Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo predpisana merila za ugotavljanje obsega pripadajočega zemljišča iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. S pomočjo izvedenca je pravilno in celovito ugotovilo za določanje pripadajočega zemljišča relevantno dejansko stanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je parcela št. 502/2 k. o. 000 individualno pripadajoče zemljišče in s tem splošni skupni del stavbe z ID znakom 000-458, na naslovu Ulica 12, 14, 16, stoječe na parc. št. 500 iste k. o. ter odločilo, da bo po pravnomočnosti sklepa po uradni dolžnosti odločilo o zemljiškoknjižnih vpisih v vrstnem redu zaznambe postopka.

2. Pritožuje se nasprotni udeleženec, navaja, da iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za določitev pripadajočega zemljišča zavrže oziroma zavrne, podrejeno pa, da razveljavi sklep sodišča prve stopnje in mu vrne zadevo v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje se je oprlo predvsem na izvedensko mnenje in mu nekritično sledilo. Izvedenec je le pomočnik sodišča in ne tisti, ki določi obseg pripadajočega zemljišča. To je naloga sodišča, ki pa v obravnavani zadevi ni upoštevalo pripomb na izvedensko mnenje. Že ves čas opozarjajo, da je del parcele 502/2 kategorizirana javna pot oziroma ulica in je opredeljena kot javna površina ter leži znotraj regulacijske linije prometnice. Do tega ugovora se izpodbijani sklep ne opredeli. Javne površine se ne smejo določiti kot pripadajoče zemljišče. Tudi v portalu Geodetske uprave RS E-prostor je predmetna parcela opredeljena kot območje prometne infrastrukture in površine železnic. Zato je treba parcelo razdeliti tako, da bi v tem delu nastala nova parcela, ki bo ohranila svojo namembnost kot javna površina. Sklep je obremenjen s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker sodišče ni navedlo, zakaj ne sledi navedbam, da se vsaj del sporne nepremičnine ne sme določiti kot pripadajoče zemljišče k stavbi. Pri odločanju o pripadajočem zemljišču je treba upoštevati tudi javni interes, česar prvostopno sodišče ni storilo.

3. Skupnost vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe, k kateri je bilo določeno pripadajoče zemljišče, je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča in predlaga, naj višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Samih dejstev, na katerih je gradil svoje mnenje izvedenec, pritožnica ni izpodbijala ne na prvi stopnji sojenja ne v pritožbi, le razlaga si jih drugače kot sodišče. Za izdelavo mnenja je izvedenec pridobil načrte in drugo gradbeno dokumentacijo ter vse to prikazal v pisnem mnenju, v katerega je vključil tudi fotografije, ki prikazujejo stanje v naravi. Mnenje je jasno, strokovno in konsistentno utemeljil, v dopolnitvi pa natančno odgovoril na vse pripombe nasprotne udeleženke (list. št. 215 spisa). Ker s strani strokovnega pomočnika sodišča ugotovljenih dejstev nasprotna udeleženka ni z ničemer omajala, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je odločitev oprlo na ugotovitve izvedenca.

6. Na podlagi mnenja izvedenca je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila stavba, h kateri se določa pripadajoče zemljišče, zgrajena leta 1963; da je gradnja potekala skladno z zazidalnim načrtom, v katerem je bila obsežena ureditev območja vse do železniške proge; da je bila parcela okoli stavbe predvidena in načrtno odmerjena ter urejena za potrebe izgradnje in redne rabe izključno stavbe na naslovu Ulica 12, 14 in 16; da je stanje v naravi še vedno v veliki meri enako načrtovanemu (izjema je del, kjer so bile načrtovane garaže, ki niso bile sezidane, in del, kjer je bilo načrtovano igrišče, dejansko pa so tam vrtički); da so zazidalni načrti, ki so bili sprejeti po izgradnji objekta, upoštevali stanje, kakršno je na parceli okoli objekta že ves čas, in sicer že ves čas to zemljišče predstavlja dostopno pot k javni cesti, intervencijski dovoz, dovoz za dostavo in odvoz odpadkov, prostor za vzdrževalna dela, parkirne prostore za stanovalce, prostor za hidrantno omrežje in za priključke javne komunalne infrastrukture ter odprto zeleno in bivalno površino.

7. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo predpisana merila za ugotavljanje obsega pripadajočega zemljišča iz prvega odstavka 43. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih delih stavbe in ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1). S pomočjo izvedenca je pravilno in celovito ugotovilo za določanje pripadajočega zemljišča relevantno dejansko stanje in ni spregledalo nobenega pravno pomembnega dejstva. Odločitev je ustrezno obrazložilo, v razlogih ni nobenih nejasnosti ali protislovij, ki bi onemogočale preizkus izpodbijane odločitve. Kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se v tem primeru uporablja skladno s 3. členom ZVEtL-1 v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), ni. Navedb nasprotne udeleženke o javni površini, da gre za prometno infrastrukturo in površine železnic, ni spregledalo. Odgovor na te navedbe je vsebovan v točki 11 izpodbijanega sklepa, predvsem v opombi 6. Do spremembe načrtovane ureditve SV dela obravnavane parcele, ki v naravi predstavlja pas vzdolž železnice, ni nikoli prišlo niti se ni nikoli spremenilo stanje v naravi. Kot je pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, je za lastninjenje relevantno stanje ob uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL), to je julij 1997. Nasprotna udeleženka ni z ničemer izkazala, da bi takrat dejansko upravljala z delom parcele ob železnici ali imela pravni naslov za to. Torej ni dokazala, da bi bila imetnica pravice uporabe na delu parcele, za katerega zatrjuje, da sodi v sklop prometne infrastrukture in je javna površina. Da ne gre za tako površino, pač pa za zemljišče, namenjeno za redno rabo stanovanjskega objekta (dostopna pot, vrt, zelenica s smetnjaki), je razvidno iz fotografij v izvedenskem mnenju. Res je v postopkih po ZVEtL-1 treba upoštevati javni interes in je zato zakonodajalec tudi predvidel udeležbo občine (peti odstavek 48. člena ZVEtL-1), vendar mora biti javni interes izkazan, ne le zatrjevan. Glede na projektno dokumentacijo in stanje v naravi, ki je dobro razvidno iz fotografij v izvedeniškem mnenju, javnega interesa ni in je občina udeleženka tega postopka zato, ker je zemljiškoknjižni lastnik zemljišča (5. točka prvega odstavka 48. člena ZVEtL-1). Akt o kategorizaciji ni pravni naslov za pridobitev lastninske pravice in občini ne daje pravice za poseg v lastnino drugih subjektov.

8. Po obrazloženem pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi uradoma upoštevnih kršitev, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ni, je višje sodišče pritožbo kot zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 3. členom ZVEtL-1).

9. Stroški pritožbenega postopka niso bili priglašeni.