Jedro

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče postavi novega (tretjega) izvedenca le, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev (tretji odstavek 254. člena ZPP). V predmetni zadevi pa je sodišče prve stopnje nasprotja med obema izvedenskima mnenjema odpravilo s tem, ko je ustno zaslišalo vse izvedence, nato pa v 18., 28. in 29. točki obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, zakaj je svojo odločitev v celoti oprlo na izvedensko mnenje A.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (III. in IV. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka in stranski intervenient krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo odločilo, da se sprememba tožbe z dne 23. 1. 2023 dopusti (I. točka izreka), da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati 472,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2019 in zakonske zamudne obresti od zneska 4.300,00 EUR za čas od 13. 6. 2019 do 3. 10. 2019 (II. točka izreka), da se v presežku za znesek 6.427,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 10. 2019 dalje do plačila in za zakonske zamudne obresti od zneska 6.427,80 EUR za čas od 13. 6. 2019 do 3. 10. 2019 tožbeni zahtevek zavrne (III. točka izreka), da tožeča stranka krije stroške postopka do 93 %, tožena stranka pa krije stroške postopka do 7 % ter da bo o višini stroškov odločeno s posebnim sklepom (IV. točka izreka).

2. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) v pravočasni pritožbi izpodbija sodbo v zavrnilnem delu (III. točka izreka) in odločitev o stroških (IV. točka izreka). Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Bistvo pritožbene graje je, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo pravila postopka, ker v postopek ni pritegnilo novega (tretjega) izvedenca, in da je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede tožničinega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišču prve stopnje očita tudi, da je neustrezno odmerilo višino odškodnine, ker prisojena odškodnina ne ustreza standardu pravične odškodnine. Priglaša stroške.

3. Stranska intervenientka na strani tožene stranke se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja pravilnosti pooblastil za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člen ZPP).

6. Pritožbeni preizkus pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti pritožbeno uveljavljenih niti uradno upoštevnih postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje zato v izogib ponavljanju povzema razloge sodišča prve stopnje in v nadaljevanju le še odgovarja na pritožbena izvajanja.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnica dne 22. 12. 2018 kot voznica osebnega avtomobila poškodovala v prometni nesreči, ki jo je v vinjenem stanju povzročila zavarovanka tožene stranke B. B. (stranska intervenientka) s tem, ko ji je nepravilno odvzela prednost. Pritožbeno ni sporno, da tožnica ni z ničemer prispevala k prometni nesreči, da njena sokrivda ni podana in da je za nesrečo v celoti odgovorna zavarovanka tožene stranke. Pritožbeno sta sporna obseg in višina škode.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo postaviti novega (tretjega) izvedenca medicinske stroke, ker nasprotja med izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca C. C. in izvedenskim mnenjem A. glede vprašanja, ali so vsled škodnega dogodka tožničine življenjske aktivnosti trajno zmanjšane, niso bila odpravljena. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče postavi novega (tretjega) izvedenca le, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev (tretji odstavek 254. člena ZPP).1 V predmetni zadevi pa je sodišče prve stopnje nasprotja med obema izvedenskima mnenjema odpravilo s tem, ko je ustno zaslišalo vse izvedence, nato pa v 18., 28. in 29. točki obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, zakaj je svojo odločitev v celoti oprlo na izvedensko mnenje A. In sicer iz razloga, ker je izvedensko mnenje A. za razliko od izvedenskega mnenja C. C. jasno, strokovno, natančno in popolno, medtem ko ima izvedensko mnenje slednjega takšne pomanjkljivosti, da se sodišče odločitve nanj ni moglo opreti (zlasti iz razloga, ker je izvedenec C. C. tudi na ustnem zaslišanju vztrajal, da je bil škodni dogodek sprožilni moment za tožničino zmanjšanje življenjskih aktivnosti, pri tem pa ni znal razmejiti, v kolikšni meri so tožničine zdravstvene težave posledica škodnega dogodka, v kolikšni meri pa so posledica že prej prisotnih degenerativnih sprememb). Pogoji za imenovanje novega (tretjega) izvedenca skladno s 254. členom ZPP torej niso bili izpolnjeni, zato o bistveni kršitvi določb postopka ni mogoče govoriti. Golo nestrinjanje z izvedenskim mnenjem pa tudi ni razlog za postavitev novega izvedenca.2

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je tožnica uspela dokazati, da je bil škodni dogodek sprožilni moment njenega trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pritožbenemu sodišču se dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje ni porodil, saj je prepričljiva in življenjsko sprejemljiva ter v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, kot je to razvidno iz 18., 28. in 29. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno oprlo svojo odločitev na izvedensko mnenje A., ne pa na pomanjkljivo izvedensko mnenje C. C., ki ni znal razmejiti, v kolikšni meri so tožničine zdravstvene težave posledica škodnega dogodka in v kolikšni meri posledica že prej prisotnih degenerativnih sprememb. Iz izvedenskega mnenja A. pa izhaja, da so bile pri tožnici že pred škodnim dogodkom izražene degenerativne spremembe (ki niso bile neme) in da škodni dogodek navedenih degenerativnih sprememb ni niti sprožil niti poslabšal. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

10. Prav tako ni pritrditi pritožbenemu očitku, da je sodišče prve stopnje prisodilo prenizko odškodnino. Iz izvedenskega mnenja A., na katerega se je sodišče prve stopnje v celoti oprlo, izhaja, da je tožnica v škodnem dogodku dne 22.12.2018 utrpela udarec v prsni koš in brado3 ter da je trpela 3 dni srednje hude bolečine, 103 dni blage telesne bolečine z občasnimi srednje intenzivnimi, 14 dni pa občasne blage telesne bolečine. Tožnica je bila istega dne pregledana na urgenci Splošne bolnišnice Ptuj, kjer je opravila rentgen, predpisana pa ji je bila tudi uporaba analgetikov po potrebi. Nato je imela dvakrat CT slikanje, dne 24.01.2019 ponovni rentgen ter v obdobju 8. 4. 2019 do 22. 4. 2019 rehabilitacijo v Zdravilišču Sava. Dne 22. 4. 2019 je bilo zdravljenje poškodb, ki jih je utrpela v škodnem dogodku zaključeno. Glede na intenziteto in trajanje telesnih bolečin ter upoštevaje preostale nevšečnosti med zdravljenjem, ki so objektivizirane v izvedenskem mnenju A. in jih izpodbijana sodba opisno povzema (21. točka obrazložitve), je sodišče prve stopnje škodnim posledicam, ki jih je trpela tožnica pripisalo ustrezno težo. Iz tega naslova priznano odškodnino je tudi pravilno umestilo med primere podobnih nepremoženjskih škod iz sodne prakse,4 zato sodišče druge stopnje zaključuje, da je prisojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem v višini 4.200,00 EUR ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine (179. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ).

11. Nadalje je sodišče prve stopnje tudi pravilno odmerilo odškodnino iz naslova pretrpljenega strahu v višini 1.200,00 EUR. Iz izvedenskega mnenja A. izhaja, da je tožnica v trenutku nesreče nekaj trenutkov utrpela hud primarni strah, do 9. 1. 2019 je imela obdobje zmernega sekundarnega strahu, od 9. 1. 2019 pa obstaja blag strah v smislu podoživljanja prometne nesreče v določenih okoliščinah in trenutkih. Odškodnina, ki jo je priznalo sodišče prve stopnje se glede na intenzivnost in trajanje primarnega in sekundarnega strahu, upoštevaje odmero nepremoženjske škode, tako ne pokaže kot prenizka oz. previsoka.

12. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno tožnici priznalo denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 5.400,00 EUR (in sicer 4.200,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, 1.200,00 EUR pa iz naslova strahu), od tega zneska pa odštelo že izplačan del odškodnine v višini 4.300,00 EUR (v valorizani vrednosti na dan izdaje sodne odločbe v višini 4.927,80 EUR) in tako odločilo, da je toženka dolžna plačati še 472,20 EUR odškodnine skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in zamudne obresti izplačanega nespornega dela odškodnine (v višini 4.300,00 EUR) za čas od 13. 6. 2019 do 3. 10. 2019. 13. Neutemeljena je tudi pritožbena graja glede odločitve sodišča prve stopnje o stroških postopka. Kot pravilno navaja že pooblaščenka stranske intervenientke v odgovoru na pritožbo, je pri določitvi pravdnega uspeha strank potrebno izhajati iz zneska, ki ga je tožnik zahteval v pravdi, ne pa iz zneska celotne odškodnine (vključno z nespornim delom), ki je bil izplačan že pred vložitvijo zadevne tožbe. Nadalje je neutemeljena tudi pritožbeno naziranje, da je tožnik po temelju uspel v višini 100 %, zato bi bilo sodišče prve stopnje dolžno upoštevati uspeh po temelju v deležu 100 %, uspeh po višini pa v deležu 16 % ter ugotoviti skupen uspeh v pravdi v deležu 58 %. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da novejša sodna praksa opušča pristop drobljenja pravdnega uspeha na temelj in višino in ga uporabi le v primerih, ko mora stranka veliko napora vložiti v dokazovanje temelja zahtevka, kar povzroči nastanek znatnih pravdnih stroškov.5 V obravnavanem primeru pa znatni stroški z ugotavljanjem temelja zahtevka niso nastali,6 zato je sodišče prve stopnje uspeh v pravdi pravilno ocenilo zgolj po višini.

14. Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (III. in IV. točki izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Navedbe stranske intervenientke v odgovoru na pritožbo niso v bistvenem prispevale k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato je slednja sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 J. Zobec v Ude, Galič (ur.), Pravdni postopek zakon s komentarjem, 2. knjiga GV Založba, 2006, str. 504. 2 Tako že Vrhovno sodišče VSRS sodba II Ips 393/2008 z dne 30. 6. 2011. 3 Ne pa tudi drugih zatrjevanih poškodb (izvin in nateg vratne hrbtenice, udarnino spodnjega dela hrbta in medenice ter svežo abrupcijo - frakturo ventrolateralnega spondilofita segmenta L4 desno). 4 Višje sodišče v Ljubljani je v zadevi VSL sodba I Cp 1974/2018 z dne 30. 1. 2019, v kateri je tožnik, utrpel (zgolj) udarec v prsni koš, ki je povzročil kratkotrajno, od nekaj sekund do največ nekaj minut trajajočo hudo fizično bolečino, srednje bolečine približno tri ure, med zdravljenjem pa občasne telesne bolečine, od nekaj sekund do nekaj minut, pretežno lahke intenzivnosti in, ki so se pojavljale dva tedna, nato pa postopoma izvenele, nevšečnosti med zdravljenjem pa so bili obiski pri zdravniku in težave pri osebni higieni, prejel odškodnino v višini 2.000,00 EUR. Prav tako VS002661 (II DoR 354/2016), kjer je tožnik, ki je utrpel udarnino prsnega koša in neznatno počenost rebra, ob bistveno krajšem bolečinskem obdobju in z manj nevšečnosti pri zdravljenju prejel odškodnino v višini 1.500,00 EUR. 5 VSL sklep I Cp 832/2022 z dne 10.06.2022. 6 Sodišče prve stopnje je sodnemu izvedencu avtomobilske stroke mag. D. D. odmerilo nagrado in nadomestilo za stroške v skupnem znesku 1.032,41 EUR (v sklepu z dne 27. 1. 2021 znesek 681,77 EUR in v sklepu z dne 21. 6. 2021 znesek 350,64 EUR), izvedencu medicinske stroke C. C. dr. med., v skupnem znesku 898,00 EUR (v sklepu z dne 22. 9. 2021 znesek 663,00 EUR in v sklepu z dne 6. 2. 2023 znesek 235,00 EUR), Komisiji pa v skupnem znesku 3.340,95 EUR (v sklepu z dne 25. 5. 2023 znesek 2.165,26 EUR in v sklepu z dne 6. 2. 2023 znesek 1.175,69 EUR). Primerjava odmerjene nagrade in nadomestila za stroške sodnega izvedenca avtomobilske stroke mag. D. D., ki ga je sodišče pridobilo z namenom razjasnitve temelja odškodninskega zahtevka, in odmerjene nagrade in nadomestila za stroške sodnega izvedenca medicinske stroke C. C. dr. med. ter A., ki ju je sodišče pridobilo z namenom presoje višine odškodnine zahtevka, tako evidentno kaže, da očitno nesorazmerje v obravnavanem primeru ni podano.