega satisfakcijo za oškodovančevo trpljenje zaradi najrazličnejših prizadetosti na njegovem psihičnem ali telesnem področju. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnik aktivnosti, ki so povezane s prisilnim položajem telesa ali nenadnimi premiki glave opravlja s povečanimi napori, da ne more dvigovati težjih bremen in da tudi poklic avtokleparja opravlja težje kot pred škodnim dogodkom, je po oceni pritožbenega sodišča primerna odškodnina iz tega naslova 900.000,00 SIT in je bilo v tem obsegu pritožbi tožene stranke ugoditi, v ostalem delu pa pritožbo kot tudi pritožbo tožnika, ki zahteva večjo odškodnino zavrniti. Za strah ob škodnem dogodku in strah v času zdravljenja se priznava odškodnina, če je strah intenziven in pusti v duševnosti prizadetega trajnejše posledice oziroma, če je strah trajal dalj časa. Ob tem, ko je zavarovanec tožene stranke trčil v tožnikovo vozilo od zadaj, je torej šlo za nepričakovan dogodek in tožnik ni upravičen do odškodnine za strah ob škodnem dogodku. Glede na zadobljene poškodbe (zvini vratne hrbtenice zlom prsnice) in ugotovitve izvedenca, da je strah srednje stopnje za izid zdravljenja trajal 3 mesece, je primerna odškodnina iz naslova strahu 100.000,00 SIT in ne 400.000,00 SIT kot jo je prisodilo prvo sodišče in je bilo v tem obsegu ugoditi pritožbi tožene stranke in odškodnino za strah znižati v tem obsegu, pritožbo tožnika, ki zahteva večjo odškodnino iz tega nalova pa zavrniti. Celotna primerna odškodnina iz naslova nepremoženjske škode, ki jo je utrpel tožnik tako znaša 1.800.000,00 SIT. Ob upoštevanju, da je tožena stranka iz naslova nepremoženjske škode tožniku že plačala 927.155,32 SIT dne 3.6.1997 in da znaša valorizirana vsota navedenega zneska ob upoštevanju vrednosti nemške marke in da sta se pravdni stranki strinjali s takim načinom valorizacije na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje 1.025.302,00 SIT, gre tožniku še razlika do 1.800.000,00 SIT to je 774.698,00 SIT. V tem obsegu je bilo pritožbi tožene stranke ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti v preostalem delu in pritožbo tožnika zoper zavrnilni del pa zavrniti (člen 358 tč. 4 in 353 ZPP). Sprememba izpodbijane sodbe ima za posledico tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških. Tožnik je ob nespornem temelju, uspel v pravdi po višini 10% in tožena stranka mu mora povrniti 10% njegovih stroškov, ki obsegajo stroške zastopanja odvetnika odmerjene po odvetniški tarifi, sodne takse in izvedenino v zneskdu 455.789,66 SIT. 10% od navedenega zneska je 45.579,00 SIT. Tožena stranka je uspela v postopku pred sodiščem prve stopnje 90%. Njeni pravdni stroški obsegajo sodno takso in stroške zastopanja odvetnika, odmerjene po odvetniški tarifi in znašajo 98.867,00 SIT. 90% od navedenega zneska 88.980,00 SIT. Po pobotanju obeh zneskov ostane razlika 43.401,00 SIT, ki jo je dolžan povrniti tožnik toženi stranki. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker tožena stranka, ki je delno uspela s priotžbo ni priglasila pravdnih stroškov. Tožniku pa pritožbeni stroški ne gredo, ker ni uspel s pritožbo. Tak izrek o stroških temelji na določilu čl. 166 v zvezi s čl. 154 in 155 ZPP.