Jedro

V predmetni zadevi se je tožena stranka postavila na stališče, da je tožnik s tem, ko je drugič vložil prošnjo za sprejem v državljanstvo, uveljavljal enak zahtevek, kot ga je ob vložitvi prve prošnje in da ob upoštevanju določbe 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP niso izpolnjene procesne predpostavke za njeno obravnavo. Tožena stranka pa niti v izpodbijani in niti v drugostopenjski odločbi ni odgovorila na ključen tožnikov ugovor, to je, da je dejansko stanje, na podlagi katerega utemeljuje svojo drugo prošnjo, drugačno od dejanskega stanja, s katerim je utemeljeval prvo.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijani sklep Upravne enote ..., št. 213-25/2019-9 z dne 3. 6. 2019, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožnik je dne 10. 5. 2019 pri Upravni enoti ... (v nadaljevanju prvostopenjski organ) vložil prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi tretjega odstavka 12. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS), ki pa jo je prvostopenjski organ s sklepom, št. 213-25/2019-9 z dne 3. 6. 2019 (v nadaljevanju izpodbijani sklep), zavrgel. Prvostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijanega sklepa uvodoma citira določbo tretjega odstavka 12. člena ZDRS, nato pa pojasnjuje, da je po prejemu tožnikove prošnje opravil predhodni preizkus z namenom, da preveri, ali so izpolnjene vse procesne predpostavke za začetek postopka. Pri tem je ugotovil, da je tožnik že dne 23. 2. 2018 zaprosil za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi iste pravne podlage. V tem postopku je bila tožniku dne 30. 5. 2018 izdana zavrnilna odločba št. 213-13/2018-27. Tožnik je zoper to odločitev po svojem pooblaščencu vložil pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo, št. 213-1529/2018/2 (1323-05) z dne 21. 8. 2018, zavrnilo. Tožnik je zoper odločitev tožene stranke nato vložil tožbo v upravnem sporu, vendar pa postopek še ni zaključen.

Prvostopenjski organ je tožnika dne 21. 5. 2019 ustno seznanil z ugotovitvami in mu predlagal, naj predmetno vlogo umakne, saj jo bi sicer v nasprotnem primeru zavrgel. Dne 28. 5. 2019 je prvostopenjski organ prejel elektronski dopis tožnikovega pooblaščenca, v katerem je navedel, da tožnik vztraja pri svoji vlogi, saj se je dejansko stanje, zaradi katerega je bila prejšnja vloga zavrnjena, spremenilo.

V nadaljevanju obrazložitve prvostopenjski organ citira določbo 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki določa, da upravni organ vlogo v upravnem postopku zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnila odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. V zadevi sprejema v državljanstvo Republike Slovenije se na zahtevo tožnika že vodi postopek pod št. 213-13/2018, odločitev pa se presoja v postopku upravnega spora. Tožnik sicer navaja, da se je dejansko stanje, zaradi katerega je bila v prvem postopku izdana zavrnila sodba, spremenilo, vendar pa ta postopek še ni pravnomočno zaključen. Ker o isti stvari ne moreta istočasno teči dva postopka, ni izpolnjena ena od procesnih predpostavk za začetek upravnega postopka na podlagi sedaj obravnavane tožnikove vloge in jo je zato prvostopenjski organ zavrgel. Tako odločitev potrjuje tudi sodna praksa, na katero se prvostopenjski organ sklicuje.

Tožnik je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložil pritožbo, ki pa jo je drugostopenjski organ z odločbo, št. 213-1459/2019/2 (1323-03) z dne 4. 11. 2019, zavrnil. V obrazložitvi citira tožnikovo pritožbo in povzema obrazložitev prvostopenjskega organa, ki se ji pridružuje in zaključuje, da je odločitev prvostopenjskega organa utemeljena.

Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in vlaga tožbo v upravnem sporu, obenem pa prvostopenjskemu organu predlaga, naj na podlagi vložene tožbe v skladu z 273. členom ZUP preveri, ali lahko ugodi tožnikovemu tožbenemu zahtevku in nadomesti izpodbijani sklep o zavrženju z meritorno odločbo.

Pojasnjuje, da je v pritožbi posebej izpostavil, da pri novi vlogi za sprejem v državljanstvo, ki je predmet postopka, ne gre za isto upravno zadevo kot pri vlogi, ki je bila zavrnjena z odločbo, št. 213-13/2018-27 z dne 30. 5. 2018, saj se nova vloga opira na medtem spremenjeno dejansko stanje, in to prav v delu, zaradi katere je bila prva prošnja zavrnjena. V izpodbijani odločbi prvostopenjski organ na ta ugovor ni odgovoril in do njega ni zavzel stališča, ampak je vlogo zavrgel na podlagi neobrazložene predpostavke, da gre za isto upravno zadevo, čemur pa je tožnik oporekal. Tako ravnanje je bistvena kršitev določb postopka, hkrati pa gre tudi za nepravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik poudarja, da je odločanje o tem, ali izpolnjuje pogoje za sprejem v državljanstvo, kakršne je izkazoval dne 23. 2. 2018, ena upravna zadeva, o kateri še ni bilo pravnomočno odločeno, odločanje o tem, ali izpolnjuje pogoje za sprejem v državljanstvo, kakršne je izkazoval več kot leto dni kasneje dne 10. 5. 2019, pa druga upravna zadeva in ni dopustno, da o njej organ ne odloči v zakonitem roku. Čakanje na pravnomočno odločitev v prvi upravni zadevi pomeni nedopustno zavlačevanje postopka v drugi upravni zadevi. Tožnik se v obeh postopkih poteguje za sprejem v državljanstvo, vendar pa na podlagi različnega dejanskega stanja. To pa ne pomeni, da bi moral prvo prošnjo umakniti oziroma umakniti tožbo v upravnem sporu. Če pa bo še pred koncem prvega postopka pridobil državljanstvo na podlagi druge prošnje, bo to lahko razlog za ustavitev prvega postopka.

V eni od sodb iz leta 2010, na katere se sklicuje tožena stranka, je Upravno sodišče sicer sprejelo stališče, da ugovor spremenjenega dejanskega stanja ni pomemben, vendar pa s skopo in formalistično obrazložitvijo, v kateri do ključnega vprašanja, kaj je ista upravna zadeva, ni zavzelo stališča. Tožnik zahteva, da se na njegovo trditev, da ne gre za isto upravno zadevo, argumentirano odgovori.

Tožena stranka, ki je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Med strankama ni sporno, da je tožnik prvo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije vložil dne 23. 2. 2018, da jo je prvostopenjski organ z odločbo, št. 213-13/2018-27 z dne 30. 5. 2018, zavrnil in da je odločitev po tožnikovi pritožbi z odločbo, št. 213-1529/2018/2 (1323-05) z dne 21. 8. 2018, potrdil drugostopenjski organ. Tožnik je zoper odločitev tožene stranke vložil tožbo v upravnem sporu, o kateri do dne izdaje izpodbijane odločbe še ni bilo odločeno. Dne 10. 5. 2019 je tožnik pri prvostopenjskem organu vložil novo prošnjo za sprejem v državljanstvo, in sicer na podlagi iste pravne podlage kot v prvem primeru, to je na podlagi tretjega odstavka 12. člena ZDRS. Prvostopenjski organ je to prošnjo z izpodbijanim sklepom zavrgel in se postavil na stališče, da gre za isto zadevo o kateri že teče postopek in da zato predmetna prošnja po določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP ne izpolnjuje procesnih predpostavk za njeno obravnavo. Tožnik trdi, da je tako stališče tožene stranke nepravilno, saj predmetna prošnja temelji na drugačnem dejanskem stanju kot prvo obravnavana prošnja in da zato ne gre za odločanje o isti upravni zadevi.

Upravni organ na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP s sklepom zavrže zahtevo stranke za pričetek upravnega postopka, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti; enako pa ravna tudi, če je bila izdana zavrnila odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Ob upoštevanju citirane določbe sodišče meni, da gre lahko za drugačno upravno zadevo, ki ne ovira začetek novega upravnega postopka tudi tedaj, ko se je v prvi zadevi upoštevano dejstvo spremenilo po izdaji prvostopenjske upravne odločbe v prej začetem upravnem sporu, ki pa zaradi pravnih sredstev še ni bil pravnomočno končan. Če bi moral upravni organ v novem postopku odločiti na podlagi drugačnega dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za odločitev v prvi zadevi, potem navedeno ni vselej ovira za tek novega upravnega postopka, saj v tem primeru ni več podana identiteta med postopkom, ki teče, in novim postopkom, ki ga želi začeti stranka. Določbo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP (točneje njenega drugega stavka) je treba razlagati širše, saj je vsaka okoliščina, ki bi lahko utemeljevala drugačno odločitev ob ponovno vloženi zahtevi lahko podlaga za dolžnost organa, da izvede postopek vsebinske presoje in vloge ne sme zavreči.[1](#sdfootnote1sym) V predmetni zadevi se je tožena stranka postavila na stališče, da je tožnik s tem, ko je drugič vložil prošnjo za sprejem v državljanstvo, uveljavljal enak zahtevek, kot ga je ob vložitvi prve prošnje in da ob upoštevanju določbe 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP niso izpolnjene procesne predpostavke za njeno obravnavo. Tožena stranka pa niti v izpodbijani in niti v drugostopenjski odločbi ni odgovorila na ključen tožnikov ugovor, to je, da je dejansko stanje, na podlagi katerega utemeljuje svojo drugo prošnjo, drugačno od dejanskega stanja, s katerim je utemeljeval prvo. Tožnik je torej uveljavljal (in to tudi izrecno navedel), da v primeru njegove druge prošnje ne gre za isto zadevo kot v primeru prve prošnje, pač pa zaradi spremenjenega dejanskega stanja za povsem drugo upravno zadevo. Tožena stranka se do tega tožnikovega ugovora ni opredelila (niti iz obrazložitve ne izhaja, da bi trditev o drugačnem dejanskem stanju sploh preverjala) in zato sodišče njene odločitve ne more preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

Na podlagi navedenega je sodišče zaključilo, da je tožba utemeljena in je zato na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka preučiti tožnikov ugovor, da je dejansko stanje ob vložitvi druge prošnje za sprejem v državljanstvo v za zadevo bistvenem delu različno od dejanskega stanja ob vložitvi prve prošnje. Če bo na podlagi presoje dejanskega stanja v obeh zadevah prišla do zaključka, da je tožnikova druga prošnja za sprejem v državljanstvo drugačna upravna zadeva od tiste, ki se je vodila na podlagi tožnikove prve prošnje, bo morala o njej presoditi po vsebini (kolikor bodo izpolnjene tudi preostale procesne predpostavke). Če pa bo tožena stranka ugotovila, da gre za dejansko stanje, ki je za zadevo v bistvenem delu enako in bo tožnikovo vlogo zato zavrgla, bo morala svojo odločitev utemeljiti tako, da jo bo mogoče preizkusiti. Pri ponovni odločitvi je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča, kot je opisano v 13. točki te obrazložitve (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

[1](#sdfootnote1anc)Janez Čebulj in ostali: Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), druga knjiga; Javno podjetje Uradni list Republike Slovenije, d.o.o. in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani; Ljubljana 2020, str. 28 - 32.