Jedro

Uspeha strank zlasti pri nedenarnih zahtevkih, kakršna sta bila tožbena zahtevka v obravnavani zadevi, ni mogoče ocenjevati le matematično, pač pa upoštevaje vse okoliščine primera Tudi za izvedbo naroka, na katerem se postopek konča z odpovedjo zahtevka, odvetniku pripada nagrada za narok.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (sklep o stroških v točki III. izreka) potrdi odločba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da delež do 1/3 parc. št. ... k. o. ... ne sodi v zapuščino po zapustniku in se ta delež izloči v korist tožeče stranke ter za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila s strani toženih strank (točka I. izreka). Tožbenemu zahtevku za ugotovitev neveljavnosti lastnoročne oporoke pokojnega zapustnika z dne 16. 8. 1995 je ugodilo (točka II. izreka). O pravdnih stroških je odločilo v točki III. izreka. Glede na okoliščine pravde in upoštevaje drugi odstavek 154. člena ZPP(1) je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške.

2. Zoper stroškovno odločitev vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga spremembo tako, da se toženi stranki naložijo v plačilo pravdni stroški tožeče stranke v višini 3.093,36 EUR. Podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Kot zmotno graja ugotovitev, da je tožeča stranka uspela s polovico svojega zahtevka. Postavila je dva tožbena zahtevka. Za prvega je sodišče ugotovilo, da znaša vrednost spornega predmeta 55.940,00 EUR, za druga pa 167.820,00 EUR. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek za ugotovitev o obsegu zapuščine umaknila, toženka umika ni sprejela. Zato se je tožeča stranka takoj odpovedala temu zahtevku. O ugotovitvi neveljavnosti oporoke pa je sodišče po opravljenem naroku s sodbo meritorno odločilo in tožbenemu zahtevku ugodilo. Ob takem dejanskem stanju so nepravilno uporabljena določila ZPP o povrnitvi pravdnih stroškov. Tožbena zahtevka sta bila ločena. Na glavni obravnavi se je vsebinsko obravnaval le eden od njiju. Pravdne stroške bi bilo treba odmeriti glede na vrednost predmeta vsakega tožbenega zahtevka. Po taki odmeri bi bila tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 3.093,36 EUR. Gre za znatno vrednost. 3. Tožene stranke so odgovorile na pritožbo. Prerekajo pritožbene navedbe, predlagajo zavrnitev pritožbe in potrditev odločitve sodišča prve stopnje, ki je materialnopravno in procesno pravno pravilna. Predlagajo povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Temeljno pravilo pri odločanju o pravdnih stroških je doseženi uspeh v pravdi. Stranka, ki v njej ne uspe, mora nasprotni stranki povrniti stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). To velja tudi pri delnem uspehu strank. Sodišče lahko glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa naloži eni stranki, naj drugi stranki povrne sorazmerni del stroškov. Uspeha strank pa zlasti pri nedenarnih zahtevkih, kakršna sta bila tožbena zahtevka v obravnavani zadevi, ni mogoče ocenjevati le matematično, za kar se zavzema pritožba, pač pa upoštevaje vse okoliščine primera (drugi in tretji odstavek 154. člena ZPP). V obravnavanem primeru je sodišče glede na ugotovljene okoliščine primera (da je tožeča stranka z enim tožbenim zahtevkom uspela, z drugim pa propadla) pri odločanju o pravdnih stroških pravilno izhajalo iz navedenega merila in o pravdnih stroških odločilo ob pravilni uporabi 154. člena ZPP.

6. Drži, da je tožeča stranka v istem postopku uveljavljala dva tožbena zahtevka (ob obsegu zapuščine in o neveljavnosti oporoke). Oba sta nedenarne narave. Tožeča stranka njune vrednosti v tožbi ni opredelila ločeno. Navedla je skupno vrednost spornega predmeta (270.000,00 EUR). Sodišče jo je o odločanju o taksni oprostitvi za tožnico po korekturni dolžnosti iz 44. člena ZPP znižalo na 223.760,00 EUR (sklep na redni št. 18 spisa). Zgolj v razlogih je pojasnilo, da je pri tem izhajalo iz ocene o premoženjski vrednosti posameznega tožbenega zahtevka.

7. Tožeča stranka v stroškovniku (list. št. 97) ni ločeno priglasila stroškov po posameznih zahtevkih. Enako velja za stroškovnik tožene stranke (list. št. 76). Oba pravilno sledita materialnopravnemu določilu 20. člena ZOdvT,(2) ki določa, da se v isti zadevi vrednosti več predmetov seštevajo. Skupna vrednost spornega predmeta je bila relevantna za odmero stroškov tudi še na naroku glavne obravnave. Sodišče je namreč oba zahtevka obravnavalo skupno v enem postopku. Opravljena je bila ena obravnava. Čeprav se je dokazovanje izvedlo le v zvezi z zahtevkom za neveljavnost oporoke, je bil narok opravljen tudi zaradi prvega tožbenega zahtevka. Tožeča stranka se mu je namreč odpovedala šele na samem naroku (list. št. 94). Tudi za izvedbo naroka, na katerem se postopek konča z odpovedjo zahtevka, odvetniku pripada nagrada za narok (tar. št. 3103 ZOdvT). Drugačno pritožbeno naziranje je zmotno.

8. Ob dejstvu, da je bilo toženih več tožencev, ki jih je vse zastopal isti odvetnik in ki je skladno z ZOdvT priglasil odvetniške stroške tudi po tar. št. 1200 za zastopanje več oseb, pa se izkaže, da tožeča stranka ne more omajati sprejete odločitve niti z obračunom pravdnih stroškov, ki ga glede na vrednosti posameznih tožbenih zahtevkov ponuja v pritožbi. Upoštevaje priložena stroškovnika na list. št. 96 in 97 ter ob pravilni uporabi ZOdvT, ki predstavlja relevantno materialno pravo za odmero odvetniških stroškov, se pokaže, da bi bila tožena stranka upravičena do višjih stroškov za postopek (2.806,00 EUR) kot tožeča stranka (1.654,90 EUR), enaki so njuni stroški za narok po (1.527,60 EUR) in za materialne stroške (20,00 EUR), stroški za DDV pa so glede na višjo osnovo pri toženi stranki višji kot pri tožeči stranki.

9. Ob takih okoliščinah in poteku postopka, ki je tekel skupno za oba tožbena zahtevka, pri čemer je z enim tožnica uspela, z drugim pa propadla in je bila s svojo obrambo uspešna tožena stranka, njuni pravdni stroški pa so primerljivi ali celo nekoliko višji na strani toženih strank, je sprejeta odločitev pravilna. Odločitev o stroških namreč ni le matematični obračun, pač pa mora biti razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična.

10. Pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev je pravilna v dejanskem in pravnem pogledu. Ker tudi ni obremenjena z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami, je bilo treba pritožbo zoper sklep o stroških, vsebovan v sodbi, zavrniti in v izpodbijanem stroškovnem delu potrditi odločbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

11. Pritožnica ni uspela s pritožbo. Zato mora sama trpeti stroške, ki so ji nastali z njeno pripravo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožena stranka pritožbenih stroškov ni zaznamovala in je odločanje o njih odpadlo.

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999. Op. št. (2): Zakon o odvetniški tarifi, Ur. l. RS, št 67/08 s spremembo.