Jedro

V obravnavanem primeru iz tožbe, izpodbijanega sklepa in spisovne dokumentacije izhaja, da toženka arhivske dokumentacije (arhivskega fonda SI PAK KP 24 Okrajnega ljudskega odbora Koper), na katero je oprla svojo odločitev, pred izdajo sklepa ni vročila tožniku, da se do nje izjavi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Vlade Republike Slovenije, Komisije za izvajanje zakona o popravi krivic, št. 130-215/2017/6 z dne 19. 6. 2018, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje statusa bivšega političnega zapornika in za priznanje pravice do odškodnine za čas odvzema prostosti od 5. 5. 1955 do 8. 7. 1966 in sicer zase, za njegovega očeta ... in za svojo mater ... (1. do 3. točka). Odločila je še, da posebni stroški v tem postopku niso nastali (4. točka).

2. V obrazložitvi navaja, da je tožnik vložil zahtevo za priznanje statusa bivšega političnega zapornika zase, za pokojnega očeta in pokojno mater in za priznanje pravice do odškodnine za čas odvzema prostosti od 5. 5. 1955 do 8. 7. 1966. Povzema 2. in 4. člen Zakona o popravi krivic (v nadaljevanju ZPKri) in ugotavlja, da imenovani niso upravičeni do priznanja statusa in odškodnine, saj so izkoristili možnost selitve na in pod pogoji Londonskega memoranduma, ki je od 5. 10. 1954 do 5. 7. 1957 omogočal prostovoljno spremembo prebivališča ter ohranitev premoženja. Sklicuje se na pridobljeno arhivsko dokumentacijo, in sicer na arhivski fond SI PAK KP 24 - Okrajnega ljudskega odbora Koper T.E. 1319 - dovolilnico za izselitev, iz katere je razvidno, da je tožnikov oče 16. 3. 1955 vložil prošnjo za izselitev ter 30. 3. 1955 prošnjo za izvozno dovoljenje za premičnine, ki mu je bila s strani carinarnice FLRJ dne 18. 4. 1955 tudi izdana. Dne 23. 4. 1955 pa je bila izdana začasna dovolilnica Državnega sekretariata za notranje zadeve LR Slovenije, Tajništva za notranje zadeve okraja Koper, ki dovoljuje izselitev navedenih oseb v Trst. Navedena začasna dovolilnica je opremljena z žigom izhoda iz Jugoslavije na bloku Škofije dne 5. 5. 1955. 3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bil izpodbijan sklep zanj negativno presenečenje, saj je prvostopenjski organ o istovrstni zahtevi njegove sestre, temelječi na enakem dejanskem stanju, že odločal in ji s sklepom z dne 6. 6. 2017 priznal status bivše politične zapornice. Ne strinja se s stališčem toženke, da so člani njegove družine izkoristili možnost selitve po Londonskem memorandumu, saj v njihovem primeru ni šlo za prostovoljno selitev, pač pa so bili vanjo primorani zaradi opisanega nasilja in groženj, ki so ga bili deležni kot drugače govoreči in politično orientirani. Poleg tega jim je bila nacionalizirana tudi zemlja. Navedbe o tem so razvidne iz obrazložitve zahteve, ki bi jo tožnik lahko v postopku še dopolnil z dejstvi in dokazi, v kolikor bi ga organ na to pozval. Meni, da je bil organ za razjasnitev dejanskega stanja in okoliščin dolžan tožnika pozvati na razjasnitev, še toliko bolj, ker gre za državljana Italije, ki v prvostopenjskem postopku ni nastopal s pooblaščencem. Ne strinja se s stališčem toženke, da se določbe Londonskega memoranduma nanašajo na prisilno izselitev, kot je bila v njihovem primeru. Posledica izselitve je bila, da so člani njegove družine pristali v begunskem taborišču v Italiji oz. so se tja zatekli, saj druge možnosti za bivanje niso imeli. Če bi se v Italijo selili prostovoljno, bi si bivališče in zaposlitev prav gotovo zagotovili pred selitvijo. Zaradi kršitev določb postopka sodišču predlaga, naj tožbi ugodi ter njemu in njegovim prednikom prizna status bivšega političnega zapornika in posledično pravico do odškodnine, podrejeno pa, da zadevo vrne toženki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo med drugim pojasnjuje, zakaj meni, da je tožba neutemeljena, podrobno pa oriše tudi širši kontekst možnosti čezmejne spremembe prebivališča v tistem času. Predlaga zavrnitev tožbe. Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 3. 12. 2018 med drugim poudarja, da ni mogel pričakovati, da bo v njegovem primeru odločeno drugače, kot v primeru sestre in ostalih, poudarja pa tudi, da so optanti od premičnin s seboj lahko odpeljali le nekaj živeža, kakšen kos pohištva in nekaj osebnih stvari. Poudarja, da so se „legalnega“ prehoda posluževale večinoma družine z otroki, kot v tožnikovem primeru, kar pa ne pomeni, da so živeli v boljših razmerah od tistih, ki so mejo prešli „ilegalno“.Poudarja, da je že samo dejstvo bivanja v taborišču kot politični zapornik zadostuje za priznanje statusa.

5. Tožba je utemeljena.

6. V zadevi je sporna zavrnitev tožnikove zahteve, da se njemu, njegovemu očetu ... in materi ... prizna status bivših političnih zapornikov in določi odškodnina od 5. 5. 1955 do 8. 7. 1966. 7. Sodišče pritrjuje tožniku, da mu v postopku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, kar je bistvena kršitev pravil postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP).

8. Četrti odstavek 10. člena ZPKri namreč določa, da če ni v tem zakonu drugače določeno, se v postopku o zahtevi smiselno uporabljajo določbe zakona o splošnem upravnem postopku.

9. Ker ZPKri ne določa drugače, je treba po presoji sodišča tudi v obravnavanem postopku, če organ opre svojo zavrnilno odločbo na dokumentacijo, ki jo je pridobil po uradni dolžnosti, stranki pred odločitvijo dati možnost, da se do nje opredeli (načelo zaslišanja stranke, 9. člen ZUP).

10. V obravnavanem primeru iz tožbe, izpodbijanega sklepa in spisovne dokumentacije izhaja, da toženka arhivske dokumentacije (arhivskega fonda SI PAK KP 24 Okrajnega ljudskega odbora Koper), na katero je oprla svojo odločitev, pred izdajo sklepa ni vročila tožniku, da se do nje izjavi. Prav tako pa ga tudi ni seznanila s svojim pravnim stališčem glede upravičenosti zahteve in mu ni dala možnosti, da se do njega izjavi. S tem je bila kršena tožnikova pravica do izjave, na kar tožnik smiselno opozarja, ko navaja, da je bila izpodbijana odločitev zanj presenečenje in da bi ga moral organ pozvati, naj zahtevo dopolni še z drugimi dejstvi in dokazili. Iz tožbe pa tudi nedvomno izhaja, da se tožnik z utemeljitvijo toženke, zakaj njegova zahteva ni utemeljena, ni strinjal, česar ni mogel pojasniti že pred izdajo izpodbijanega sklepa, saj mu toženka te možnosti ni dala.

11. Ker je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena že iz navedenih razlogov, je izpodbijani sklep brez presoje ostalih tožbenih navedb odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala toženka ugotovljeno kršitev odpraviti. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

12. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetniška družba, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).