Jedro

Z zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni mogoče uveljavljati prekršitev določb o vštevanju pripora (6. točka 365. člena ZKP), temveč se morebitne napake te vrste lahko odpravijo s posebnim sklepom predsednika senata sodišča, ki je sodilo na prvi stopnji (1. odstavek 136. člena ZKP).

Izrek

Zahtevi obs. in njegovega zagovornika za izreden preizkus pravnomočne sodbe se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

S citiranima pravnomočnima sodbama je bil obsojenec spoznan za krivega kaznivih dejanj poškodovanja tuje stvari po členu 177/1 KZ RS v zvezi s členom 12/2 KZ SFRJ in poskusa k.d. umora po členu 46/1 KZ RS v zvezi s členom 19 in 12/2 KZ SFRJ. Za prvo kaznivo dejanje mu je bila določena kazen 1 mesec zapora, za drugo pa 3 leta zapora in nato izrečena enotna kazen 3 leta zapora, v katero mu je bil vštet čas prebit v priporu od 12.11.1989 od 12. ure do 25.4.1991 do 24. ure. Zoper ti sodbi sta pravočasno vložila zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe zagovornik in obs. Iz navedb v njunih zahtevah izhaja, da zagovornik smiselno uveljavlja razloge kršitve kazenskega zakona iz 1. in 6. točke 365. člena ZKP in kršitve določb kazenskega postopka v pritožbenem postopku iz 3. točke 427. člena ZKP, obsojenec pa razlog kršitve kazenskega zakona iz 6. točke 365. člena ZKP. Medtem ko zagovornik predlaga razveljavitev sodb prve in druge stopnje, pa obsojenec predlaga, da se mu v kazen šteje čas zdravljenja v psihiatrični bolnici.

Zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe nista utemeljeni.

Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 365. člena ZKP zagovornik obrazlaga z navedbami, da iz zbranih dokazov ni moč napraviti zaključka, da je obdolženec pri kaznivih dejanjih ravnal naklepno. S tem zagovornik ocenjuje, da je sodišče dejansko stanje zmotno ugotovilo. Razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa v postopku za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni upošteven. Ne glede na to pa je v tej zvezi treba povedati, da je iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, napravilo pravilen pravni zaključek o tem, da je obsojenec pri storitvi kaznivih dejanj ravnal z eventualnim naklepom.

Podan tudi ni očitek, da je sodišče druge stopnje kršilo določbe kazenskega postopka v pritožbenem postopku, ker ni po uradni dolžnosti razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in odredilo neposredno zaslišanje izvedenca. Iz zapisa v zapisniku o glavni obravnavi z dne 27.5.1992 (l.št. 199) je razvidno, da je bilo v sporazumu s strankami prebrano izvedensko mnenje in da zato niso bili podani razlogi za odločitev, za katero se je zavzemala obramba.

V kolikor pa zagovornik in obsojenec izpodbijata odločbo o vštetju pripora v izrečno kazen in menita da bi se moral obsojencu v izrečeno kazen šteti tudi čas zdravljenja v psihiatrični bolnici, s čemer uveljavljata razlog kršitve kazenskega zakona iz 6. točke 365. člena ZKP, je treba povedati, da tega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati (427. člen ZKP). Morebitne napake pri tem bi se lahko odpravile s posebnim sklepom predsednika senata sodišča, ki je sodilo na prvi stopnji (1. odstavek 136. člena ZKP). Na podlagi navedenih razlogov je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ocenilo, da zahtevi obs. in njegovega zagovornika nista utemeljeni in ju je zato zavrnilo.