Jedro

Okoliščina, da je tožnica vedela, da ni vpisana v zemljiški knjigi kot lastnica nepremičnine, ni odločilna za ugotovitev tožničine dobrovernosti ali nedobrovernosti, saj dobroverna posest ni trajala dovolj dolgo za priposestvovanje v času veljave ZTLR (20 let) in v času veljave SPZ (10 let).

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnica pridobila lastninsko pravico na parc. št. 81/10 k. o. ... Tožnica naj bi nepremičnino priposestvovala, potem, ko ji je leta 1984 prejšnja lastnica T. M. z ustno pogodbo izročila to nepremičnino in jo je od tedaj dalje v dobri veri uporabljala. Zavrnitev tožbenega zahtevka je sodišče zavrnilo z utemeljitvijo, da tožnica za priposestvovanje ni izpolnila niti pogoja dobrovernosti niti predpisanega trajanja dobroverne priposestvovalne dobe po 28. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) oziroma po 43. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ).

2. Sodišča druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo. Opozorilo je na dejanske ugotovitve, ki izpodbijajo tožničino dobrovernost, ki je potrebna za priposestvovanje: - da se je tožnica zavedala, da ni vpisana v zemljiški knjigi; - da ne razpolaga s kakršnokoli pisno pogodbo, ki bi utemeljevala njeno pravico do posesti niti ne trdi, da bi tak akt obstajal; - da se je nanjo že v letu 1994 obrnil A. P. po pooblastilu toženke ter ji je tudi skušal odpovedati najemno razmerje in jo izseliti.

Pritožbeno sodišče je zaključilo, da navedena dejstva utemeljujejo sklep, da o tožničini dobrovernosti po standardih stvarnega prava (drugi odstavek 72. člena ZTLR in 28. člen SPZ) ne more biti govora.

3. Tožeča stranka v predlogu za dopustitev revizije zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in odstop od obstoječe sodne prakse (II Ips 590/2007, II Ips 604/2006, II DoR 161/2009). Predlaga dopustitev revizije glede vprašanj: - ali zavedanje stranke (kot dolgoletne uporabnice in posestnice nepremičnine), da ni vpisana kot lastnica v zemljiški knjigi, vedno ovrže domnevo njene dobroverne posesti, ko se hkrati sklicuje na obstoj ustne pogodbe o izročitvi nepremičnine in na realizacijo le-te; - ali odsotnost vpisa v zemljiški knjigi v vsakem primeru izključuje dobrovernost stranke ali pa je dobro vero o lastništvu mogoče graditi tudi na drugih okoliščinah primera; - ali odsotnost pisne pogodbe o prenosu lastninske pravice res dokazuje nedobrovernost posestnika, ali se lahko priposestvovanje dokazuje tudi z dejansko dolgoletno uporabo v dobri veri in prepričanju, da je njegovo na podlagi ustne pogodbe oziroma dogovora.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v predlogu navedena pravna vprašanja v obravnavanem primeru niso relevantna. Okoliščina, da je tožnica vedela, da ni vpisana v zemljiški knjigi kot lastnica nepremičnine, ni odločilna za ugotovitev tožničine dobrovernosti ali nedobrovernosti, saj dobroverna posest ni trajala dovolj dolgo za priposestvovanje v času veljave ZTLR (20 let) in v času veljave SPZ (10 let). Posest je tožnica pridobila leta 1984, nedobroverna pa je postala leta 1994, ko je A. P. po toženkinem pooblastilu skušal doseči njeno izselitev.

6. Glede na navedeno niso podani pogoji iz prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zato je Vrhovno sodišče tožničin predlog zavrnilo (drugi odstavek 367. c člena ZPP).