Jedro

Tožnica je dobro vedela, da je imel pokojnik sina, ki bi lahko uveljavljal nujni dedni delež. Glede na naš pravni red tako tožnica ob skrbnosti, ki se zahteva od udeleženca obligacijskih razmerij, ni mogla utemeljeno pričakovati, da bo po zapustniku edina dedinja, pa čeprav je zapustnik v oporoki navedel, da sina določa za dedno nevrednega. Tožnica je oporočna dedinja po zapustniku, zato dejstvo, da toženec uveljavlja nujni delež, ne more pomeniti, da je njen nagib odpadel. Zahtevek na vrnitev darila na podlagi neupravičene obogatitve zaradi odpadlega nagiba zato ne more biti utemeljen.

Glede na prejeto darilo od pokojnika v vrednosti 220.000 EUR je pravilen zaključek, da je tožnica, ki je nudila pomoč pokojnemu, s tem izvrševala svojo moralno dolžnost, zato denarne protivrednosti darila v skladu s 192. členom OZ ne more zahtevati nazaj.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki, zniža za 114,24 EUR (na 5.786,58 EUR).

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem ter nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 1.586,61 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 173.903,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila, v roku 15 dni (I. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 5.900,82 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka (tožnica). Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Uvodoma povzema odločitev sodišča prve stopnje in opozarja, da sodišče sodbe ni izdalo več mesecev. Glede zahtevka za povračilo denarne protivrednosti nege in pomoči A. A. navaja, da sodišče povzema dejstva, ki izhajajo iz tožbenih navedb, in sicer da je tožnica od leta 2006 (pravilno 2010) do novembra 2014 skrbela za pokojnega A. A. in s tem ohranila vrednost njegovega premoženja. Sodišče povzema tudi navedbe, da plačila za pomoč in oskrbo tožnica ni zahtevala, saj je glede na dogovor s pokojnim pričakovala, da bo po njem dedovala njegovo celotno premoženje in bodo njegovi potomci razdedinjeni. Sodišče je tožnici priznalo pravno varstvo, nadalje pa sodišče navaja, da so neuresničena pričakovanja pravno relevantna samo pri neodplačnih pravnih poslih in je sodišče presojalo, kako pravilno kvalificirati razmerje med tožnico in pokojnikom. Zaključek sodišča, da razmerje med tožnico in zapustnikom v resnici ni bilo klasično darilo, je pravno zmoten. Prav tako je protispisen in napačen zaključek sodišča, da namen tožnice ni bilo zgolj obdarovanje, temveč naj bi zasledovala tudi svojo premoženjsko korist. Tožnica je lahko imela nagib, ne pa terjatve, njeno pričakovanje je lahko bilo nagib v smislu klasičnega darilnega razmerja. Nevzdržni in zmotni so zaključki sodišča, da naj bi po izvedenem dokaznem postopku štelo za dokazane trditve toženca, da je A. A. tožnici leta 2008 podaril nepremičnino na A. ulici v L. v vrednosti 220.000,00 EUR, kar naj bi presegalo denarno protivrednost skrbi in nege, ki jo je tožnica nudila pokojnemu, zato naj bi šlo za darilo pokojnega tožnici v višini razlike med zgoraj navedenima zneskoma. Sodišče navaja, da naj bi šlo za izpolnitev odplačne (vzajemne) obveznosti, vendar takega zaključka ne omogočajo ne trditve tožnice in tudi ne izveden dokazni postopek. Tožnica je ogorčena nad arbitrarno presojo sodišča in zaključkom, da naj bi ji pokojnik v letu 2008 podaril nepremičnino na A. ulici v L. Tožnica je namreč v dokaz svojih navedb predložila prodajno pogodbo z dne 3. 9. 2008 ter izjavo A. A., ki je potrdil prejem kupnine. Obe listini sta sestavljeni v obliki notarskega zapisa in torej javni listini, katerih resničnost vsebine se domneva skladno z določilom 224. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP. Tožena stranka (toženec) s pavšalnimi zatrjevanji, da kupnina ni bila plačana, ne more uspeti in izpodbiti oziroma ovreči zakonske domneve o pristnosti listine. Toženec glede na svoja zatrjevanja o navideznosti prodajne pogodbe z dne 3. 9. 2008 ni postavil ustreznega tožbenega zahtevka in je sodišče s presojanjem, da je pogodba navidezna oziroma neveljavna, prekoračilo meje svojega odločanja in kršilo razpravno načelo, podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na pravilnost odločitve. Toženec tovrstne trditvene podlage ni postavil. Ni mogoče govoriti o kakršnemkoli odplačnem poslu, zmotno je stališče, da je bilo nudenje nege in skrbi sestavni del odplačnega posla. Tožnica zoper A. A. ni imela nobene terjatve, neutemeljeno je stališče sodišča, da je bil posel odplačen. Nihče ni zatrjeval, da bi bila nega in skrb dana v zameno za predmetno nepremičnino, dokazni postopek tega ni potrdil, prekršeno je bilo razpravno načelo. Tožnica je navedla in navedbe ustrezno obrazložila, da je bila nepremičnina na A. ulici v L. kupljena deloma z lastnimi prihranki, deloma z izposojenim denarjem. Neprepričljive in neutemeljene so navedbe sodišča, da naj bi se tožnica odgovoru v zvezi s kupnino izmikala. Toženec je bil v zapuščinskem postopku napoten na pot pravde, vendar tožbe ni vložil. Glede na napete odnose med pravdnima strankama je tudi mogoče razumeti držo tožnice. Tudi če bi držalo teoretično dejstvo, da bi bila nepremičnina na A. ulici v L. tožnici podarjena, ni bila zatrjevana niti izkazana kavza posla z vsebino, kot jo navaja sodišče. Tožnica je torej nego in skrb nudila neodplačno, vendar s pričakovanjem, da bo po smrti prejemnika podedovala celotno premoženje. Morebitna darila, ki bi jih A. A. naklonil tožnici, ne vplivajo na njeno pričakovanje oziroma nagib za nudenje nege in skrbi. Nepremičnina na A. ulici v L. ni predmet zapuščine in sodišče te nepremičnine ne bi smelo upoštevati pri presoji, ali je nagib za obdarovanje odpadel. Tudi če drži stališče sodišča, da je bila tožnica kot obdarjenka dolžna nuditi obdarovalcu nego in skrb, ta njena obveznost ni bila primarna, primarno je bil namreč to dolžnost dolžan izvajati toženec kot sin zapustnika. Pomoč bi tožnica nudila zgolj namesto toženca. Tožnica nima moralne obveznosti, to ima skladno z določili Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) in Zakona o socialnem varstvu (ZSV) toženec. Sodišče se do tega vprašanja v obrazložitvi ne opredeli in je sodba neobrazložena. Ker gre izkazano za neodplačen pravni posel, so tožničina neuresničena pričakovanja pravno relevantna. Pravna podlaga darilne pogodbe je bila v neodplačni naklonitvi tožničine skrbi in nege v korist pokojnika, kar je bilo pogojeno z motivom (nagibom), da bo njegova edina dedinja in bo dedovala celotno zapuščino. Sodišče je zaradi napačne kvalifikacije razmerja povsem neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem prič glede obsega nudenja pomoči pokojniku, njegovega zdravstvenega stanja in toženčevega nasilja nad pokojnikom. Pokojnik je potreboval nego, ki jo je bil dolžan zagotavljati toženec. Ker je sodišče zmotno presodilo, da ugotavljanje objektivne potrebe po preživljanju ni potrebno, je neutemeljena zavrnitev dokaznega predloga po zaslišanju prič. Glede zahtevka za povračilo vlaganj v stanovanju na naslovu T. v L. in stroškov obratovanja tožnica navaja, da je zmotna presoja sodišča, da je ta zahtevek po temelju neutemeljen. Navedeno stanovanje je predmet zapuščine po pokojnem A. A. Sodišče se je sklicevalo na 132. člen Zakona o dedovanju (ZD), ki določa, da pokojnikova zapuščina preide na dediče po samem zakonu v trenutku njegove smrti. Sodišče navaja, da je tožnica navedla, da je ključe stanovanja dobila sredi oziroma konec oktobra 2014, obrazložitev sodbe v nadaljevanju pa nima podlage v trditveni podlagi tožnice ali njeni izpovedi. Ne drži, da bi tožnica izpovedala, da je najprej odstranila stvari, nato pričela z rušenjem ter z deli končala po smrti zapustnika, kot tudi ne, da ni konkretneje opredelila opredeljenih vlaganj. Tožnica je pojasnila, da je adaptacija potekala od oktobra 2014 do decembra 2014. Zapustnik je umrl dne 7. 11. 2014, vendar to ne ponuja podlage za neutemeljen zaključek sodišča, da je tožnica pred 7. 11. 2014 opravila le odstranitev stvari in rušenje. Obrazložitev sodišča je pavšalna. Tožnica je pojasnila, da je izvedla obnovitvena dela in podala natančno specifikacijo, ki jo povzema v pritožbi. Izpovedala je, da je oktobra dobila ključe stanovanja. Pred smrtjo zapustnika je v stanovanje vlagala s soglasjem zapustnika, zato je treba upoštevati 48. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Toženec je kot zakoniti - nujni dedič univerzalni pravni naslednik zapustnika in je vstopil v pravni položaj prednika. Na toženca je prešla obveznost povračila tistega, za kar je bil obogaten z izboljšavo nepremičnine s strani tožnice. Opozarja na sodbo in sklep VSL I Cp 4553/2010 z dne 2. 2. 2011. Tožnica je glavnino del opravila pred zapustnikovo smrtjo, kar je tudi zatrjevala. Sodišče ne ponudi jasnih razlogov za svojo odločitev, sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, podana je absolutno bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je predlagala ustrezne dokaze, s katerimi bi lahko sodišče natančno proučilo dejansko stanje, vendar jih je neutemeljeno in brez prepričljive obrazložitve zavrnilo. Ne drži obrazložitev, da bi se z ogledom stanovanja in s postavitvijo izvedenca za oceno vrednosti vlaganj sodišče moglo prepričati zgolj o utemeljenosti zahtevka za povračilo adaptacij po višini. Z ogledom stanovanja in pridobljeno oceno vrednosti del bi sodišče lahko sprejelo tudi dokazno podprto odločitev o temelju zahtevka. Prepričalo bi se lahko v obseg del, v zahtevnost in kakovost njihove izvedbe. Izvedenec gradbene stroke bi lahko izvedbo del tudi časovno opredelil. Sodišče le pavšalno zapiše, da je najbolj verjetno, da je tožnica stanovanje prenavljala po smrti zapustnika. Obrazložitev sodbe ne upošteva, da četudi je lastninska prešla s trenutkom smrti zapustnika, šele sklep o dedovanju to dejstvo tudi razglasi. Poleg tega je toženec vstopil v položaj zapustnika, zapustnik je tožnici izvedbo adaptacije izrecno dovolil oziroma ji je celo naložil, naj stanovanje ustrezno adaptira. Stališče, da tožnica ni upravičena do povračila vlaganj, ker toženec ni podal soglasja za vlaganja, je materialnopravno zmotno. Zmotno je tudi stališče, da tožnica ni izkazala, da gre za nujno potrebna vlaganja, kot tudi ne, da je toženec zaradi vlaganj obogaten. Tudi navedba, da toženec nepremičnine ne more uporabljati, ker mu tožnica ključev ni izročila in zato element obogatitve na strani toženca ni podan, ne vzdrži kritične presoje. Glede obratovalnih stroškov stanovanja na naslovu T. v L. navaja, da so ti skladno z določilom 86. člena SPZ breme skupne stvari, ki so jih dolžni kriti solastniki v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev. Pravdni stranki sta (bosta) solastnici stanovanja vsaka do ½ in sta dolžni skladno s citirano odločbo kriti obratovalne stroške. Zmotno je stališče sodbe, da je zgolj tožnica kot uporabnica stanovanja dolžna kriti stroške. Irelevantno je, da toženec stanovanja ne uporablja, saj vtoževani obratovalni stroški predstavljajo fiksne stroške. Utemeljen je zahtevek tožnice, ki obratovalne stroške krije v celoti, na povračilo stroškov od toženca. Sodišče je nepravilno presodilo tudi zahtevek tožnice po povračilu pravdnih stroškov. Navaja, da je sodišče stroške odmerilo v nasprotju z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) glede na vrednost spora ter povzema, koliko točk je sodišče tožencu priznalo za posamezna opravila, brez konkretne navedbe, kaj naj bi mu bilo priznano napačno.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev. Poudarja, da se s tožbo na plačilo zneska 170.796,33 EUR posega v pravico dediča do nujnega deleža in vsako plačilo v korist tožnice iz naslova neupravičene obogatitve pomeni neposredni poseg v zakonsko pravico do nujnega deleža. Pri prodajni pogodbi v zvezi z nakupom nepremičnine na A. ulici ni šlo za prodajno pogodbo, trditve tožnice so v tem delu napačne in zavajajoče. Tožnica si napačno razlaga določilo 224. člena ZPP, saj gre pri pogodbi in izjavi zapustnika za zasebni listini z overjenim podpisom, pri katerih se potrjuje le istovetnost osebe. Tožnica se sklicuje na nagib (motiv) sklenjene pogodbe, pri čemer uveljavlja odpad pogodbene kavze. Kljub teoretičnim pomislekom za to zastarelo tezo, bo moralo drugostopenjsko sodišče upoštevati, da nagib za sklenitev pogodbe ne more temeljiti na napačnih pravnih predstavah, kot je v konkretnem primeru. Tožnica je dobro vedela, da je imel pokojni A. A. sina, ki bi lahko uveljavljal tudi nujni delež. Zmotna ali napačna predstava, na kateri je temeljil nagib, je neopravičljiva. V drugem postopku je bilo pravnomočno ugotovljeno, da ne obstajajo razlogi za dedno nevrednost oziroma za razdedinjenje toženca. Če je nagib tako pomemben, da pogodbena kavza odpade, se morajo oceniti tudi pravne in dejanske okoliščine, na katerih temelji ta predstava, ki je do odpada pogodbene kavze privedla. Oceniti je treba, ali je ta napačna predstava opravičljiva in da ravnanje udeležencev v obligacijskih razmerij izpolnjuje osnovne standarde skrbnosti dobrega gospodarja. Plačilo, ki ga tožnica zahteva za „nesebično nego in skrb“ je skregano tudi z osnovnimi medčloveškimi solidarnostnimi odnosi. Glede povrnitve stroškov vlaganj v stanovanje na naslovu T. v L. je zaključek prvostopenjskega sodišča edini logičen in pravilen. Od prevzema posesti z izročitvijo ključev do smrti zapustnika je minilo premalo časa, da bi bila lahko izvedena dela v obsegu in načinu, kot je zatrjevala tožnica. Opozarja na račun za obnovitvena dela z dne 7. 9. 2015, v katerem je navedeno, da so bila dela opravljena do 31. 12. 2015. Pravilen je tudi zaključek sodišča glede stroškov. Tožnica uporablja stanovanje, zato je samoumevno, da ona nosi stroške, povezane z uporabo stanovanja.

4. Pritožba je delno utemeljena.

Glede zahtevka za povračilo denarne protivrednosti nege in pomoči A. A. 5. Tožnica uvodoma povzema ugotovitve sodišča prve stopnje iz izpodbijane sodbe ter poudarja, da ji je sodišče priznalo pravno varstvo na podlagi stališča, da je pri neodplačnih pravnih poslih zaradi neuresničenih pričakovanj (odpadle podlage) mogoče uveljavljati razveljavitev (preklic) darilne pogodbe zunajsodno oziroma, da zahteva za vrnitev darila vključuje tudi izjavo o preklicu. S takšnim materialnopravnim stališčem soglaša, nasprotuje pa zaključku sodišča prve stopnje, ki je pri presoji razmerja med tožnico in pokojnikom zaključilo, da njuno razmerje ni bilo klasično darilo in da naj bi tožnica zasledovala tudi svojo premoženjsko korist. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da nege in skrbi ni mogoče šteti za darilo, temveč za izpolnitev odplačne (vzajemne) obveznosti, tudi po oceni sodišča druge stopnje utemeljeno.

6. Tožnica utemeljeno opozarja, da trditve, da bi bila nega in skrb dani v zameno za nepremičnino na A. ulici v L. oziroma, da je šlo za izpolnitev odplačne (vzajemne) obveznosti, toženec v postopku ni podal. Tudi sicer pri s strani toženca zatrjevanem darilu zapustnika zaradi navideznosti prodajne pogodbe z dne 3. 9. 2008, ob zatrjevanem neodplačnem poslu s strani tožnice - neodplačni naklonitvi nege in skrbi, še ne gre za izpolnjevanje odplačne (vzajemne) obveznosti, kot je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo. Kljub zmotnim zaključkom sodišča prve stopnje, da je šlo za izpolnitev odplačne obveznosti, ker je A. A. tožnici leta 2008 podaril nepremičnino na A. ulici v L. v vrednosti 220.000 EUR (kar je sicer tudi sporno, več o tem v nadaljevanju), ki presega denarno protivrednost skrbi in nege, ki jo je nudila tožnica pokojnemu, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, iz razlogov navedenih v nadaljevanju. Kljub temu, da je sodišče v tem delu prekoračilo trditveno podlago toženca, ta kršitev na pravilnost končne odločitve ni vplivala.

7. Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje primarno navajala, da je pokojniku nudila skrb in nego, za kar ji ta ni plačeval, šlo je torej za neodplačno naklonitev. Glede na dogovor s pokojnikom je pričakovala, da bo dedovala njegovo celotno premoženje in bodo toženec in njegovi potomci razdedinjeni. Njen nagib oziroma motiv je torej bil, da bo njegova edina dedinja in bo dedovala celotno zapuščino. Ker se je toženec priglasil k dedovanju in uveljavljal nujni dedni delež, tožnica pa je bila napotena na pravdo zaradi dokazovanja utemeljenosti razdedinjenja in obstoja dedne nevrednosti, v kateri je bil tekom tega postopka tožbeni zahtevek tožnice zavrnjen, je zaradi odpadlega nagiba zahtevala vračilo oziroma povračilo denarne protivrednosti njene skrbi od toženca (v celoti), kljub temu, da je sama oporočna dedinja po pokojnem.

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo, da je obdarjenec storil vse, da bi tožnica po njem dobila vse premoženje. Ugotovilo je, da ji je A. A. nepremičnino na A. ulici v L. podaril 3. 9. 2008 (o tem v nadaljevanju), kar sicer v zvezi s trditvami o odpadlem nagibu ni relevantno. Poleg tega pa je sodišče ugotovilo tudi, da je pokojnik tožnico določil za oporočno dedinjo in zato ni mogoče govoriti o neuresničenem pričakovanju oziroma o izjalovljenem namenu. Sodišče je pravilno navedlo, da je ostalo neuresničeno tožničino pričakovanje, da toženec kot nujni dedič z uveljavljanjem nujnega deleža ne bo uspel, kar pa je okoliščina, na katero obdarjenec ni imel vpliva, tožnica pa je nanjo mogla računati, glede na splošno znano dejstvo, da naš pravni red varuje nujne dediče. Toženec v odgovoru na pritožbo utemeljeno navaja, da nagib za sklenitev pogodbe ne more temeljiti na napačnih pravnih predstavah. Tožnica je namreč dobro vedela, da je imel pokojnik sina, ki bi lahko uveljavljal nujni dedni delež. Glede na naš pravni red tako tožnica ob skrbnosti, ki se zahteva od udeleženca obligacijskih razmerij, ni mogla utemeljeno pričakovati, da bo po zapustniku edina dedinja, pa čeprav je zapustnik v oporoki navedel, da sina določa za dedno nevrednega. Tožnica je oporočna dedinja po zapustniku, zato dejstvo, da toženec uveljavlja nujni delež, ne more pomeniti, da je njen nagib odpadel. Zahtevek na vrnitev darila na podlagi neupravičene obogatitve zaradi odpadlega nagiba zato ne more biti utemeljen.

9. Pravilni so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da je prodajna pogodba z dne 3. 9. 2008 med tožnico in A. A. za nepremičnino (solastni del) na A. ulici v L., navidezna, glede česar je toženec podal trditveno podlago in drugačna pritožbena navedba ni utemeljena. Neutemeljena je navedba tožnice, da bi sodišče lahko vprašanje navideznosti presojalo le, če bi toženec postavil za to ustrezen tožbeni zahtevek, saj lahko sodišče o tem odloča tudi kot o predhodnem vprašanju. Toženec se je namreč v postopku branil tudi z ugovorom navideznosti navedene pogodbe z dne 3. 9. 2018, podal je trditve in predlagal dokaze ter zatrjeval, da ker je šlo za darilno pogodbo, tožnica denarne protivrednosti darila tudi v skladu s 192. členom Obligacijskega zakona (OZ) ne more zahtevati nazaj.

10. Sodišče druge stopnje sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, da je bila pogodba z dne 3. 9. 2018 navidezna oziroma, da je navidezna prodajna pogodba prekrivala darilo. Razlogi sodišča v zvezi s tem so pravilni in se sodišče druge stopnje nanje, v izogib ponavljanju, sklicuje. Tožnica dokazno oceno sodišča prve stopnje izpodbija z navedbo, da gre za arbitrarno presojo sodišča, kar ne drži, saj je sodišče prve stopnje ocenilo izvedene dokaze in tudi napravilo dokazno oceno, ki je skladna z 8. členom ZPP. Tožnica navaja, da je v dokaz svojih navedb predložila prodajno pogodbo z dne 3. 9. 2008 ter izjavo A. A., ki potrjuje prejem kupnine, da naj bi bili obe sestavljeni v obliki notarskega zapisa in kot takšni javni listini, katerih resničnost vsebine se skladno z 224. členom ZPP domneva. Kot pravilno v odgovoru na pritožbo navaja toženec, si tožnica napačno razlaga določilo 224. člena ZPP. V konkretnem primeru gre za zasebni listini z overjenim podpisom. V tem primeru se potrjuje le istovetnost osebe, ne pa resničnosti vsebine tistega, kar je v pogodbi oziroma v izjavi navedeno. Sodišče je pravilno navedlo, da tožnica na relevantna vprašanja ni hotela odgovarjati in v zvezi s tem ni predložila dokazov (da je imela sredstva na bančnih računih). Neutemeljena je navedba, da so neprepričljive navedbe sodišča, da se je tožnica odgovoru v zvezi s kupnino izmikala in da je ustrezno in prepričljivo pojasnila, da je kupnino plačala delno s svojimi prihranki delno pa z izposojenim denarjem. Zaključki sodišča so namreč pravilni, v kar se je sodišče druge stopnje lahko prepričalo z vpogledom v zapisnik glavne obravnave. Tožnica svojih navedb s svojo izpovedjo in tudi sicer ni dokazala, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Tožnica navaja, da mora sodišče razumeti in upoštevati dejstvo, da je bil toženec napoten na pot pravde, da vloži tožbo na ugotovitev, da v zapuščino sodi tudi kupnina v višini 220.000 EUR iz prodajne pogodbe z dne 3. 9. 2008, česar ni storil. Tudi te navedbe niso utemeljene, saj je toženec prepričljivo pojasnil, zakaj tožbe ni vložil. Ob dejstvu, da kupnine ni, s tožbo ne bi bil uspešen. Vračunanja darila, glede na to, da gre za darilo tretji osebi, ne bi mogel zahtevati, rok za vložitev tožbe za plačilo kupnine (če bi šteli razpolaganje za odplačno), pa je že potekel, nastopilo je zastaranje.

11. Glede na darilo v vrednosti 220.000 EUR, ki ga je od A. A. prejela tožnica, je nadalje pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica, ki je nudila pomoč pokojnemu, s tem izvrševala svojo moralno dolžnost, zato denarne protivrednosti v skladu s 192. členom OZ ne more zahtevati nazaj.

12. Tožnica navaja, da tudi, če bi bila kot obdarjenka dolžna nuditi obdarovancu nego in skrb, ta njena obveznost ni bila primarna, pač pa ju je bil dolžan izvajati toženec. Tudi, če bi bil toženec dolžan nuditi zapustniku pomoč, glede na že obrazloženo in skladno z 192. členom OZ tožnica danega ne more zahtevati nazaj.

13. Tožnica je sicer ob že navedeni pravni podlagi zatrdila, da je imel toženec obveznost do pokojnega v skladu z določili ZZZDR in ZSV, vendar konkretnih dejstev v zvezi s tem ni podala. Tako ni zatrdila, da so izpolnjeni pogoji za dolžnost oz. obveznost toženca kot pokojnikovega otroka do pokojnika, torej da A. A. ni imel dovolj sredstev za življenje.1 Sodišču prve stopnje zato na takšno nesklepčno trditveno podlago ni bilo treba posebej odgovarjati.

14. Ob obrazloženem je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ni bilo potrebno zaslišanje prič K. Š., T. Š., M. F. in K. D. glede obsega nudenja pomoči pokojniku in njegovega zdravstvenega stanja ter toženčevega nasilja nad pokojnikom, saj zahtevek že po temelju ni utemeljen.

Glede zahtevka za povračilo vlaganj v stanovanje na naslovu T. v L. 15. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica navedla, da je ključe stanovanja dobila sredi oziroma konec oktobra 2014. Ker ni konkretno opredelila, katera od zatrjevanih vlaganj je opravila pred 7. 11. 2014, ko je zapustnik umrl, za čas po smrti zapustnika pa ni zatrjevala, da je vlagala s soglasjem solastnika (toženca), saj je vlagala deloma v tujo nepremičnino, je sodišče zaključilo, da do povračil vlaganj (izboljšav) ni upravičena. Zaključilo je, da tudi do povračila vlaganj po pravilih o neupravičeni obogatitvi ni upravičena, ker ni izkazala, da gre za nujno potrebna dela (199. člen OZ), prav tako pa tudi ne, da je toženec zaradi vlaganj obogaten. Toženec namreč nepremičnine ne more uporabljati, ker mu tožnica ključev kljub pozivu še ni izročila in element obogatitve na strani toženca ni podan. Sodišče druge stopnje s takšnimi zaključki sodišča prve stopnje soglaša. 16. Tožnica neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v tem delu s trditvijo, da tožnica ni zatrdila, da je najprej odstranila stvari, nato so pričeli z rušenjem ter z deli končali po smrti zapustnika, kot je navedlo sodišče. Drži sicer, da tožnica ni izrecno izpovedala, da je najprej odstranila stvari, nato pa pričela z rušenjem, vendar navedeno, torej ta dodatni zaključek sodišča prve stopnje, na pravilnost odločitve ni vplival, prav tako je bilo odločitev tudi v tem delu mogoče preizkusiti in zatrjevana absolutno bistvena kršitev določb postopka ni podana. Tožnica je namreč izpovedala, in drugačna navedba ni utemeljena, da so z deli končali po smrti zapustnika (da so končali konec decembra). Zaključek sodišča, da je bila (glede na kratek čas od prevzema ključev do smrti zapustnika) do smrti zapustnika opravljena le odstranitev stvari in rušenje, je življenjski in ne drži, da ne vzdrži kritične presoje. Sodišče je pravilno navedlo, da opore za drugačen zaključek v trditveni podlagi tožnice ni.

17. Tožnica navaja, da je pojasnila, da je izvedla obnovitvena dela in podala natančno specifikacijo, kar sicer drži, vendar kljub pozivu sodišču, da naj opredeli, kdaj so bila vlaganja opravljena, tega ni specificirala. Na podlagi trditev tožnice tako ni mogoče razmejiti del, opravljenih do smrti zapustnika in po smrti zapustnika, takšnih ugotovitev pa ni mogoče sprejeti niti na podlagi izpovedi tožnice (čeprav bi bila s tem prekoračena trditvena podlaga). Tožnica sicer vztraja, da je glavnino del opravila pred zapustnikovo smrtjo, kar je zatrjevala tudi tekom postopka. Tega ni dokazala. Toženec utemeljeno opozarja, da iz računa z dne 7. 9. 2015 (A91), ki ga je v postopku vpogledlo sodišče prve stopnje, izhaja, da so se dela opravljala od 28. 10. 2014 do 31. 12. 2015, kar je tudi v nasprotju s trditvami tožnice. Kot že navedeno, pa tožnica opravljenih del časovno ni razmejila in zahtevku zato niti delno ni bilo mogoče ugoditi.

18. Glede na navedeno trditveno podlago, ko ni bilo pojasnjeno, kaj je bilo opravljeno pred smrtjo zapustnika, je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da bi sodišče lahko natančneje proučilo dejansko stanje in se prepričalo v utemeljenost zahtevka po temelju in po višini z ogledom stanovanja in s postavitvijo izvedenca. Oba predlagana dokaza je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, saj zahtevek za povračilo adaptacij že po podlagi ni utemeljen.

19. Tožnica se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na sodbo in sklep VSL I Cp 4553/2010, ki se nanaša na drugačno situacijo, ko so dediči uporabo konkludentno priznavali. Ne drži, da je mogoče navedeno odločbo aplicirati na konkreten dejanski stan. Tožnica je bila seznanjena s trenutkom smrti zapustnika, v tem trenutku je lastninska pravica prešla na dediče. Od tega trenutka zato ni imela pravice izvrševati vlaganj brez soglasja toženca. Sama navaja, da sklep o dedovanju dediče „razglasi“, saj je deklaratorne narave, odločilen je trenutek smrti zapustnika. Ob povedanem so neutemeljene navedbe, da je toženec vstopil v položaj zapustnika tudi glede soglasja za tožničina vlaganja v nepremičnino.

20. Tožnica izpodbija tudi zaključek sodišča o vlaganjih po pravilih o neupravičeni pridobitvi, ki ga je sprejelo na podlagi ugotovitve, da tožnica ni izkazala, da je šlo za nujno potrebna vlaganja. Neutemeljeno navaja, da je takšen zaključek nepodprt in življenjsko neustrezen, saj je dejstvo, da tožnica nujno potrebnih del ni izkazala.2 Pravilen pa je tudi zaključek, da elementa obogatitve ni, ker toženec nepremičnine, ker mu tožnica ključa (kljub pozivu) ni izročila, ne more uporabljati.

Glede zahtevka na povračilo stroškov obratovanja

21. Tudi zaključek sodišča prve stopnje glede zahtevka na povračilo stroškov obratovanja, ki ga je tožnica prav tako utemeljevala na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi, je pravilen. Toženec stanovanja po že obrazloženem ne more koristiti, ker mu tožnica ključev ni izročila. Tožnica stanovanje lahko uporablja, ker ima ključ od stanovanja, toženec pa ne in je zato sodišče prve stopnje tudi zahtevek na plačilo obratovalnih stroškov pravilno zavrnilo.

22. V pritožbi tožnica navaja novo pravno podlago. Navaja, da so stroški obratovanja breme skupne stvari in so jih dolžni kriti solastniki v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev ter, da bosta pravdni stranki solastnici stanovanja vsaka do ½ in sta zato dolžni skladno s citirano določbo kriti obratovalne stroške. Navaja, da gre za fiksne stroške, ki mesečno zapadejo v plačilo, kljub temu, da stanovanja nihče ne uporablja. Ker jih krije tožnica, je utemeljen njen zahtevek na povračilo stroškov od toženca.

23. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da po tej pravni podlagi tožnica pravočasnih trditev, na podlagi katerih bi bilo mogoče zahtevku (delno) ugoditi, ni podala, tudi sicer je od toženca zahtevala povračilo celotnih stroškov. Navedla je, da zahteva obratovalne stroške in priložila potrdila o izvedenih plačilih (upravnik, elektrika, energetika, T2, Žale, nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča), ki skupaj znašajo 1.553,51 EUR, pri čemer stroškov ni razdelala tako, da bi bilo mogoče ločeno odločiti o tistih (glede na šele v pritožbi zatrjevano podlago), ki so vezana na samo lastništvo stanovanja. V prej navedenem znesku je npr. tudi račun za T2. Ni sicer dolžnost sodišča, da bi ob pomanjkljivi trditveni podlagi samo ugotavljalo in preračunavalo, v kakšnem deležu je zahtevek utemeljen iz predloženih dokazov. Poleg tega sodišče druge stopnje ugotavlja, da so kot dokaz za vtoževani znesek iz naslova obratovalnih stroškov predloženi tudi računi, ki zagotovo niso vezani na lastništvo stanovanja. Tožnica je tako predložila tudi račun za sodne stroške, račun, ki se nanaša na osebno vozilo, na plačilo sodnih taks itd. Tudi po v pritožbi navedeni pravni podlagi zato zahtevku tožnice niti delno ni mogoče ugoditi. Sodišče prve stopnje ga je pravilno zavrnilo.

24. Delno je utemeljena pritožba glede stroškovne odločitve. Tožnica navaja, da je sodišče stroške odmerilo v nasprotju z ZOdvT glede na vrednost spora in navaja, koliko točk je sodišče tožencu priznalo. Sodišče je za osnovo vzelo 1700 točk, kar je pravilno pri vrednosti spornega predmeta v tej zadevi. Gre za število točk, ki ga je v popravi stroškovnika navedla tudi pooblaščenka tožnice (gl. l. št. 191). Res pa je pri izračunu prišlo do očitne napake, ko je sodišče tožencu za narok dne 25. 11. 2016 priznalo 1900 točk (namesto pravilno 1700 točk). Ostale postavke je sodišče prve stopnje priznalo pravilno (za drugi narok je tožencu priznalo 800 točk, kot jih je ta priglasil, čeprav bi mu šlo 850 točk). Sodišče prve stopnje je tako priznalo tožencu 200 odvetniških točk preveč, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,459 EUR) znaša 91,80 EUR. Ker je sodišče tudi od tega zneska priznalo 2 % materialnih stroškov ter 22 % DDV, je skupno tožencu priznalo za 114,24 EUR previsok znesek pravdnih stroškov. Sodišče druge stopnje je zato stroškovno odločitev spremenilo tako, da se priznani stroški tožencu znižajo za 114,26 EUR.

25. V ostalem delu pritožba po že povedanem ni utemeljena, sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo v ostalem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

26. Tožnica je s pritožbo uspela le minimalno v stroškovnem delu, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka in je hkrati dolžna povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka tožencu. Ti predstavljajo stroške za sestavo odgovora na pritožbo (2125 odvetniških točk), kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v času odločanja sodišča druge stopnje - 0,60 EUR - znaša 1.275 EUR. Potrebni pritožbeni strošek predstavljajo še materialni stroški v višini 25,50 EUR (2 %) ter 22 % DDV v višini 286,11 EUR. Vsi potrebni pritožbeni stroški toženca, ki mu jih je dolžna povrniti tožnica, tako znašajo 1.586,61 EUR. Odločitev temelji na 154., 155. in 165. členu ZPP.

1 Nasprotno je tožnica zatrjevala, da je pokojnemu A. A. izročila 220.000 EUR. 2 V okviru vlaganj tožnica zahteva npr. tudi povračilo stroškov pohištva v kuhinji, jedilne mize s štirimi stoli, nakup svetil v stanovanju in drugega pohištva.