Jedro

Rok 30 dni, ki je določen v 1. odstavku 26. člena ZUS za vložitev tožbe v upravnem sporu, je zakonski procesni rok. Ker na podlagi 3. odstavka 83. člena ZS, razen v zadevah iz 2. odstavka (to je v nujnih zadevah), v času sodnih počitnic procesni roki ne tečejo, prav tako se ne vročajo sodna pisanja, je bila predmetna tožba vložena pravočasno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo A. A. ml. in potrdila odločbo Upravne enote A. z dne 29. 1. 2001. Tožena stranka v svoji obrazložitvi navaja, da je organ prve stopnje odločil na podlagi 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ. Pokojna B. B. je bila državljanka Kraljevine Jugoslavije, domovinsko pristojna na dan 6. 4. 1941 v takratni občini B. Nemško narodnost je organ prve stopnje ugotovil na podlagi arhivskega gradiva. Iz dopisa Arhiva RS izhaja, da je bila B. B. vpisana v seznamu članov Švabsko-nemške prosvetne zveze (Kulturbund) krajevne skupine A. z dne 30. 12. 1940. Pri tem tožena stranka ocenjuje, da je članstvo v Kulturbundu ena izmed okoliščin in kriterijev na podlagi katerih je mogoče zaključiti, da je bila oseba nemške narodnosti. Po mnenju tožene stranke tudi njen vpis na seznamu izseljenih Volksdeutscherjev le potrjuje ugotovitev, da je bila imenovana nemške narodnosti. Pri tem pa tožena stranka še navaja, da so lahko člani Kulturbunda postale le osebe, ki so se prištevale k nemški narodnosti, ki so se same opredelile za nemško narodnost. B. B. se je na dan 4. 12. 1948 nahajala v tujini, organ prve stopnje se je pri tem oprl na dopis Matičnega urada B. Med upravnim postopkom je bila stranka seznanjena z ugotovitvami organa prve stopnje in je tako imela možnost, da predloži morebitne nasprotne dokaze, v kolikor ne drži ugotovitev, da se na dan 4. 12. 1948 ni nahajala v tujini. Ker stranka tudi ni natančno navedla kdaj je potem B. B. zapustila takratno Jugoslavijo in ni ponudila ustreznega dokaza, je tudi tožena stranka štela, da je izkazana njena odsotnost na dan 4. 12. 1948. Glede tretjega pogoja, to je nelojalno ravnanje, pa tega organ prve stopnje ni ugotavljal v skladu s 3. odstavkom 63. člena Zakona o denacionalizaciji. Tožnica v tožbi navaja, da je pravna naslednica in dedinja A. A. ml., ki je leta 2001 umrl. Prilaga ustrezno listino Okrajnega sodišča Völkermarkt z apostilo in overjenim prevodom. V tožbi tožnica navaja, da se je tožena stranka oprla na 2. odstavek 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, vendar bi moral zakonodajalec pri tem izrecno določiti, da veljajo določbe sprememb retroaktivno in da se uporabljajo od 28. 8. 1945 dalje, vendar tega ni storil. Tožena stranka je kršila načelo zakonitosti, ko je določbo uporabila retroaktivno. Citirana določba tudi ni postala del pravnega reda Republike Slovenije in se pri tem sklicuje na obrazložitev Ustavnega sodišča RS v točki 45. odločbe št. U-I-23/93 in navaja, da je tudi po mnenju tega sodišča citirana določba v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije. Prav tako je tožena stranka zmotno ugotovila dejansko stanje. Izpolnjeni morajo biti trije kumulativni pogoji po določilu 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu SFRJ. Narodnost B. B. je bila ugotovljena na podlagi seznama izseljenih Volksdeutscherjev in na temelju članstva v organizaciji Kulturbund. Po mednarodnih standardih pa se narodnostna pripadnost posameznika presoja po njegovem poreklu, govornem jeziku, kulturnih običajih in nenazadnje po njegovi osebni opredelitvi. Dejstvo je, da tožena stranka drugih kriterijev ni ugotavljala in je enostavno odločala samo na temelju enega in sicer osebne opredelitve. Pri tem pa je dejansko stanje ugotovila napačno, ker ne gre za originalno pristopno izjavo, ki bi jo pokojna podpisala, gre za nekakšne rekonstrukcije članstva, ki so se sestavljale po vojni na temelju nekakšnih anket in s pomočjo drugih znanih metod OZNE. Prav tako se sklicuje na zgodovinsko presojo, ki jo je opravil profesor C. C., zato tožnica meni, da je brez vsakršnega pomena to, da je nekdo vpisan v seznam izseljenih Volksdeutscherjev. Glede narodnostne pripadnosti je zato zaključek tožene stranke napačen in pomanjkljiv, tožnica predlaga, da se tožbi ugodi in odločba tožene stranke odpravi in zadeva vrne v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ocenjuje, da je njena odločba pravilna in zakonita in predlaga zavrnitev tožbe, ugovarja tudi pravočasnosti vložitve tožbe.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Na podlagi 1. odstavka 26. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) je tožbo treba vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta. Na podlagi 1. odstavka 21. člena ZUS pa rok za tožbo prične teči z vročitvijo upravnega akta stranki. Iz upravnega spisa izhaja, da je bila odločba tožene stranke vročena pooblaščencu dne 21. 6. 2001, tožba pa je bila vložena priporočeno na pošto dne 16. 8. 2001. Sodišče ni moglo slediti ugovoru tožene stranke, da je tožba vložena prepozno. Na podlagi 1. odstavka 83. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, 45/95, 38/99 in 28/00, v nadaljevanju: ZS) sodišča opravljajo naroke in odločajo v času od 15. julija do 15. avgusta, to je v času sodnih počitnic, samo v nujnih zadevah. Na podlagi 3. odstavka 83. člena ZS pa razen v zadevah iz 2. odstavka (to je v nujnih zadevah), v času sodnih počitnic procesni roki ne tečejo, prav tako se ne vročajo sodna pisanja. Rok 30 dni, ki je določen v 1. odstavku 26. člena ZUS za vložitev tožbe, je procesni rok. Vrhovno sodišče RS se je v sklepu opr. št. I Up 717/99 z dne 4. 10. 2000 postavilo na stališče, da je ta rok zakonski procesni rok. Ob upoštevanju določila 3. odstavka 83. člena ZS je zato tožba tožnika vložena pravočasno. Iz upravnih spisov izhaja, da je organ prve stopnje ugotovil, da se B. B. rojena 16. 10. 1910 v C. ni štela za državljanko Republike Slovenije in jugoslovansko državljanko. Prav tako je ugotovil, da je bila na dan 6. 4. 1941 domovinsko pristojna v takratno občino B., bila je državljanka Kraljevine Jugoslavije, vendar na dan 28. 8. 1945 ni postala jugoslovanska državljanka na podlagi 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ. Iz arhiva Ministrstva za notranje zadeve je razvidno, da je bila B. B. vpisana v seznamu izseljenih Volksdeutscherjev (rekonstrukcija iz leta 1952), iz arhivskega gradiva Arhiva Republike Slovenije, Oddelek za dislocirano arhivsko gradivo II pa je razvidno, da je bila vpisana v seznamu članov Švabsko-nemške prosvetne zveze (Kulturbund) krajevne skupine A. z dne 30. 12. 1940. Nadalje je organ prve stopnje ugotovil, da je odšla v Avstrijo konec leta 1944 oziroma v začetku leta 1945. Iz upravnega spisa tudi izhaja, da je organ prve stopnje pozval pooblaščenca, da se seznani pred izdajo odločbe z rezultati ugotovitvenega postopka, ki pa je na to pisno izjavil, da za članstvo v prosvetni zvezi niso veljala enaka pravila kot v organizaciji Kulturbund. Na podlagi 39. člena Zakona o državljanstvo Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91, 38/92 in 14/94, v nadaljevanju: ZDRS) velja za državljana Republike Slovenije po citiranem zakonu, kdor je po sedanjih predpisih imel državljanstvo Republike Slovenije in Socialistične federativne republike Jugoslavije in je tako zagotovljena kontinuiteta s prejšnjimi pravnimi redi. To pomeni, da je potrebno pri ugotavljanju državljanstva za konkretno osebo upoštevati tiste predpise o državljanstvu, ki so veljali v času njenega rojstva pa do smrti oziroma do časa, ko se ugotavlja njeno državljanstvo. Prej veljavni predpis v smislu 39. člena ZDRS je Zakon o državljanstvo DFJ, ki je začel veljati 28. 8. 1945 in je bil kasneje večkrat spremenjen in dopolnjen (Uradni list DFJ, št. 46/45, Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48, v nadaljevanju: ZDRŽ). Zakon o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 54/46) je v 1. odstavku 35. člena določal, da za državljane FLRJ veljajo vse osebe, ki so bile na dan 28. 8. 1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 105/48) je v novem 2. odstavku 35. člena določil, da se za državljane FLRJ iz prejšnjega odstavka ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Tako morajo biti izpolnjeni trije kumulativni pogoji pri ugotavljanju dejstev, da se oseba ne šteje za jugoslovanskega državljana. Tožena stranka se je v svoji odločbi opredelila do vseh treh pogojev, ki morajo biti podani, da se oseba ne šteje za jugoslovanskega državljana po 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ. Tožnica v tožbi ponavlja pritožbeni ugovor o retroaktivni uporabi citiranega določila in se pri tem sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-23/93. Enak ugovor je bil naveden že v pritožbi in tožena stranka je nanj odgovorila ter se pri tem tudi sklicevala na stališče Ustavnega sodišča RS v citirani odločbi. Sodišče se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge, ki jih navedla že tožena stranka v svoji izpodbijani odločbi (2. odstavek 67. člena ZUS). Tožnica se v tožbi sklicuje na 45. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-23/93, vendar je tožena stranka pravilno povzela stališče Ustavnega sodišča RS in tudi zaključek, da je treba v skladu z načelom pravne kontinuitete pri ugotavljanju državljanstva tudi v postopkih, ki jih danes vodijo pristojni organi na podlagi citirane odločbe, priznavati pravno veljavo te določbe (točka 45. odločbe št. U-I-23/93). Odločbe Ustavnega sodišča RS pa so obvezne (3. odstavek 1. člena Zakona o ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94), zato se je tudi sodišče v tem upravnem sporu oprlo na citirano odločbo tega sodišča. Tožena stranka se je opredelila do pogoja nemške narodnosti B. B. in do pogoja odsotnosti na dan 4. 12. 1948, prav tako do pogoja domneve nelojalnosti. Tožnica v tožbi izpodbija le pogoj nemške narodnosti. Tudi po stališču sodišča je tožena stranka pravilno ocenila članstvo B. B. v seznamu članov Švabsko-nemške prosvetne zveze krajevne skupine A. z dne 30. 12. 1940, ker se je tožena stranka pri tem oprla na dejstvo, da so bili lahko člani Švabsko-nemške zveze (Kulturbund) le osebe, ki so se same opredelile za nemško narodnost. Tožena stranka se je tudi opredelila zakaj ne more slediti tožničinemu ugovoru glede seznama izseljenih Volksdeutscherjev, tudi v tožbi tožnica ponavlja ta očitek. Vendar kot sama tožnica navaja v tožbi, se je tožena stranka opredelila na podlagi kriterija osebne opredelitve B. B., ko se je opredelila za članstvo v Kulturbundu. Tožnica sicer v tožbi pravilno opozarja, da se narodnostna pripadnost posameznika ugotavlja po različnih kriterijih, vendar v pritožbi in tudi sedaj v tožbi tožnica ne ponuja nikakršnih navedb v zvezi s tem in tudi ne dokazov, v zvezi s tem pa je dokazno breme na njeni strani, ker v tožbi zatrjuje, da nemška narodnost ne obstaja. Tožnica je imela možnost že upravnem postopku dokazovati nasprotno, vendar ni navedla nobenih trditev in tudi ne dokazov, tega tudi ni naredila v tožbi, zato je zaključek tožene stranke, tudi po stališču sodišča, pravilen. Tožena stranka se je opredelila tudi do pogoja odsotnosti, pri tem se je oprla na izjavo z dne 18. 10. 1993 Matičnega urada B. in v pritožbi za nasprotno trditev ni bil ponujen ustrezen dokaz. Tožnica v tožbi tega pogoja tudi ne izpodbija, zato sodišče sprejema zaključek tožene stranke. Tožena stranka je zavzela stališče tudi do pogoja nelojalnega ravnanja in se pri tem oprla na 3. odstavek 63. člena Zakona o denacionalizaciji. Iz odločbe organa prve stopnje pa izhaja, da je bila pooblaščencu dana možnost, da dokazuje lojalnost imenovane v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-23/93 (Uradni list RS, št. 23/97) in pri tem je organ prve stopnje tudi navedel, da je presumpcija nelojalnosti, ki pa ne izključuje nasprotnega dokazovanja, vendar pa nosi breme dokazovanja nasprotnega tisti, ki se z njo ne strinja. Pravilen je zato zaključek tožene stranke, da je vzela za podlago za svojo odločitev domnevo nelojalnosti (takšno stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče RS v svoji odločbi Up 278/97 z dne 9. 10. 1997).

Tožena stranka je tako pravilno ugotovila, da so izpolnjeni vsi trije kumulativni pogoji pri ugotavljanju dejstvu, da se pok. B. B. ni štela za jugoslovansko državljanko, zato je odločitev tožene stranke pravilna.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba tožene stranke pravilna na zakonu utemeljena.