Jedro

Osebam, ki so imele prijavljeno stalno prebivališče se je pravni položaj z izbrisom spremenil iz urejenega v neurejen, osebam, ki svojega položaja glede stalnega prebivanja niso imele urejenega, pa se ta 26. 2. 1992 tudi ni mogel spremeniti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino prošnjo za izdajo posebne odločbe o ugotovitvi dovoljenja za stalno prebivanje in prijavljenem stalnem prebivališču. Iz obrazložitve je razvidno, da tožnica uveljavlja izdajo navedene posebne odločbe iz tretjega odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD). Dovoljenje za stalno prebivanje ji je bilo izdano 10. 1. 2002, njeno prošnjo za izdajo navedene posebne odločbe pa je prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo zavrnil, ker tožnica 26. 2. 1992 ni bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, saj na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji ni imela prijavljenega stalnega prebivališča. Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil. Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi stališču, na katerem temelji izpodbijana odločitev, očita kršitev človekovih pravic, Ustave in III. točke Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (v nadaljevanju Temeljna ustavna listina). Meni, da je njen življenjski primer specifičen in da neupoštevanje dejstva, da stalno prebiva v Republiki Sloveniji, pomeni diskriminacijo v primerjavi s tistimi državljani SFRJ, ki so imeli na dan 23. 12. 1990 prijavljeno stalno prebivališče. V njenem primeru naj bi šlo za formalnost in za nezakonito postopanje njenega delodajalca, ki je ni prijavil kot osebo s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji kljub rednemu delovnemu razmerju in dejanskemu prebivanju v Sloveniji od leta 1986. Upravnemu organu očita, da se do dejstva stalnega prebivališča od leta 1986 do 30. 12. 1997 sploh ni opredelil, čeprav naj bi bilo to dejansko stanje enako prijavljenemu stalnemu prebivališču v Republiki Sloveniji.

Meni, da bi bilo treba tudi njen status izenačiti s statusom tistih, ki so imeli stalno prebivališče prijavljeno, posledično bi ji morale biti priznane tudi enake pravice, kot izbrisanim iz registra stalnega prebivališča. Okoliščina, da stalnega prebivališča v Sloveniji ni imela prijavljenega, naj ne bi bila neobičajna, ker je šlo za eno državo. Upravna enota naj bi kršila tudi 1. člen ZUSDDD, ker je tožnica 25. 6. 1991 imela v Republiki Sloveniji prijavljeno začasno prebivališče in je tu tudi stalno živela, razen v času, ko jo je delodajalec za šest mesecev napotil na delo v tujino, česar pa upravni organ ne bi smel upoštevati. Meni, da je prav zaradi ravnanja delodajalca diskriminirana in da je treba upoštevati tudi delovnopravne predpise, ki prepovedujejo diskriminacijo, sama pa naj ne bi poznala vseh posledic napačne registracije. Sklicuje se še na prvi in drugi odstavek 1.č člena ZUSDDD ter na 3. in 8. točko odločbe Ustavnega sodišča U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003. Glede na to, da ima od 19. 3. 2002 priznano in prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo spremeni in ugotovi, da ima dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji v času od 23. 12. 1990 do 18. 3. 2002 na naslovu stalnega prebivališča v Celju oz. na naslovih, na katerih je predhodno stanovala. Podredno sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo po vsebini ponavlja razloge, na katerih temelji izpodbijana odločitev.

Tožba ni utemeljena.

Tretji odstavek 1. člena ZUSDDD določa, da se šteje, da je imel tujec, ki je bil dne 26. 2. 1992 oz. dne, ko so zanj začele veljati določbe Zakona o tujcih, izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, v Republiki Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje in prijavljeno stalno prebivališče na naslovu, na katerem je bil prijavljen ob izbrisu iz registra stalnega prebivalstva, tudi v času od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje, o čemer se tujcu na prošnjo izda posebna odločba.

Do izdaje te posebne odločbe, ki jo uveljavlja tožnica, so, kot sta pojasnila že oba upravna organa, upravičene le osebe, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva. V zadevi ni sporno, da tožnica do leta 2002 ni imela prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, zato je tudi po presoji sodišča neutemeljena tožničina zahteva za izdajo posebne odločbe o ugotovitvi, da je v Republiki Sloveniji imela stalno prebivališče od 23. 12. 1990 do 18. 3. 2002. Tožnica v tožbi sama navaja, da je izpodbijana odločitev glede na besedilo zakona (tretji odstavek 1. člena ZUSDDD) „legalistično, torej formalno pravilna“, vendar meni, da je njen življenjski primer specifičen in da bi ga bilo treba obravnavati tako, kot da bi imela prijavljeno stalno prebivališče in bi bila iz tega registra izbrisana. Tako stališče utemeljuje z zmotnim stališčem, da v SFRJ prijava stalnega prebivališča ni bila potrebna oziroma da bi zanjo moral poskrbeti delodajalec.

Prijavo in odjavo stalnega in začasnega prebivališča ter vodenje evidenc je urejal Zakon o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva (Uradni list SRS, št. 6/83 in nasl. – ZENO), ki je prijavo stalnega prebivališča opredeljeval kot dolžnost občana (drugi odstavek 1. člena in prvi odstavek 5. člena) in ne delodajalca, kot to zmotno meni tožnica. Stalno prebivališče in spremembo naslova stanovanja je bilo po četrtem odstavku 5. člena tega zakona treba prijaviti v osmih dneh od naselitve oziroma spremembe naslova stanovanja. Kršitev te dolžnosti pa je tudi takrat pomenila prekršek občana (1. točka 22. člena tega zakona). Zato ne drži tožbena trditev, da prijava stalnega prebivališča v SFRJ ni bila pomembna.

Zmotno je tudi tožničino prepričanje, da ji položaj osebe, ki je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva zaradi njenega dejanskega bivanja v Republiki Sloveniji od leta 1986 zagotavlja III. točka Temeljne ustavne listine. Ta določba namreč vsem osebam na ozemlju Republike Slovenije zagotavlja varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, dovoljenje za stalno prebivanje pa ni človekova pravica oz. temeljna svoboščina. Pravica do enakosti pred zakonom, katere kršitev tožnica zatrjuje v tožbi, je sicer človekova pravica, vendar je po presoji sodišča očitek o kršitvi te človekove pravice neutemeljen, saj temelji na napačnem stališču, da je tožnica v enakem dejanskem in pravnem položaju v primerjavi z osebami, ki so bile izbrisane iz omenjenega registra.

To izhaja tudi iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča U-I-246/02, zato tožbenega stališča o enakem obravnavanju ni mogoče utemeljiti s sklicevanjem na 3. in 8. točko izreka te odločbe. Presoja ustavnosti takratnih določb ZUSDDD se namreč nanaša le na položaj oseb, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, ker so z izbrisom izgubile stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, ki so ga imele, zaradi izbrisa pa so se znašle v neurejenem položaju. Osebam, ki so imele prijavljeno stalno prebivališče se je torej pravni položaj z izbrisom spremenil iz urejenega v neurejen, osebam, ki svojega položaja glede stalnega prebivanja niso imele urejenega, pa se ta 26. 2. 1992 tudi ni mogel spremeniti.

Okoliščina dejanskega bivanja tožnice v Republiki Sloveniji bi bila lahko odločilna za pridobivanje dovoljenja za stalno prebivanje po prvem odstavku 1. člena ZUSDDD, kar pa ni predmet izpodbijane odločbe. Tožnica namreč s prošnjo, ki jo je vložila 7. 2. 2013, ni uveljavljala izdaje dovoljenja za stalno prebivanje, saj je to, kar med strankama ni sporno, pridobila že leta 2002, temveč je uveljavljala izdajo posebne odločbe po tretjem odstavku 1. člena o tem, da je dovoljenje za stalno prebivanje in stalno prebivališče imela že pred pridobitvijo tega dovoljenja leta 2002 (od 26. 2. 1992 dalje). Ker torej predmet izpodbijane odločitve ni vprašanje, ali bi bila tožnica upravičena do dovoljenja za stalno prebivanje po prvem odstavku 1. člena ZUSDDD, so neutemeljene tudi obširne tožbene navedbe o kršitvah tožničinih človekovih pravic, neenakem obravnavanju in kršenju Temeljne ustavne listine, ki jih tožnica utemeljuje z besedilom te določbe.

Iz istega razloga tožbe ni mogoče utemeljiti s sklicevanjem na 1.č člen ZUSDDD, saj se ta nanaša na opredelitev dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, ki je pogoj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po prvem odstavku 1. člena ZUSDDD. Ker po navedenem vprašanje dejanskega bivanja v obravnavani zadevi ni pravno odločilen, je neutemeljen tudi tožničin očitek, da se upravni organ ni opredelil do njenih trditev o dejanskem bivanju v Republiki Sloveniji.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Odločitev je sprejelo na seji v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj predlagana dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev.

Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.