Jedro

O tožnikovem zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in posledično o reintegracijskem in reparacijskem zahtevku je ob reševanju tožnikove pritožbe zoper izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je podala toženka, že odločil svet zavoda toženke. Svet zavoda toženke je tožnikovi pritožbi v celoti ugodil. Tožnik tako nima pravnega interesa s tožbo od toženke ponovno zahtevati ugotovitev nezakonitosti odpovedi ter posledično reintegracijo in reparacijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnik. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da ni pravilno razlogovanje sodišča prve stopnje, da je dopis ravnateljice z dne 11. 10. 2022 šteti kot kršitev pravice v smislu tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Sodišču očita, da ne pojasni, kaj točno bi pomenila ta kršitev. Manjka obrazložitev, zakaj je takšno dejanje šteti za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ne zgolj za samovoljno neizvršitev pravnomočnega sklepa sveta zavoda. Skladno z ZOFVI je bil svet zavoda pristojen odločati o pritožbi tožnika zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ravnateljica ga je le obvestila, da sklepa sveta zavoda ne bo izvršila. Sklep sveta zavoda, s katerim je bilo tožniku ugodeno, je dokončen, pravnomočen in pravno zavezujoč. Zato je tožnik štel dopis ravnateljice za nerelevanten. Vendar pa se tožnik zaveda, da sklep sveta zavoda ni izvršilni naslov, zato ne more podati predloga za izvršbo. Za izvršitev sklepa je po tožnikovem mnenju potreben ugotovitveni zahtevek. Tožnik je bil na podlagi zavezujočega in pravnomočnega sklepa sveta zavoda prepričan, da mu delovno razmerje ni prenehalo. Meni, da dopisa ravnateljice, da tega sklepa ne bo izvršila, o katerem je bil tudi sicer zgolj obveščen, ne gre šteti kot ponovno kršitev po tretjem odstavku 200. člena ZDR-1. Navaja, da ni prišlo do nobene spremembe statusa, na primer odjave ali prejema obvestila ZZZS; le do izvršitve pravnomočnega in dokončnega sklepa sveta zavoda ni prišlo. Bil je v dobri veri, da delovno razmerje še traja, saj je o tem odločil svet zavoda.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je s tožbo zahteval, da se ugotovi, da je sklep sveta zavoda toženke (s katerim je bilo odločeno o njegovi pritožbi zoper izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi) za pravdni stranki pravno zavezujoč, ter ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in posledično reintegracijo in reparacijo.

6. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo na podlagi prvega odstavka 274. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.). Obrazložilo je, da za vložitev takšne tožbe ni podana pravna korist tožnika in da je tožba prepozna. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe je pravilna.

7. O tožnikovem zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in posledično o reintegracijskem in reparacijskem zahtevku je namreč skladno z določili prvega in tretjega odstavka 48. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Ur. l. RS, št. 12/96 in nasl; ZOFVI), ob reševanju tožnikove pritožbe zoper izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je podala toženka, že odločil svet zavoda toženke s sklepom, sprejetim 31. 8. 2022 (odpravljenim 8. 9. 2022). Svet zavoda toženke je tožnikovi pritožbi v celoti ugodil in tako ugotovil nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter toženki naložil, da je tožnika dolžna pozvati nazaj na delo in mu priznati delovno dobo ter obračunati in plačati znesek plače, ki bi jo prejel, če bi delal. Tožnik tako nima pravnega interesa s tožbo od toženke ponovno zahtevati ugotovitev nezakonitosti odpovedi ter posledično reintegracijo in reparacijo.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je navedeni sklep sveta zavoda toženke z dne 31. 8. 2022 dokončen in pravnomočen (saj ni bil izpodbijan s tožbo v delovnem sporu – peti odstavek 48. člena ZOFVI) ter posledično pravno zavezujoč, kar izhaja že iz določb 48. člena ZOFVI. S tožbo uveljavljani tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je ta sklep sveta zavoda za pravdni stranki pravno zavezujoč, že glede na prvi odstavek 181. člena ZPP ne more biti predmet ugotovitvenega tožbenega zahtevka. Zato je pravilna odločitev o zavrženju tega dela tožbe. Ker je svet zavoda toženke odločil v korist tožnika, pa slednji za tak zahtevek tudi sicer nima pravnega interesa.

9. Tožnik v pritožbi izpostavlja, da zaradi dokončne in pravnomočne odločitve sveta zavoda toženke o njegovi pritožbi ni nikoli podvomil, da ne bi bil več v delovnem razmerju s toženko (ne glede na obvestilo ravnateljice, da tega sklepa ne bo izvršila). S temi navedbami tožnik izpodbija stališče sodišča prve stopnje, da je tožba (tudi) prepozna, ker je bila vložena po poteku 30-dnevnega roka iz tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl; ZDR-1), ki je po stališču sodišča prve stopnje pričel teči od tožnikove seznanitve z dopisom ravnateljice, da sklepa sveta zavoda ne bo izvršila. Kot že obrazloženo, je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo že zato, ker tožnik zanjo nima pravnega interesa. Ne glede na to, pa pritožbeno sodišče tožniku, glede na njegove pritožbene navedbe o tem, da mu delovno razmerje pri toženki dejansko sploh ni nikoli prenehalo (do odjave iz zavarovanj naj sploh ne bi prišlo), pojasnjuje, da bi moral tožnik, ker toženka ni želela izvršiti sklepa sveta zavoda, uveljavljati svoje pravice (izvršitev odločbe sveta zavoda) pri delodajalcu (toženki) skladno z določilom prvega odstavka 200. člena ZDR-1. Če toženka v roku osmih delovnih dni svoje obveznosti ne bi izpolnila, pa bi lahko tožnik v nadaljnjem 30-dnevnem roku, skladno z drugim odstavkom 200. člena ZDR-1 zahteval sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem, s čimer bi pridobil v pritožbi izpostavljen manjkajoč izvršilni naslov za svojo terjatev. Ker tožnik ni uveljavljal pravic pri delodajalcu in posledično sodnega varstva skladno z navedenima določiloma prvega in drugega odstavka 200. člena ZDR-1, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe tudi iz tega razloga pravilna.

10. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).