Jedro

Odločitev sodnika o izvedbi ustne obravnave ni prepuščena zgolj njegovi subjektivni presoji o tem, ali je prekrškovni organ dejansko stanje pravilno in popolno ugotovil ter ali je potrebno dokazni postopek dopolniti oziroma ponoviti po pravilih rednega sodnega postopka, temveč je ta presoja omejena s kršiteljevo pravico do poštenega postopka, ki jo bo v določenih primerih treba zagotoviti tako, da se mu omogoči osebna navzočnost, izvajanje dokazov v njegovo korist, neposredno seznanjanje z obremenilnimi dokazi ter zasliševanje obremenilnih prič (na primer takrat, kadar so edina podlaga za kaznovanje kršitelja opažanja policistov, kršitelj pa v zahtevi za sodno varstvo obrazloženo izpodbija verodostojnost njihovih ugotovitev) .

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Slovenske Konjice je dne 4. 5. 2008 zoper storilca izdal plačilni nalog 0000088070786 zaradi prekrška po petem odstavku 30. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1). Storilcu je izreklo globo 460 EUR in stransko sankcijo 6 kazenskih točk. Storilec je dne 1. 8. 2008 zoper plačilni nalog vložil zahtevo za sodno varstvo. Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah je s sodbo ZSV 206/2008 z dne 20. 5. 2009 zahtevo za sodno varstvo storilca kot neutemeljeno zavrnilo in storilcu naložilo plačilo sodne takse.

2. Glede na podatke iz spisa je Odvetniška družba G., dne 24. 8. 2009 na Vrhovno državno tožilstvo vložila pobudo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v obravnavani zadevi. Vrhovni državni tožilec je pobudo dne 21. 9. 2009 zavrnil. Storilec je nato dne 7. 8. 2009 vložil ustavno pritožbo in pobudo za oceno ustavnosti, ki ju je Ustavno sodišče Republike Slovenije zavrglo s sklepom U-I-197/2009 in Up-954/09-6 z dne 22. 6. 2011. Storilec prekrška je nato zaradi kršitve pravic, varovanih z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), v tem postopku dne 19. 12. 2011 na Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) vložil pritožbo zoper Republiko Slovenijo.

3. ESČP je v svoji sodbi v zadevi P. proti Sloveniji z dne 19. 6. 2014 razsodilo, da je bil kršen prvi odstavek 6. člena EKČP, ker sodišče ni zaslišalo prič, ki jih je pritožnik predlagal. Sodišče je ugotovilo, da so bile ugotovitve policije edina podlaga za obsodbo pritožnika in da sodišče ni obrazložilo, zakaj je menilo, da zaslišanje ni potrebno. Po oceni ESČP sodišče z vidika poštenega sojenja ni moglo pravilno ugotoviti dejstev ali krivde pritožnika, ne da bi neposredno ocenilo dokaze na ustni obravnavi, ali ne da bi navedlo razloge, zakaj tega ni storilo.

4. Zoper pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah ZSV 206/2008 z dne 20. 5. 2009 je dne 20. 8. 2014 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec zaradi kršitve prvega odstavka 125. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in druge alineje 62. člena ZP-1 v zvezi z 22. in 29. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave) in 6. členom EKČP, vse v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje.

5. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 dne 21. 8. 2014 poslalo storilcu prekrška, ki se o njej ni izjavil. B.

6. Vrhovno sodišče je v svojih sodbah že večkrat poudarilo, da je tudi v postopku o prekršku bistveno, da so storilcu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka.(1) Prav tako morajo biti storilcu v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva iz 6. člena EKČP, ki mu zagotavljajo pravico do poštenega sojenja, kamor ESČP šteje tudi pravico do ustne obravnave. Gre za pravico stranke, da je na sojenju osebno navzoča, da svoje argumente pred sodiščem predstavi ustno, z možnostjo, da predlaga dokaze v svojo korist, da se seznani z obremenilnimi dokazi ter zaslišuje obremenilne priče. Po sodni praksi ESČP je ustna obravnava še posebej pomembna, kadar se odloča o kazenskih obtožbah (kamor ESČP uvršča tudi postopek o prekršku), ter v primerih, ko je sodni postopek (s polno jurisdikcijo) le enostopenjski. Vendar pravica do ustne obravnave ni absolutna. V zadevi Flisar proti Sloveniji

(2)

je ESČP poudarilo, da je obdolženec v prekrškovnem postopku načeloma upravičen do obravnave pred prvim in edinim sodiščem, ki odloča o zahtevi za sodno varstvo, razen če so podane posebne okoliščine, ki bi utemeljevale, da se obravnava ne izvede(3). ESČP je v zadevi Milenovič proti Sloveniji

(4), ko je ugotovilo kršitev 6. člena EKČP, poudarilo, da je v primeru, ko so edina podlaga za obsodbo opažanja policistov, ustna obravnava lahko ključna za varovanje interesov obtoženca in se na tak način lahko preizkusi verodostojnost njihovih ugotovitev. Ob tem ni ključno, ali kršitelj v zahtevi za sodno varstvo tudi izrecno zahteva opravo ustne obravnave oziroma predlaga svoje zaslišanje ali izvajanje dokazov. V primerih, ko je ustni postopek zaradi narave izpostavljenega vprašanja obvezen, je mogoče odločiti na podlagi podatkov v spisu le, če se kršitelj pravici do ustne obravnave nedvoumno odpove.(5)

7. Izvedba ustne obravnave tudi po določbah ZP-1 v postopku z zahtevo za sodno varstvo ni obvezna. Sodišče ponovi ali dopolni dokazni postopek le, če spozna, da dejansko stanje ni pravilno ali popolno ugotovljeno, in sicer po pravilih rednega sodnega postopka (četrti odstavek 65. člena ZP-1), v katerem je zaslišanje obdolženca načeloma obvezno (69. člen ZP-1) . V rednem postopku o prekršku sodišče izvede ustno obravnavo (le), če oceni, da je to potrebno za razjasnitev stvari (125. člen ZP-1). Vendar pa odločitev sodnika o izvedbi ustne obravnave ni prepuščena zgolj njegovi subjektivni presoji o tem, ali je prekrškovni organ dejansko stanje pravilno in popolno ugotovil ter ali je potrebno dokazni postopek dopolniti oziroma ponoviti po pravilih rednega sodnega postopka, temveč je ta sodnikova presoja omejena s kršiteljevo pravico do poštenega postopka. V nekaterih primerih bo kršitelju zagotovljena pravica do poštenega postopka že z možnostjo seznanitve s podatki v spisu in možnostjo pisne izjave o pravnih in dejanskih vidikih zadev (na primer ko bo prekršek ugotovljen s pomočjo tehničnih sredstev), v drugih primerih pa bo treba kršitelju pošten postopek mogoče zagotoviti le tako, da se mu omogoči osebna navzočnost, izvajanje dokazov v njegovo korist, neposredno seznanjanje z obremenilnimi dokazi ter zasliševanje obremenilnih prič (na primer takrat, kadar so edina podlaga za kaznovanje kršitelja opažanja policistov, kršitelj pa v zahtevi za sodno varstvo obrazloženo izpodbija verodostojnost njihovih ugotovitev) .

8. Iz podatkov spisa izhaja, da je storilec v svoji zahtevi za sodno varstvo uveljavljal, da je prekrškovni organ zmotno ugotovil dejansko stanje. Prekrškovni organ je v plačilnem nalogu storilcu kot vozniku motornega vozila (motornega kolesa znamke Ducati) očital, da je vozil z neprilagojeno hitrostjo in je zato povzročil prometno nesrečo. Storilec je v svoji zahtevi predlagal zaslišanje treh prič, in sicer dveh prijateljev, ki sta vozila za njim in sta prisostvovala prometni nesreči in bi vedela izpovedati, da hitrosti storilec ni prekoračil. Storilec pa je nadalje trdil, da je bil na cestišču prisoten pesek, ter tudi, da je na tem delu spolzko cestišče, saj so le dan ali dva po prometni nesreči tam postavili opozorilno tablo za spolzko cestišče. V dokaz je predlagal zaslišanje odgovorne osebe na Ministrstvu za ceste, Direkcije RS za ceste.

9. Okrajno sodišče se je v sodbi oprlo na zapisnik o ogledu kraja prometne nesreče, skico prometne nesreče, obvestila o telesni poškodbi za kršitelja in plačilni nalog. Vsi navedeni dokazi so bili zbrani šele po nastali prometni nesreči in ni šlo za neposredno zaznavo prekrška s strani policistov ali zaznavo z uporabo tehničnih sredstev ali naprav. V konkretnem primeru so bila torej edina podlaga za kaznovanje kršitelja opažanja policistov, ki niso bili priče nesreči. Kršitelj pa je v zahtevi za sodno varstvo obrazloženo izpodbijal verodostojnost njihovih ugotovitev in predlagal zaslišanje dveh prič, ki sta neposredno zaznali nesrečo. Ke

r gre za bistvene navedbe storilca v zahtevi, da ni prekoračil dovoljene hitrosti, temveč je padel zaradi spolzkega ali s peskom posutega vozišča, s katerimi je uveljavljal, da je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno, bi sodišče storilcu moralo določi ti

ustno obravnavo za razjasnitev stvari, mu omogočiti, da se izjavi o prekršku, postavlja vprašanja avtorjema obremenilnih izjav in izpodbija njuno verodostojnost, in izvesti predlagane razbremenilne dokaze. Okrajno sodišče tega ni storilo, niti ni v svoji sodbi podalo razlogov, zakaj ocenjuje, da to ni bilo potrebno.

Ugotovitev sodišča v razlogih sodbe, da je prekrškovni organ v odločbi o prekršku vsa odločilna dejstva zanesljivo in celovito ugotovil, je zato v nasprotju s pravnimi jamstvi 22. in 29. člena Ustave ter pravico do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP, vse pa je vplivalo na zakonitost sodbe . Sodišče je kršilo prvi odstavek 125. člena ZP-1 in drugo alinejo 62. člen ZP-1 v zvezi z 22. in 29. členom Ustave in 6. členom EKČP, vse v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1. C.

10. Vrhovno sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo okrajnemu sodišču v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo sodišče moralo zaslišati storilca, izvesti dokazni postopek, nato pa se vsebinsko opredeliti do vseh bistvenih navedb zahteve za sodno varstvo.

V ponovljenem postopku bo sodišče moralo dopolniti dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka s tem, da bo zaslišalo storilca ter avtorja obremenilnih izjav, storilcu bo moralo omogočiti, da pri izvajanju dokazov aktivno sodeluje, opredeliti pa se bo moralo tudi do dokaznih predlogov, podanih v zahtevi za sodno varstvo.

Op. št. (1) : Tako npr. VS RS v sodbah IV Ips 106/2012 z dne 21. 5. 2013 in IV Ips 63/2013 z dne 4. 7. 2013. Op, št. (2) : Odločba z dne 29. 9. 2011. Op. št. (3) : Tako tudi v odločbi Jussila proti Finski z dne 23. 11. 2006. Op. št. (4): Odločba z dne 28. 2. 2013. Op. št. (5) : Odločba ESČP Flisar proti Sloveniji z dne 29. 9. 2011.