Jedro

Tožnica je invalid III. kategorije in je uveljavljala nove pravice iz invalidskega zavarovanja. V sodnem postopku kljub izvedbi dokaza s sodnim izvedenstvom ni bilo razčiščeno, ali je pri tožnici prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in ali so dodatne omejitve pri delu posledica poslabšanja zdravstvenega stanja ali ne. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločbi tožene stranke št. ... z dne 26. 1. 2015 in št. ... z dne 19. 9. 2014 odpravilo in tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu od 27. 9. 2013 s pravico do dela (pravilno na drugem delovnem mestu), ki je psihofizično lažje, rutinsko delo, ki ne zahteva dodatnega zahtevnejšega usposabljanja ali priučevanja, brez vsiljenega tempa ali ritma dela, brez dela na višini ali nad globino, kjer ni nevarnosti, da bi pri nenadni izgubi ravnotežja omahnila in se poškodovala, brez globokega sklanjanja, dvigovanja s tal oziroma dvigovanja nad višino ramen in v prvi izmeni, s krajšim delovnim časom od polnega, 4 ure dnevno od 1. 10. 2013 dalje. Obenem je odločilo, da je kontrolni pregled potreben v oktobru 2017 in tožnici priznalo pravico do delnega nadomestila in da bo o višini in izplačevanju delnega nadomestila odločil toženec s posebno odločbo v 30 dneh od pravnomočnosti te sodbe. Zavrnilo pa je tožničin tožbeni zahtevek, da se jo razvrsti v I. kategorijo invalidnosti.

2. Zoper sodbo sta pritožbo vložila tožnica zoper II., III. in IV. točko, toženec pa zoper II. točko izreka, oba zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava.

3. Tožnica navaja, da si nasproti stojita stališči medicinskih strokovnjakov in strokovnjakov, katerih vsakodnevna naloga je ocena in presoja delovne zmožnosti zavarovancev. Poudarja, da je rehabilitacijski tim A. kot strokovni tim Inštituta B. glede ugotavljanja preostale delazmožnosti najbolj strokovno usposobljen in kompetenten za podajanje ocene o tem, kaj in koliko lahko zavarovanec še dela. Že iz samega mnenja tega inštituta je razviden poglobljen in vsestranski pogled na stanje in možnosti tožnice. Mnenje A. nikakor ni mnenje lečečih specialistov, temveč mnenje strokovnjakov, ki ocenjujejo delovno zmožnost s pomočjo rehabilitacijskih testov. Ne gre zgolj za presojo zdravstvenega stanja, temveč v obdobju rehabilitacije zavarovancu naložijo različne naloge in beležijo odziv in učinkovitost rehabilitantov. V timu sodelujejo strokovnjaki z različnih področij in podajo celovito oceno delovne zmožnosti.

4. Toženec v pritožbi navaja, da iz zbranega procesnega gradiva izhaja, da je bil postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja v zvezi z izpodbijanima odločbama uveden v letu 2013, ravno tako je v tem letu nastala tudi sprememba v stanju invalidnosti, torej vse že v času veljavnosti Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012, v nadaljevanju: ZPIZ-2). Zato je v konkretnem primeru potrebno uporabiti določbe tega zakona. Sam datum nastanka poškodbe pri tožnici, po mnenju tožene stranke, ne more vplivati na vprašanje, kateri zakon je potrebno uporabiti, temveč je potrebno uporabiti zakon glede na datum vložitve predloga oziroma uvedbo le-tega ter glede na predpis, ki je veljal v času nastanka nove invalidnosti, ko se ponovno presojajo pogoji za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. To je skladno tudi z določbo 390. člena ZPIZ-2. Iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca, kot tudi iz mnenja invalidskih komisij, pa tudi v tožbi je navedeno, da je leta 2009 tožnica utrpela poškodbo v avtomobilski nesreči na poti na delo, kar torej glede na zbrano procesno dokumentacijo in glede na navedbe strank ni sporno, prav tako pa sodišče ni ugotovilo, da bi šlo za prevoz organiziran s strani delodajalca v smislu 66. člena ZPIZ-2, ki določa, kaj se šteje za poškodbo pri delu. Ker je tožnica poškodbo utrpela na poti na delo, je za vzrok invalidnosti v skladu z določbo 66. člena ZPIZ-2 šteti za poškodbo zunaj dela.

5. V odgovoru na pritožbo toženca tožnica prereka navedbe v pritožbi in poudarja, da je sodni izvedenec v svojem mnenju menil, da je pri tožnici podano poslabšanje invalidnosti na podlagi poškodbe pri delu, tožena stranka pa temu ni nasprotovala. Navaja, da vzrok za nastanek invalidnosti ni pravica na podlagi invalidnosti in da ne gre za samostojno pravico.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zaradi nepravilne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Nepravilna uporaba materialnega prava je podana, če sodišče ne uporabi določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, ali če jih ne uporabi pravilno.

8. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 26. 1. 2015, s katero je zavrnil tožničino pritožbo, vloženo zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 19. 9. 2014. S slednjo je toženec zavrnil tožničino zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Sporno v tej zadevi je, ali je pri tožnici prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, na podlagi katerega bi bila upravičena do novih pravic iz invalidskega zavarovanja oziroma konkretno, kar tožnica uveljavlja, do popolne nezmožnosti za delo ter do I. kategorije invalidnosti in na tej podlagi priznanje pravice do invalidske pokojnine.

9. V predsodnem postopku sta bili obe invalidski komisiji in sicer invalidska komisija I. stopnje z dne 23. 7. 2014 in invalidska komisija II. stopnje dne 14. 12. 2014 mnenja, da pri tožnici ni prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da bi bila popolnoma nezmožna za delo in da je pri njej od 16. 11. 2011 zaradi posledic poškodbe pri delu 21. 5. 2009 podana III. kategorija invalidnosti. S krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, je zmožna opravljati delo na drugem delovnem mestu, ki je lažje rutinsko delo, kjer ni nevarnosti, da bi pri nenadni izgubi ravnotežja omahnila in se poškodovala.

10. To vprašanje, ali je pri tožnici prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi predstavljalo podlago za priznanje novih pravic, je sodišče prve stopnje razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri C. fakulteti Univerze v D.. Vendar pa je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno in sicer tako glede poslabšanja zdravstvenega stanja kot glede vzroka nastanka invalidnosti, ker sodišče prve stopnje ni uporabilo določbe 66. člena ZPIZ-2. S tem v zvezi je ostalo nerazčiščeno predvsem vprašanje, ali je pri tožnici prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in ali so dodatne omejitve pri delu posledica poslabšanja zdravstvenega stanja ali ne. Če je pri tožnici prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, bo sodišče moralo dodatno ugotoviti, zaradi katerega vzroka je prišlo do poslabšanja in če je prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja zaradi poškodbe z dne 21. 5. 2009, bo moralo upoštevati definicijo določeno v 2. alineji prvega odstavka 66. člena ZPIZ-2. Ta določa, da se za poškodbo pri delu šteje poškodba, povzročena na način iz prejšnje alineje, to je 1. alineje citirane določbe, ki jo utrpi zavarovanec na redni poti od stanovanja do delovnega mesta ali nazaj, če prevoz organizira delodajalec ter poškodba, povzročena na način iz prejšnje alineje, ki jo utrpi zavarovanec na službeni poti.

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi dodatno izvedenih dokazov in sicer s pridobitvijo izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja v sestavi specialista medicine dela, prometa in športa, tožnici kot invalidu III. kategorije invalidnosti priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu z dodatnimi omejitvami od 1. 10. 2013, to je od prvega naslednjega meseca po nastanku ugotovljene spremembe, torej kot da gre za spremembo oziroma poslabšanje zdravstvenega stanja in za nove pravice. Vendar pa je glede na pisno izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, dodatno mnenje in zaslišanje specialista, takšen zaključek najmanj preuranjen.

12. Izvedenski organ je ocenil, da pri tožnici ni prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega in funkcionalnega stanja, da bi bila podana trajna in popolna delanezmožnost. Ocenil je, da je že priznana III. kategorija invalidnosti z omejitvami ustrezna ter svetoval z istim datumom nastanka še dodatne omejitve s pripisom „ki natančneje definirajo možnosti oblikovanja delovnega okolja“ (listovna št. 31). V dopolnilnem mnenju pa je izvedenski organ (listovna št. 49) v zvezi z oceno kliničnega psihologa v letu 2013 dodal, da ta ne govori o poslabšanju, specialist medicine dela, prometa in športa kot član Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pa je tudi sam ugotavljal, da pomembnega kognitivnega upada ali upočasnjenosti ne ugotavlja, da pa je predlagal skrajšan delovni čas in ostale omejitve ravno zato, da ne pride pri tožnici do pretirane utrujenosti, pri omejitvah pa so upoštevane tudi somatske omejitve glede statusa lokomotornega aparata. Na zaslišanju se je član Komisije za fakultetna izvedenska mnenja ponovno skliceval na mnenje A., da ne govorijo o poslabšanju zdravstvenega stanja. Hkrati pa se je strinjal, da je datum dodatnih omejitev 27. 9. 2013 in menil, da je vzrok nastanka invalidnosti nespremenjen.

13. Sodišče prve stopnje z izvedencem ni razčistilo, ali je pri tožnici prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja v okviru III. kategorije invalidnosti in tudi ne, ali je poslabšanje v neposredni vzročni zvezi s poškodbo z dne 21. 5. 2009, v smislu 1. alineje prvega odstavka 66. člena ZPIZ-2. Prav tako ni razčistilo, zakaj je izvedenec predlagal dodatne omejitve, hkrati pa navajal, da je tožnica delo z omejitvami že uspešno opravljala po oceni na invalidski komisiji ter se skliceval na slabšo pozornost in vztrajnost. Sodišče z izvedencem v zvezi s prvotnim mnenjem tudi ni razčistilo, kaj pomeni pripomba „ki natančneje definirajo možnosti oblikovanja delovnega okolja“ (pisno izvedensko mnenje z dne 25. 3. 2016). Izvedencu bo predočilo še mnenje A. z dne 27. 9. 2013, da se bo do njega v celoti opredelil in ne le do ugotovitev kliničnega psihologa, posebej pa glede predloga o invalidski upokojitvi tožnice.

14. Navedena še ne dovolj razčiščena vprašanja, predvsem ali so dodatne omejitve pri delu posledica poslabšanja zdravstvenega stanja ali ne, bo sodišče prve stopnje dodatno razčistilo z zaslišanjem sodnega izvedenca. V primeru, da bo ugotovilo, da je pri tožnici prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, bo z njim razčistilo tudi, kaj je vzrok poslabšanja zdravstvenega stanja. V kolikor bo ugotovilo, da so vzrok poslabšanja zdravstvenega stanja poškodbe z dne 21. 5. 2009, bo ob upoštevanju določbe 66. člena ZPIZ-1 presodilo, ali gre za poškodbo pri delu ali ne in ponovno odločilo o tožničinem tožbenem zahtevku, vključno o vtoževani I. kategoriji invalidnosti ob upoštevanju dodatno izvedenega dokaza z zaslišanjem izvedenca.

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženca in tudi pritožbi tožeče stranke ugodilo in v skladu z določbo 355. člena ZPP razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.