Jedro

Ni sporno, da je tožnica prošnjo za dodelitev BPP vložila za pravno svetovanje in zastopanje za vložitev tožbe v upravnem sporu v zvezi z dodelitvijo BPP. Želi namreč vložiti tožbo zoper odločbo Upravnega sodišča, s katero je bila njena prošnja za dodelitev BPP zavrnjena. V takšnih ok0liščinah tožnica neutemeljeno nasprotuje uporabi 5. alineje 8. člena ZBPP. Ta namreč prav za primere, kakršen je tožničin, izrecno določa, da BPP ni mogoče dodeliti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev tožbe zoper odločbo Upravnega sodišča RS št. Bpp 148/2023-6 z dne 7. 9. 2023.

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila z odločbo, v zvezi s katero tožnica zaproša za dodelitev BPP, zavrnjena tožničina prošnja za dodelitev BPP za vložitev tožbe ter pravno svetovanje in zastopanje zoper odločbo Občine Bled št. 3521-0017/2022-24 z dne 16. 5. 2023 v zvezi z odločbo župana Občine Bled št. 3521-0017/2022-29 z dne 12. 7. 2023. V obrazložitvi je toženka navedla, da 8. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) izrecno omejuje dodeljevanje BPP v upravnih sporih zaradi dodelitve BPP. S tem je zakonodajalec želel preprečiti t.i. veriženje prošenj, do katerih prihaja v praksi. To ne velja le za vložitev tožbe in zastopanje v upravnem sporu zaradi dodelitve BPP, temveč tudi za vložitev pravnih sredstev v zvezi s tem (npr. I U 1998/2018, I U 709/2020). Ker gre v tem primeru za zadevo, za katero BPP ni mogoče dodeliti, je toženka prošnjo tožnice za dodelitev BPP zavrnila.

3.Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja. Navaja, da je pravočasno vložila vlogo za dodelitev BPP za vložitev upravnega spora, vendar ni prejela nobenega odgovora. Nahaja se v podrejenem položaju, saj ji toženka nedopustno omejuje pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Sodišču predlaga, naj upošteva njene navedbe v tožbi ter zasleduje postopkovno pravičnost. Meni, da bi toženka morala uporabiti določbe 31. člena ZBPP, ne pa da izdaja akte v nasprotju s 7., 8. in 9. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Toženka nedopustno navaja, da 8. člen ZBPP omejuje dodeljevanje BPP v upravnih sporih, da bi se preprečilo t. i. veriženje prošenj. Toženki očita, da je soodgovorna za tožničino nedopustno situacijo, v kateri lahko ostane brez vsega, ter da ne upošteva dejanskega stanja in ga tolmači v tožničino škodo.

4.Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču posredovala upravne spise zadeve.

5.Tožba ni utemeljena.

6.Predmet presoje v tem upravnem sporu je odločba, s katero je toženka zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev BPP v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za vložitev tožbe zoper odločbo Upravnega sodišča RS št. Bpp 148/2023-6 z dne 7. 9. 2023.

7.Tožnica ne ugovarja zaključku organa v izpodbijani odločbi, da vlaga prošnjo za dodelitev BPP v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za vložitev tožbe zoper prej navedeno odločbo Upravnega sodišča RS, s katero je bila zavrnjena njena prošnja za dodelitev BPP za pravno svetovanje, sestavo in vložitev tožbe ter zastopanje v postopku pred sodiščem zoper odločbo, s katero je bila prav tako zavrnjena njena prošnja za dodelitev BPP.

8.Po 5. alineji 8. člena ZBPP se BPP po tem zakonu ne dodeli v upravnih sporih zaradi dodelitve BPP. Citirano zakonsko določbo je zakonodajalec uvrstil med določbe ZBPP ravno iz razloga, da se prepreči veriženje prošenj, do katerih prihaja v praksi, ko prosilec želi zoper odločbo organa za BPP sprožiti upravni spor, hkrati pa prosi za BPP za sestavo tožbe v upravnem sporu. Sodišče dodaja, da pravica do BPP ni absolutna, saj se lahko odobri samo pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ZBPP.

9.Med strankama ni sporno, da je tožnica prošnjo za dodelitev BPP vložila za pravno svetovanje in zastopanje za vložitev tožbe v upravnem sporu v zvezi z dodelitvijo BPP. Želi namreč vložiti tožbo zoper odločbo Upravnega sodišča, s katero je bila njena prošnja za dodelitev BPP zavrnjena. V takšnih ok0liščinah tožnica neutemeljeno nasprotuje uporabi 5. alineje 8. člena ZBPP. Ta namreč prav za primere, kakršen je tožničin, izrecno določa, da BPP ni mogoče dodeliti. Ker po navedeni določbi ZBPP ni mogoče dodeliti BPP za tožbo v upravnem sporu zaradi dodelitve BPP, toženka utemeljeno ni presojala, ali tožnica izpolnjuje pogoje po 24. členu ZBPP, temveč je njeno prošnjo pravilno, že na navedeni podlagi, zavrnila.

10.Tožnica zmotno meni, da je bilo postopanje toženke nepravilno. Sodišče ne more slediti kot utemeljenim tožničinim navedbam, da ji je s tem omejena pravica do pritožbe oziroma učinkovitega pravnega sredstva. Organ je namreč njeno prošnjo obravnaval in o njej odločil, pri čemer se je pravilno oprl na zgoraj citirano določbo zakona. Posledično tožnica tudi ne more uspeti z ugovori o omejitvi njenih pravic do javnih sredstev, do osebne lastnine, do zagovornika po BPP in do enake enake obravnave pred zakonom. Če bi organ, upoštevajoč ugotovljeno in (tudi) nesporno dejansko stanje, odločil nasprotno, torej tožnici dodelil BPP izven in mimo pogojev, ki jih ZBPP določa, bi ga s tem kršil. Za nedopusten poseg v navedene ustavne pravice bi lahko šlo le, če država ne bi zagotavljala možnosti učinkovitega izvrševanja pravice do sodnega varstva osebam slabšega premoženjskega stanja z možnostjo dodelitve BPP, vsakomur v takem položaju pod enakimi pogoji. Ko pa ima država sistem BPP vzpostavljen, za tak primer ne more iti oziroma ne gre, če prosilec (prosilka) zakonskih pogojev za dodelitev ne izpolnjuje. Kot zaključno sodišče tudi ne more pritrditi tožnici, da je bil s tem kršen 31. člen ZBPP (ki določa organizacijo in poslovanje strokovne službe za BPP) v zvezi s 7. (načelo varstva pravic strank in varstva javnih koristi) in 8. (načelo materialne resnice) členom ZUP. Kot že povedano, organ ne more dati stranki več pravic, kot ji jih daje zakon, ki je materialnopravna podlaga za zahtevo (oziroma v tem primeru prošnjo), zato organu, ker ni odločil tako, kot meni tožnica, da je prav, ni mogoče očitati, da ji ni omogočil uveljavljanja njenih pravic, saj je njeno prošnjo obravnaval. Kot pa tudi že povedano, dejansko stanje ni sporno, zato očitek, da organ ni ugotovil resničnega dejanskega stanja stvari, tudi ni utemeljen. Do zatrjevanih kršitev tako ni prišlo.

11.Glede na navedeno je izpodbijana odločba zakonita. Sodišče je zato tožničino tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

12.Ker dejansko stanje, relevantno za odločitev o zadevi (to je, da je tožnica prošnjo za dodelitev BPP vložila za pravno svetovanje in zastopanje za vložitev tožbe v upravnem sporu v zvezi z dodelitvijo BPP), med strankama ni sporno, temveč je sodišče odločalo o pravnem vprašanju (pravilni uporabi 5. alineje 8. člena ZBPP), je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. Po tej določbi ZUS-1 namreč lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno.

-------------------------------

1Glej sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. I U 1025/2016 z dne 16. 8. 2016.

2Prim. sodbo Upravnega sodišča opr. št. I U 1033/2016 z dne 23. 8. 2016.

Zveza

Zakon o brezplačni pravni pomoči (2001) - ZBPP - člen 8, 8-5

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.