Jedro

Pravnomočna odpoved stanovanjskega razmerja imetnici stanovanjske pravice ima za posledico obveznost izselitve vseh stanovalcev (70. člen zakona o stanovanjskih razmerjih) iz tega pa nujno izhaja nadaljnja posledica, da stanovalec, ki se mora izseliti, ne more pridobiti stanovanjske pravice in nadaljnje bivanje v stanovanju ne more privesti do konvalidacije stanovanjskega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica ni imetnica stanovanjske pravice na trisobnem stanovanju in da si gradi stanovanjsko hišo. Zato je zavrnilo njen tožbeni zahtevek na sklenitev prodajne pogodbe za navedeno stanovanje pod pogoji, ki jih določa stanovanjski zakon.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in z enakimi razlogi potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi izpodbijano sodbo ter vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo odločanje ali pa, da izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku. Sklicuje se na 50. člen zakona o stanovanjskih razmerjih in navaja, da je prišlo do konvalidacije stanovanjskega razmerja, ker tožena stranka v dveh letih proti njej ni vložila tožbe. Tožnica je torej zaradi pasivnosti tožene stranke pridobila stanovanjsko pravico. Navaja še, da se pravnomočnost sodbe opr.št. P 231/85 in II Cp 1801/86 ne razteza nanjo, saj ni bila stranka v tem postopku.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

Javni tožilec Republike Slovenije se o reviziji ni izjavil (3. odst. 390.čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V postopku na prvi in drugi stropnji je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka v pravdi opr.št. P 213/85 odpovedala stanovanjsko razmerje tožničini materi, ki je bila dotlej imetnica stanovanjske pravice. S sodbo Temeljnega spdišča v Ljubljani, enote v Kočevju z dne 23.10.1986, potrjeno s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr.št. II Cp 1801/86 z dne 7.1.1987 je bilo tožničini materi naloženo, da stanovanje izprazni in ga prostega oseb in stvari izroči tedanji tožeči stranki, to je toženi stranki v tem postopku. Sodna odločitev o izročitvi stanovanja prostega oseb in stvari je v skladu z določbo 70. člena zakona o stanovanjskih razmerjih. Ta obveznost zadene tedanjo toženo stranko, posledice pa tudi sedanjo tožnico kot stanovalko, ki je stanovanje uporabljala le glede na stanovanjsko pravico, katere imetnica je bila njena mati. Pravnomočna odpoved stanovanjskega razmerja imetnici stanovanjske pravice ima torej za posledico obveznost izselitve vseh stanovalcev (70.čl. zakona o stanovanjskih razmerjih), iz tega pa nujno izhaja nadaljnja posledica, da stanovalec, ki se mora izseliti, ne more pridobiti stanovanjske pravice in nadaljnje bivanje v stanovanju ne more privesti do konvalidacije stanovanjskega razmerja, kot to zase uveljavlja tožnica. Ne glede na to tožnica neutemeljeno očita toženi stranki pasivnost. Kot pravilno ugotavlja sodba druge stopnje, je tožena stranka ustrezno ukrepala z vložitvijo tožbe na odpoved stanovanjskega razmerja proti imetnici stanovanjske pravice. Ker je s sodbo pridobila izvršilni naslov tudi proti sedanji tožnici, ni bil potreben noben drug ukrep.

Izpodbijana sodba temelji na pravilni uporabi materialnega prava in pravilno dodaja, da tožnici jemlje pravico do nakupa stanovanja tudi dejstvo, da gradi lastno hišo (drugi odst. 148. čl. stanovanjskega zakona). Uveljavljani revizijski razlog torej ni podan, prav tako pa tudi ne drugi razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti. Zato je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).