Jedro

Presoja razlogov v zvezi s podaljšanjem pripora zaradi ponovitvene nevarnosti (3. točka 1. odstavka 201. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornice obdolženega G.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sklepom z dne 10.07.2003 na podlagi 2. odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obdolženega G.Š. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP podaljšalo pripor še po vloženi obtožnici. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom pritožbo obdolženčeve zagovornice zoper ta sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep je zagovornica obdolženega G.Š. iz razloga po 2. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da je zavrnitev nadomestitve pripora s predlaganim hišnim priporom v napadeni pravnomočni odločbi obrazložena pavšalno. Prav tako, da niso navedene okoliščine, na podlagi katerih je sodišče sklepalo, da je podana konkretna in realna nevarnost, da bo obdolženec na prostosti kazniva dejanja ponovil. Vložnica zato meni, da o teh odločilnih dejstvih izpodbijani pravnomočni sklep nima razlogov oziroma so ti nejasni. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sklepa sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter obdolžencu odrejen pripor nadomesti s hišnim priporom.

Vrhovni državni tožilec A.P. je mnenja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Poudarja, da so v izpodbijani pravnomočni odločbi navedena vsa konkretna dejstva, na podlagi katerih je sodišče ocenilo, da je pri obdolžencu podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti in da je zlasti varnost otrok tako ogrožena, da jo je mogoče zagotoviti le s priporom ter da za odpravo take nevarnosti ukrep hišnega pripora ne zadostuje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Ni se mogoče strinjati z zahtevo, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka. V izpodbijanem pravnomočnem sklepu so okoliščine, na podlagi katerih je sodišče sklepalo, da je pri obdolženem G.Š. podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti in ugotovilo, da je podaljšanje pripora zoper obdolženca neogibno potrebno, v zadostni meri konkretizirane. Sodišče je tako navedlo, da na realno nevarnost, da bo obdolženec ponovil kaznivo dejanje, kaže teža dejanj, način storitve in okoliščine, v katerih so bila storjena, pa tudi osebne lastnosti ter prejšnje življenje obdolženca. Poudarilo je, da je obdolženec obtožen spolne zlorabe dveh otrok, starih 10 let, ki naj bi ju storil v nadaljevanju, saj naj bi spolna dejanja v daljšem časovnem obdobju izvrševal najmanj enkrat na teden, zoper njega pa je vložena tudi obtožnica zaradi kaznivega dejanja prikazovanja in izdelave pornografskega gradiva z zlorabo mladoletnih oseb. Obema otrokoma (D.F. in A.H.) naj bi tudi grozil in ju ustrahoval ter izkoriščal njuno (otroško) neizkušenost. Svojo presojo o ponovitveni nevarnosti je oprlo tudi na ugotovitev, da je bil obdolženec s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 08.04.2003, ki še ni pravnomočna, že spoznan za krivega kaznivega dejanja spolnega napada po 3. odstavku 183. člena KZ. Iz sklepa preiskovalne sodnice z dne 16.04.2003, s katerim je bil zoper obdolženca odrejen pripor, pa je razvidno, da naj bi kaznivo dejanje, za katero mu je bila z navedeno sodbo izrečena kazen dveh let zapora in varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica po 67. členu KZ, obtoženec storil leta 1997, kazenski postopek zoper njega pa bil uveden leta 1998. Kljub temu, da je vedel, da je v postopku, pa naj bi obdolženec storil nova, v tem kazenskem postopku obravnavana istovrstna kazniva dejanja. Zato se tudi ni mogoče strinjati z vložnico, da v tem pogledu izpodbijana pravnomočna odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma da so ti nejasni. Sklepanju v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, da je pri obtoženem G.Š. glede na okoliščine, navedene v izpodbijani odločbi, podana ponovitvena nevarnost, tudi po oceni Vrhovnega sodišča ni mogoče odrekati razumne presoje.

Iz napadene pravnomočne odločbe je tudi razvidno, da je sodišče ugotovilo, da ponovitvene nevarnosti pri obdolžencu ni mogoče odpraviti z milejšimi ukrepi, kot je pripor, saj nobeden od teh obdolžencu ne bi preprečil, da kaznivih dejanj ne bi ponavljal. Zato je ocenilo, da je v konkretnem primeru le s priporom mogoče zagotoviti varnost otrok. Sodišče je pri taki presoji očitno izhajalo tudi iz obdolženčeve vztrajnosti pri ponavljanju tovrstnega kazniva dejanja, o čemer je mogoče sklepati na podlagi okoliščin, ki jih je navedlo, ko je utemeljevalo obstoj obdolženčeve ponovitvene nevarnosti. Prepričanje o neogibnosti pripora temelji tudi na dejstvih, ki so bila v postopku že ugotovljena in jih je pri presoji zakonitosti napadenega sklepa treba upoštevati. Tako je že v pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora preiskovalna sodnica sklepanje o neogibnosti pripora oprla na ugotovitve, da je iz prilog ovadbe razvidno, da naj bi obdolženec kazniva dejanja izvrševal v svojem stanovanju, kamor naj bi zvabil oba oškodovanca, z njima pa naj bi vzpostavljal kontakte tudi na druge načine, po telefonu oziroma s pošiljanjem SMS sporočil. Ocenila je, takemu naziranju pa je pritrdil tudi zunajobravnavni senat, ki je odločal o pritožbi, da bi tudi v primeru odreditve hišnega pripora obdolženec še vedno imel možnost nadaljevati takšne kontakte in vabiti potencialne oškodovance v svoje stanovanje, ker pri tem ukrepu ni možno zagotoviti 24-urnega nadzora izvajanja hišnega pripora. Sodišče v izpodbijanem sklepu govori le o lastnem prepričanju, ki se očitno ni spremenilo, temelji pa tudi na okoliščinah, pomembnih pri presoji neogibnosti pripora, ugotovljenih v dotedanjem delu postopka. Zato zagovornici ni mogoče pritrditi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Sicer naj bi zaradi obdolženčevih spolnih napadov na oškodovanca D.F. in A.H., ki naj bi jima, kakor je razvidno iz izvedenskega mnenja spec. klin. psih. K.D., povzročalo obsežno psihično in fizično trpljenje ter pri obeh trajne in globoke osebnostne motnje na psihoseksualnem in nasploh psihičnem področju, ki jih ni mogoče izključiti tudi v odraslosti. Zato je treba pritrditi presoji v napadenem pravnomočnem sklepu, da gre za tako ogrožanje varnosti ljudi, ki opravičuje poseg v obdolženčevo osebno svobodo, in da načela sorazmernosti pri izbiri ukrepa za preprečitev ponovitvene nevarnosti sodišče ni prekršilo.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje zagovornica obdolženega G.Š. v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti, zato je njeno zahtevo na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.