Jedro

Ker je torej tožeča stranka izkazala obstoj skladiščne pogodbe, njeno realizacijo in dogovor o ceni skladiščenja, se je trditveno in dokazno breme o tem, da je skladiščna pogodba z izpolnitvijo prenehala, prevalilo na toženo stranko.

Zgolj s pavšalnimi trditvami (kar pa očitki, da so zatrjevane cene skladiščenja previsoke, neobičajne, da ne ustrezajo tržnim cenam vsekakor so) tožena stranka s strani tožeče stranke zatrjevanega dogovora o cenah skladiščenja ne more izpodbiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

II. Pritožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 83135/2012 z dne 12. 6. 2012 ostane v veljavi v 1. odstavku izreka za znesek glavnice v višini 1.715,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2012 dalje do plačila po računu št. 1-11-004411, znesek glavnice v višini 1.048,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 2. 2012 dalje do plačila po računu št. 1-12-000312 in znesek glavnice v višini 589,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 3. 2012 dalje od plačila po računu št. 1-12-000666, ter v 3. odstavku izreka (I. točka izreka). V preostalem delu je zgoraj navedeni sklep o izvršbi razveljavilo v 1. odstavku izreka za znesek glavnice v višini 200,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 31. 1. 2012 dalje od plačila po računu št. 1-11-004411 in znesek glavnice v višini 15,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 2. 2012 dalje do plačila po računu št. 1-12-000407 in je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki nadaljnje stroške postopka v višini 349,84 EUR v roku 8 dni, z obrestmi v primeru zamude (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe se je pritožila tožena stranka iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo v I. in III. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da se izpodbijana sodba v I. in III. točki izreka razveljavi in zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico za tožečo stranko. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). V sporih majhne vrednosti je sodbo mogoče izpodbijati samo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. V predmetni zadevi je tožeča stranka (takrat upnik) najprej vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Zoper sklep o izvršbi je tožena stranka (takrat dolžnik) ugovarjala, po razveljavitvi sklepa o izvršbi in odstopu zadeve pravdnemu sodišču pa je sodišče izdalo izpodbijano sodbo z naslednjimi dejanskimi ugotovitvami na katere je pritožbeno sodišče vezano: - pravdni stranki sta bili v poslovnem odnosu na podlagi medsebojnega pisnega dogovora z vsebino, da bo tožeča stranka za toženo stranko skladiščila solarne celice; - tožeča stranka je sprejela v skladiščenje prve solarne celice tožene stranke v avgustu 2011; - nesporno je šlo za skladišče tožeče stranke; - med pravdnima strankama je bilo dogovorjeno, da znaša manipulacija naklad – razklad 0,85 EUR na paleto, skladiščenje blaga pa 1,25 EUR tedensko na paleto; - za opravljene storitve je tožeča stranka izdala vtoževane račune skupaj s specifikacijami, katere je tožena stranka prejela in jim ni ugovarjala; - tožena stranka plačila po vtoževanih računih ni opravila.

7. S skladiščno pogodbo se skladiščnik zavezuje, da sprejme in shrani določeno blago in ukrene, kar bo potrebno ali dogovorjeno za njegovo ohranitev v določenem stanju, ter da ga na zahtevo položnika ali drugega upravičenca izroči, položnik pa se zavezuje, da mu bo za to dal določeno plačilo (1. odstavek 747. člena OZ).

8. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da tožeča stranka ni podala zadostne trditvene in dokazne podlage glede temelja vtoževane terjatve, saj je tožeča stranka v pripravljalnih vlogah pojasnila kaj je bila podlaga za skladiščenje solarnih celic, kdaj in kakšno količino palet je sprejela v skladiščenje, kakšen je bil dogovor o ceni na teden skladiščenja in da je skladiščenje opredelila v specifikacijah (slednje vsebujejo vse potrebne elemente glede vhoda in izhoda zalog ter cene). Podala je torej vsa pravnorelevantna dejstva, ki so potrebna za ugotovitev, da je med pravdnima strankama obstajala skladiščna pogodba in da je bila le-ta realizirana, zato je tožeča stranka za čas od sprejema blaga v skladišče do izročitve blaga upravičena zaračunavati plačilo skladiščenj, kot je bilo dogovorjeno po zatrjevani ceni na teden (tj. manipulacija naklad – razklad po 0,85 EUR na paleto, skladiščenje blaga pa 1,25 EUR tedensko na paleto).

9. Tožena stranka nadalje v pritožbi trdi, da tožeča stranka tudi glede višine vtoževane terjatve ni podala zadostne trditvene in dokazne podlage, oziroma da je le-to podala prepozno, vendar neutemeljeno. V skladu z drugim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana. Pomeni, da bi morala tožena stranka (glede na nesporno ugotovljen obstoj pogodbenega razmerja med strankama), če bi se želela upreti posledici, kot jo predvideva zgoraj citirana določba ZPP, glede na konkretne trditve tožeče stranke o ceni skladiščenja (in za kar je predložila tudi ustrezne specifikacije računov), lahko uspešno uprla le s konkretnim ugovorom (tožena stranka bi na primer morala zatrjevati kakšen, če ne zatrjevani dogovor pa je bil sklenjen med pravdnima strankama o ceni skladiščenja). Oziroma obratno – zgolj s pavšalnimi trditvami (kar pa očitki, da so zatrjevane cene skladiščenja previsoke, neobičajne, da ne ustrezajo tržnim cenam vsekakor so) tožena stranka s strani tožeče stranke zatrjevanega dogovora o cenah skladiščenja ne more izpodbiti in je sodišče prve stopnje to trditev tožeče stranke pravilno štelo kot neprerekano. Ob tem pritožbeno sodišče le še pripominja, da tudi sicer zatrjevana kršitev 214. člena ZPP predstavlja relativno bistveno kršitev določb postopka, kar v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člen ZPP).

10. Ker je torej tožeča stranka izkazala obstoj skladiščne pogodbe, njeno realizacijo in dogovor o ceni skladiščenja, se je posledično trditveno in dokazno breme o tem, da je skladiščna pogodba z izpolnitvijo prenehala, prevalilo na toženo stranko. Šele, če bi ji to uspelo, bi njena obveznost kot naročnika prenehala in bi sodišče prve stopnje moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Ker pa tega ni zmogla (čeprav je imela po predložitvi računov s specifikacijami za to vse možnosti) tudi obveznost plačila tožene stranke ni prenehala in jo je sodišče prve stopnje utemeljeno obsodilo na plačilo.

11. Navedenega dejstva ne more spremeniti niti pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje sámo, brez ustrezne trditvene podlage, pri svoji odločitvi upoštevalo podatke, kot izhajajo iz predloženih specifikacij računov. Tožeča stranka je namreč v prvi pripravljalni vlogi izrecno navedla, da je skladiščenje po vsakem posameznem računu natančneje opredelila v specifikacijah, pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da so podatki v specifikacijah pregledni in maloštevilni ter kot taki povsem razumljivi (tožena stranka ni izkazala razumnega dvoma v nasprotno). Zato jih tožeča stranka tudi ni bila dolžna povzemati v svojih vlogah oziroma je sodišče prve stopnje ravnalo pravno dopustno, ko je podatke navedene v specifikacijah štelo za del tožničine trditvene podlage.

12. Glede v pritožbi uveljavljane prekluzije, češ da sodišče prve stopnje navedb, ki jih je tožeča stranka podala v drugi pripravljalni vlogi (zlasti v zvezi z zatrjevanim dogovorom glede cen) ne bi smelo upoštevati, pritožnica uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka, kar v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP). Tudi sicer pa pritožbeno sodišče po vpogledu v spis ugotavlja, da je tožeča stranka v drugi pripravljalni vlogi z navajanjem konkretnejših podatkov o ceni le dopolnjevala svoje navedbe iz prve pripravljalne vloge oziroma le odgovorila na podane ugovore tožene stranke v odgovoru na tožbo, torej ni šlo za navajanje povsem novih dejstev, zato jih je sodišče prve stopnje lahko upoštevalo.

13. Končno ni utemeljena niti pritožbena navedba, glede vprašanja (ne)prejema vtoževanih računov. Kot že predhodno pojasnjeno, je pritožbeno sodišče v sporih majhne vrednosti vezano na dejstva, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, med drugim tudi, da je „za opravljene storitve tožeča stranka izdala vtoževane račune skupaj s specifikacijami, katere je tožena stranka prejela in jim ni ugovarjala“. Zato trditve pritožbe, ki skušajo dokazati nasprotno – npr. da tožena stranka vtoževanih računov sploh ni prejela, v pritožbenem postopku ne morejo biti uspešne, ker merijo na zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ki ni dovoljen pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člen ZPP), še dodatno pa, ker pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka dejansko sploh ni zatrjevala, da vtoževanih računov ni prejela, temveč, da „tožeča stranka ni predložila nikakršnega dokazila, da je tožena stranka vtoževane račune dejansko prejela“, s čimer pa ni mogoče šteti, da je prejem računov zanikala, temveč je ugovarjala le temu, da tožeča stranka te trditve ni dokazala. Dejstev, ki niso sporna, ni bila tožeča stranka dolžna dokazovati.

14. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

16. O pritožbi je v skladu s petim odstavkom 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.