Jedro

Zakoniti zastopnik vodi in organizira poslovanje družbe, med katere sodi tudi reševanje razmerij z delavci oziroma urejanje pravic, obveznosti in odgovornosti delavcev po določbah ZDR-1. Na podlagi tretjega odstavka 34. člena ZGD-1 je z aktom o ustanovitvi družbe prokurista pri zastopanju družbe mogoče omejiti s skupnim zastopanjem z enim ali več zakonitimi zastopniki družbe, ne pa obratno. Omejitev edinega poslovodje družbe za zastopanje bi namreč nedopustno posegalo v pristojnosti poslovodje kot zakonitega zastopnika družbe. Namen prokure namreč ni omejevanje zakonitega zastopnika pri zastopanju družbe, pač pa olajšanje zastopanja. Edinemu poslovodji tako ni mogoče odrekati možnosti, da sam zastopa družbo, še posebej v razmerju do zaposlenih delavcev. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da omejitev, ki izhaja iz sodnega registra, ni pomenila, da bi obravnavano odpoved pogodbe o zaposlitvi, niti pooblastilo za zastopanje v sodnem postopku, moral podati direktor tožene stranke zgolj skupaj s prokuristom tožene stranke.

Kadar delavci storijo istovrstne kršitve delovnih obveznosti, delodajalec legitimno in avtonomno presodi naravo in težo kršitve, upošteva okoliščine in interese vsakega posameznega primera ter tudi dokaze, s katerimi razpolaga glede konkretne kršitve delovnih obveznosti, na podlagi vsega navedenega pa sam presodi, kakšen ukrep zoper delavca, bo sprejel. Dejstvo, da delodajalec zaradi istovrstnih kršitev delovnih obveznosti ne postopa vedno enako, še ne pomeni že samo po sebi, da je bila odpoved tožniku nezakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na obračun in plačilo davkov ter prispevkov (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 8. 2022 nezakonita in da se odpravi; da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z odpovedjo in je trajalo do vključno 23. 10. 2022 in ga je tožena stranka dolžna za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (od 31. 8. 2022 do 23. 10. 2022) prijaviti v vsa obvezna socialna zavarovanja, mu za ta čas obračunati bruto plače v višini 2.307,68 EUR ter mu izplačati pripadajoče neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega izplačila, to je od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec ter tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati in izplačati pripadajoči sorazmerni del regresa za letni dopust ter denarno povračilo ob sodni razvezi, v znesku 11.538,40 EUR in mu izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 24. 10. 2022 do plačila ter povrniti stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo, to je glede celotnega zavrnilnega dela sodbe sodišča prve stopnje. Pritožbo vlaga zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in kršitve določb pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter toženi stranki naloži v plačilo pritožbene stroške. V pritožbi navaja, da je tekom postopka nezakonitost odpovedi med drugim utemeljeval s tem, da odpoved ni podala oseba, ki je upravičena zastopati toženo stranko. Iz rednega izpisa sodnega registra izhaja, da je pri vseh osebah, pooblaščenih za zastopanje tožene stranke, vpisana omejitev, in sicer da zakoniti zastopnik zastopa kolektivno, ob sopodpisu še enega prokurista. Vsak vpis v sodni register je podvržen sodni kontroli in o vpisih odloči registrsko sodišče s sklepom. Očitno je, da je registrsko sodišče edino pristojno odločati o vpisih v sodni register, zato je neprepričljivo stališče sodišča prve stopnje, da navedena omejitev velja le za prokurista ne pa tudi za direktorja (14. točka sodbe). Omejitev direktorja pri zastopanju na način, kot izhaja iz sodnega registra (zastopa kolektivno ob podpisu še enega prokurista), sodišče prve stopnje ne bi smelo presojati glede pravilnosti vpisa v sodni register. Sodišče prve stopnje bi okoliščino, da je v sodnem registru vpisana omejitev, moralo upoštevati pri presoji obsega pooblastila. Skladno s tretjim odstavkom 8. člena Zakona o sodnem registru tistega, ki v pravnem prometu vestno ravna in se zanese na podatke, vpisane v sodnem registru, ne prizadenejo škodljive posledice. Ključno je, da se vsakdo lahko zanese na podatke, ki so vpisani v javni register, zato je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo spodkopalo tudi institut pravnomočnosti, saj je registrsko sodišče o vpisu omejitev pri zastopanju tožene stranke odločilo s sklepom, ki je postal pravnomočen. Tožnik je prepričan, da odpovedi ni podala upravičena oseba, saj bi jo moral ob direktorju sopodpisati vsaj en prokurist. Tožnik pa je vseskozi tudi opozarjal, da je bil videonadzor nezakonit. Zakon o varstvu osebnih podatkov je določal, da je o izvajanju videonadzora potrebno pisno obvestiti vse zaposlene osebe, ki delo opravljajo v nadzorovanem prostoru. Videonadzor predstavlja hud poseg v zasebnost delavca. Objava pravilnika na oglasni deski in obvestitev sindikatov po prepričanju tožnika ni mogoče šteti kot pisno obvestilo, v smislu tretjega odstavka 75. člena ZVOP-1. Ni zanemarljivo, da objava o izvajanju videonadzora pri glavnem vhodu ne vsebuje vseh obligatornih vsebin. Očitno je, da so se pri toženi stranki posnetki za desetine zaposlenih pregledovali in shranjevali, ne da bi delavci vedeli, kdo jih lahko pregleduje in kako dolgo se hranijo. Sodišče se je neutemeljeno sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 160/2001 z dne 9. 4. 2002, saj gre za sodbo, ki je bila izdana pred sprejemom ZVOP-1, ki je postavil bistveno višje standarde pri zagotavljanju zasebnosti. Sodišče prve stopnje pa tudi ni upoštevalo načela enaka merila za vse. Tožena stranka je namreč ob istovrstnih kršitvih le dvema delavcema odpovedala pogodbo o zaposlitvi, dveh pa sploh ni sankcionirala. Težko si je zamisliti pri delavcih, ki izvajajo istovrstne delovne naloge, položaj, ko bi kršitev posameznega delavca imelo za posledico izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, medtem ko drugi delavci za takšno kršitev ne bi bili sankcionirani. Sodišče prve stopnje pa je tudi neupravičeno zavrnilo dokazne predloge po zaslišanju prič A. A., B. B. in C. C., katerih zaslišanje je tožnik predlagal za potrjevanje navedb o tem, da tožena stranka delavcev ni obravnavala enakopravno in da so bile podane možnosti za nadaljevanje delovnega razmerja. Z zavrnitvijo teh dokazov je bilo tožniku dejansko onemogočeno, da dokazuje zatrjevano različno obravnavanje delavcev. Tožnik pa vztraja, da je bila podana odpoved prepozna in da tožena stranka ni dokazala, da je bil direktor do 1. 8. 2022 na dopustu, saj je predložila zgolj listino v tujem jeziku, ki glede na določbo drugega odstavka 226. člena ZPP ni dopusten dokaz. Priglaša stroške postopka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi ter navedla, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka ter da je pravilno uporabilo materialno pravo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti v pritožbi zatrjevanih kršitev. Pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je odpoved nezakonita, ker je ni podala pooblaščena oseba. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 8. 2022 je podal direktor tožene stranke D. D. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) v prvem odstavku 20. člena določa, da nastopa v imenu delodajalca, če je delodajalec pravna oseba, njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi ali od njega pisno pooblaščena oseba. Ta določba izrecno določa tudi možnost pisnega prenašanja pooblastila zakonitega zastopnika na posamezne zaposlene, kot tudi tretje osebe. Zakoniti zastopnik vodi in organizira poslovanje družbe, med katere sodi tudi reševanje razmerij z delavci oziroma urejanje pravic, obveznosti in odgovornosti delavcev po določbah Zakona o delovnih razmerjih. Na podlagi tretjega odstavka 34. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1; Ur. l. RS, št. 65/2009 in nasl.) je z aktom o ustanovitvi družbe prokurista pri zastopanju družbe mogoče omejiti s skupnim zastopanjem z enim ali več zakonitimi zastopniki družbe, ne pa obratno. Omejitev edinega poslovodje družbe za zastopanje bi namreč nedopustno posegalo v pristojnosti poslovodje kot zakonitega zastopnika družbe. Namen prokure namreč ni omejevanje zakonitega zastopnika pri zastopanju družbe, pač pa olajšanje zastopanja. Edinemu poslovodji tako ni mogoče odrekati možnosti, da sam zastopa družbo, še posebej v razmerju do zaposlenih delavcev. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da omejitev, ki izhaja iz sodnega registra, ni pomenila, da bi obravnavano odpoved pogodbe o zaposlitvi, niti pooblastilo za zastopanje v sodnem postopku, moral podati direktor tožene stranke zgolj skupaj s prokuristom tožene stranke. Prav tako pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno, na podlagi izpovedi priče E. E. in prokurista tožene stranke zaključilo, da je pri toženi stranki za odločanje o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pristojen izključno direktor tožene stranke in da direktor pisnega pooblastila, kot ga določa 20. člen ZDR-1, ni podal prokuristu. Glede na navedeno je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožniku podal zakoniti zastopnik tožene stranke, zakonita.

7. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 8. 2022 je tožena stranka navedla, da je tožnik kršil delovne obveznosti s tem, da je v času od 25. 7. 2022 do vključno 27. 7. 2022 zlorabil evidentiranje delovnega časa prihoda oziroma odhoda z dela. Za dan 25. 7. 2022 je iz evidence razvidno, da je tožnik evidentiral prihod v popoldansko izmeno ob 13:28 uri, odhod pa ob 22:00 uri, iz videoposnetkov pa je za isti dan razviden odhod tožnika iz podjetja pri obratu 1, ob 19:40 uri. Za dan 26. 7. 2022 je iz evidence delovnega časa razvidno, da je evidentiran prihod tožnika ob 13:27 uri, odhod pa ob 22:08 uri, čeprav je na videoposnetku jasno razvidno, da je tožnik področje tožene stranke zapustil ob 19:41 uri. Za dan 27. 7. 2022 je tožnik evidentiral prihod ob 5:28 uri, odhod ob 18:43 uri, iz videoposnetka pa je razvidno, da je dejansko tožnik prišel na delo ob 5:28 uri ter evidentiral prisotnost tudi za A. A., podjetje pa je zapustil ob 14:00 uri, čeprav je evidentiran delovni čas do 18:43 ure.

8. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je bil videonadzor nezakonit, ker Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1) določa, da je o izvajanju videonadzora potrebno pisno obvestiti vse zaposlene, ki delo opravljajo v nadzorovanem prostoru, kar pa tožena stranka ni storila. Po mnenju tožnika videonadzor predstavlja tako hud poseg v zasebnost delavca, da delodajalec svoje obveznosti iz tretjega odstavka 75. člena ZVOP-1 nikakor ne izpolni s tem, da zgolj sprejme in na oglasni deski objavi pravilnik ter o tem obvesti sindikat. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da ZVOP-1 v drugem odstavku 74. člena določa, da mora oseba javnega ali zasebnega sektorja, ki izvaja videonadzor, o tem objaviti obvestilo. Obvestilo mora biti vidno in razločno objavljeno na način, ki omogoča posamezniku, da se seznani z njegovim izvajanjem najkasneje, ko se nad njim začne izvajati videonadzor. Po prvem odstavku 75. člena ZVOP-1 se lahko izvaja videonadzor dostopa v uradne službene oziroma poslovne prostore, če je to potrebno za varnost ljudi ali premoženja, zaradi zagotavljanja nadzora vstopa ali izstopa ali v službenih oziroma poslovnih prostorov, ali če zaradi narave dela obstaja možnost ogrožanja zaposlenih. O izvajanju videonadzora je potrebno pisno obvestiti vse zaposlene, tako v javnem kot zasebnem sektorju, ki opravljajo delo v nadzorovanem prostoru. Tožena stranka je v ta namen sprejela Pravilnik o izvajanju videonadzora dne 9. 10. 2018, torej v času, ko je tožnik že bil v delovnem razmerju s toženo stranko. V pravilniku je določila, da se videonadzor ureja z namenom, da se zagotovi varovanje premoženja in ljudi na področju videonadzora.

9. Neutemeljena je pritožbena trditev tožnika, da objava pravilnika na oglasni deski in obvestilo sindikatu ni mogoče šteti kot pisno obvestilo v smislu tretjega odstavka 75. člena ZVOP-1. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe priče F. F. pravilno zaključilo, da je tožena stranka izvedla pisno obvestilo o izvajanju videonadzora, v skladu s tretjim odstavkom 75. člena ZVOP-1. Tožena stranka je predložila fotografije, iz katerih je razvidno, da je tožena stranka na vsaj dveh različnih mestih imela načrt videonadzora, na katerih so na tlorisni predstavitvi objektov tožene stranke vidno označene lokacije postavljenih kamer.

10. Sodišče prve stopnje ni neupravičeno zavrnilo dokazne predloge tožnika po zaslišanju prič A. A., B. B. in C. C., ki jih je tožnik predlagal v zvezi s tem, da sta odpoved pogodbe o zaposlitvi prejela le tožnik in A. A., medtem ko ostali, ki so prav tako storili kršitev, niso prejeli niti opozorila pred odpovedjo. Sodišče je ugotovilo, da je delavec A. A. sam podal odpoved pogodbe o zaposlitvi, v zvezi z delavcema B. B. in C. C. pa je tožena stranka potrdila, da nista prejela niti opozorila, zato sodišče teh prič ni zaslišalo. Pravilno pa je obrazložilo, da kadar delavci storijo istovrstne kršitve delovnih obveznosti, delodajalec legitimno in avtonomno presodi naravo in težo kršitve, upošteva okoliščine in interese vsakega posameznega primera ter tudi dokaze, s katerimi razpolaga glede konkretne kršitve delovnih obveznosti, na podlagi vsega navedenega pa sam presodi, kakšen ukrep zoper delavca, bo sprejel. Dejstvo, da delodajalec zaradi istovrstnih kršitev delovnih obveznosti ne postopa vedno enako, še ne pomeni že samo po sebi, da je bila odpoved tožniku nezakonita.

11. Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da je tožena stranka tožniku podala odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozno. Tožnik je prerekal navedbe tožene stranke, da je bil direktor tožene stranke do 1. 8. 2022 na dopustu, vendar pa je iz predložene listine (B8) razvidno, da se listina nanaša na zakonitega zastopnika D. D. in da beleži prisotnost na delu v mesecih julij in avgust. Iz listine je razvidno, da je bil zakoniti zastopnik v času od 25. 7. 2022 do 1. 8. 2022 odsoten. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je 1. 8. 2022 utemeljeno šteti za datum seznanitve direktorja tožene stranke z očitanimi kršitvami delovnih obveznosti, zato je bila odpoved podana v roku 30 dni od ugotovitve razloga za izredno odpoved, torej pravočasna.

12. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (355. člen ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije stroške pritožbenega postopka.