Jedro

Tožnik v izjavi o svojem premoženjskem stanju in v izjavah o premoženjskem stanju njegovih družinskih članov, tj. žene in hčerke, podanih pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo, ni navedel vseh podatkov, ki bi jih moral in torej navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju in premoženjskem stanju svoje družine, zato organ za brezplačno pravno pomoč drugačne odločitve glede na jasno zakonsko določbo petega odstavka 20. člena ZBPP ni mogel sprejeti. Iz zakonske določbe tudi ne izhaja, da mora biti neresnično navajanje podatkov o premoženjskem stanju namerno oziroma krivdnega značaja zaradi česar tudi ni relevantno, da je do izostanka navedbe določenih dejstev v izjavah prišlo zgolj pomotoma oziroma zaradi nevednosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je organ za BPP zavrnil prošnjo tožnika za brezplačno pravno pomoč (1. točka izreka) ter ugotovil, da je tožnik v izjavi o premoženjskem stanju navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju in premoženjskem stanju družinskih članov, zaradi česar šest mesecev od prejema te odločbe ne more ponovno zaprositi za brezplačno pravno pomoč (2. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je tožnik vložil prošnjo za brezplačno pravno pomoč za kazenski postopek, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu pod opr. št. II K 83085/2010. Tožnik živi na naslovu stalnega prebivališča skupaj z ženo A.A. in hčerko B.B., ki je študentka. Organ je v ugotovitvenem postopku opravil poizvedbe o sredstvih na transakcijskih računih in o lastništvu vozil tožnika in njegove družine. Tožnik je navedel, da je samozaposlen in v prošnji obkrožil, da prejema plačo. Organ je pojasnil, da pri samostojnem podjetniku ni mogoče govoriti o plači, temveč je viden dohodek iz dejavnosti iz obračuna akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti za prejšnje koledarsko leto. Pri tožniku (A. s.p.) znaša 1.486,73 EUR. Iz TRR tožnika pri C. izhaja, da je bilo 15. 10. 2012 opravljeno nakazilo v višini 557,00 EUR, kot namen pa navedeno B. d.o.o., za kar je tožnik v vlogi z dne 23. 11. 2012 navedel, da gre za prodani les. Tega nakazila tožnik v svoji prošnji ni označil, saj je v vseh rubrikah (razen pri prejeti plači) označil ''NE''. V izjavi za ženo A.A. je tožnik glede lastništva vozil označil ''DA'', izrecno pa navedel, da je lastnica osebnega avtomobila Fiat Punto. Iz opravljenih poizvedb pri Upravni enoti Črnomelj izhaja, da je A.A. lastnica avtomobila Lancia Lybra, letnik 2000, in osebnega vozila Fiat Punto. Tožnik torej v izjavi ni navedel še vozila Lancia Lybra. Za hčerko B.B. je tožnik označil, da je študentka, brez dohodkov. Iz izpisa TRR B.B. pri D. d.d. pa izhaja, da je 31. 7. 2012 prejela nakazilo v višini 400,00 EUR iz naslova študentskega dela. Gre za dohodek oziroma prejemek iz rubrike 113 obrazca za družinskega člana, česar tožnik ni označil. Za ostala nakazila, kot je organ pozval tožnika z dopisom z dne 16. 11. 2012, pa organ sledi prosilcu, da gre za nakazila za stanovanje in hrano. Organ je torej ugotovil, da je tožnik v izjavi o premoženjskem stanju zase in v izjavi za družinskega člana (ženo in hčerko) navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem in dohodkovnem stanju ter premoženjskem in dohodkovnem stanju za ženo in hčerko. Za zavrnitev prošnje in šestmesečno prepoved ponovnega vlaganja po petem odstavku 20. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) zadostuje objektivni pogoj – neresnično navajanje podatkov in v ničemer ne določa, da mora biti neresnično navajanja dejstev namerno oziroma krivdnega značaja. Tožnik je točno vedel, da mora navesti popolne, točne in resnične podatke, ko mu je bila njegova prejšnja prošnja zavrnjena iz enakih razlogov (odločba naslovnega organa, št. Bpp 41/2012 z dne 9. 3. 2012, v zvezi s sodbo Upravnega sodišča RS, I U 432/2012 z dne 11. 4. 2012). Pomembno je, da je tožnik podpisal obrazec za BPP in s tem izjavo o njeni podaji pod kazensko in materialno odgovornostjo. Ukrep iz petega odstavka 20. člena ZBPP je tudi v skladu z načelom sorazmernosti, predpisan z zakonom, določba pa je jasna z legitimnim ciljem, poseg je primeren in tudi nujen. Izpolnjen pa je tudi pogoj sorazmerja v ožjem pomenu besede, ko tožnik ni zamolčal le enega podatka, ampak več, pri čemer tudi višina prejetih dohodkov ni zanemarljiva. Zato je v konkretnem primeru ukrep, ki pomeni poseg v pravico do sodnega varstva s pomočjo brezplačnega odvetnika v zadevi, za katero tožnik prosi za BPP (za zastopanje v kazenski zadevi na podlagi pravnomočne obtožbe Okrožnega državnega tožilstva v Novem mestu zaradi očitka storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 v zvezi z drugo točko 20. člena KZ-1) v obdobju 6 mesecev v sorazmerju z varovanjem pravic drugih, ki prosijo za BPP in navedejo resnične ter popolne podatke.

Tožnik je tožbo vložil iz razloga bistvenih kršitev pravil postopka, nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačnega sklepa o dejanskem stanju in zmotne uporabe materialnega prava. V tožbi je navedel, da v konkretnem primeru ni bil zaslišan, da bi lahko pojasnil svoje stališče. Sodba I U 1482/2010 ugotavlja, da je kršitev načela zaslišanja stranke bistvena kršitev določb postopka. Če bi bil zaslišan, bi lahko pojasnil, da podatkov o premoženju svoje žene ni navajal on, temveč žena, ki je navedbe potrdila s podpisom. Tožniku je tako kršena osnovna ustavna pravice do izjave v postopku, kar je temeljni element ustavne pravice enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Dolžnost organa je bila opraviti osebni razgovor s tožnikom. Tožnik je še opozoril, da če bi obkrožil, da nima plače, bi bilo to dajanje neresničnih podatkov, saj rubrika nima posebne postavke dohodek samostojnega podjetnika. Prejemek s strani podjetja B. ni dohodek tožnika, temveč dohodek samostojnega podjetnika, od katerega je treba odšteti vse stroške, čisti dobiček pa je tožnik navedel kot plači, zato mu prikrivanja ni mogoče očitati. Žena je označila lastništvo vozil, poleg tega je označila ''DA'' in ji ni možno ničesar očitati, saj mora organ po uradni dolžnosti preveriti lastništvo vozil iz uradnih evidenc. Obrazca za hčerko B.B. pa tudi ni izpolnjeval tožnik, temveč hčerka, kar bi tožnik tudi lahko pojasnil na zaslišanju. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, odločbo spremeni tako, tožniku odobri brezplačno pravno pomoč, podrejeno pa, da odločbo odpravi in vrne organu v ponovni postopek, v obeh primerih pa naloži toženki povrnitev njegovih stroškov postopka.

Toženka je v odgovoru na tožbo ponovno povzela razloge izpodbijane odločbe, navedla še, da je pravica do zaslišanja stranke zagotovljena lahko tudi s pisno izjavo stranke, kar je bilo tožniku zagotovljeno (poziv organa z dne 16. 11. 2012 in njegova dopolnitev). Opozorila je na sodbi Upravnega sodišča, I U 432/2012 in III 8/2012. Tožnik je verjetno zaradi nepoznavanja pri plači obkrožil ''DA'', vendar mu tega organ ni štel kot neresnično navajanje podatka. Iz poizvedb o TRR pri C. pa izhaja, da gre za račun, ki ga ima tožnik kot fizična oseba, kot samostojni podjetnik pa ima račun pri D. d.d., torej plačilo za prodani les ni dohodek tožnika kot samostojnega podjetnika. V zvezi z lastništvom vozil se je toženka v celoti sklicevala na svojo obrazložitev, tožnik pa niti ne oporeka temu, da je bilo nakazilo v višini 400,00 EUR plačilo za študentsko delo njegove hčerke. Predlagala je zavrnitev tožbe, vključno s stroškovno posledico.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa za BPP pravilna in zakonita, zanjo pa je organ navedel tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Organ je svojo odločitev utemeljil na podlagi petega odstavka 20. člena ZBPP. Po tej določbi pristojni organ za BPP, če je prosilec v izjavi iz prvega odstavka tega člena navajal neresnične podatke o premoženjskem stanju ali premoženjskem stanju svoje družine, o tem izda odločbo, prosilec pa nadaljnjih šest mesecev ne more ponovno zaprositi za brezplačno pravno pomoč. Sodišče se strinja, da ker tožnik v izjavi o svojem premoženjskem stanju in v izjavah o premoženjskem stanju njegovih družinskih članov, tj. žene in hčerke, podanih pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo, ni navedel vseh podatkov, ki bi jih moral in torej navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju in premoženjskem stanju svoje družine, organ drugačne odločitve glede na jasno zakonsko določbo petega odstavka 20. člena ZBPP ni mogel sprejeti. Iz povzete zakonske določbe tudi ne izhaja, da mora biti neresnično navajanje podatkov o premoženjskem stanju namerno oziroma krivdnega značaja (kar je navedel tudi že organ v svoji odločbi), zaradi česar tudi ni relevantno, da je do izostanka navedbe določenih dejstev v izjavah prišlo zgolj pomotoma oziroma zaradi nevednosti, kot to smiselno ugovarja tožnik.

Izpodbijana odločba pa tudi ni obremenjena z zatrjevano kršitvijo pravil postopka, natančneje s kršitvijo pravice do zaslišanja stranke po 9. členu ZUP. Kot je tožniku pojasnilo naslovno sodišče že v sodbi, I U 432/2012 z dne 11. 4. 2012 (gre za zadevo s podobnim dejanskim in enakim pravnim stanjem kot v obravnavani zadevi), je bistvo te zakonske pravice v tem, da ima stranka v upravnem postopku možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločbo (prvi odstavek 9. člena in prvi odstavek 138. člena ZUP), to pa je možno tudi na podlagi pisne izjave stranke. Tožnik je bil s pozivom z dne 16. 11. 2012 jasno seznanjen o poizvedbah organa, opravljenih po uradni dolžnosti, dana pa mu je bila tudi možnost, da se o razlikah med ugotovljenimi podatki in navedbami, ki jih je sam podal v izjavi, izreče oziroma da te razlike razjasni. Tožnik tudi ne trdi, da določenih dejstev iz poziva z dne 16. 11. 2012 iz objektivnih razlogov ni mogel razjasniti v pisnem odgovoru z dne 23. 11. 2012 na ta poziv. Glede na povedano sodišče tudi tega tožbenega ugovora ne more sprejeti in ga je zato zavrnilo.

Sodišče tako ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilno voden, izpodbijana odločba pa je pravilna in zakonita, zaradi česar je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.