Jedro

Ker obsojenec pri kršitvi kazenskega zakona ne izhaja iz dejanskega stanja, ugotovljenega v pravnomočni sodbi, pač pa iz lastne presoje izvedenih dokazov, s tem uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Drži sicer, da je pritožbeno sodišče, ko se je sklicevalo na obsojenčev zagovor, navedlo okoliščino, ki iz zapisnika o obsojenčevem zaslišanju ni razvidna. Ker pa se to nasprotje ne nanaša na odločilno dejstvo, saj omenjena okoliščina nima nobenega vpliva na razsojo v zadevi, ne gre za bistveno kršitev iz 11.tč. 1.odst. 371.čl. ZKP.

Izrek

Zahteva obsojenega B.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 15.10.1996 obsojenega B.M. spoznalo za krivega pod točko I/1 kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. v zvezi s 1. odstavkom 211. člena in 25. členom KZ, pod točko I/2a in 2b dveh kaznivih dejanj goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ, pod točko I/3 napeljevanja h kaznivemu dejanju krive ovadbe po 4. odstavku 288. člena v zvezi s 26. členom KZ in pod točko I/4 kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. v zvezi s 1. odstavkom 256. člena KZ ter mu za kazniva dejanja določilo kazni, pod točko I/1 po 1. odstavku 212. člena KZ 1 leto zapora, pod točko I/2a po 1. odstavku 217. člena KZ 9 mesecev zapora, pod točko I/2b po 1. odstavku 217. člena KZ 7 mesecev zapora in pod točko I/4 po 3. odstavku 256. člena KZ 4 mesece zapora, ter mu nato po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen 2 leti in 6 mesecev zapora, v katero mu je po 49. členu KZ vštelo čas, prebit v priporu od 25.6.1996 od 4. ure dalje. Za kaznivo dejanje pod točko I/3 je obsojencu po 3. v zvezi s 4. odstavkom 288. člena KZ upoštevajoč določbo 3. odstavka 38. člena KZ izreklo kot stransko kazen denarno kazen 40 dnevnih zneskov po 2.000,00 SIT, to je 80.000,00 SIT, ki jo je dolžan plačati v roku 3 mesecev po pravnomočnosti sodbe.

Obsojenemu B.M. je na podlagi 69. člena KZ vzelo vozniško dovoljenje, izdano dne 1.6.1993 pri MS NZ L., in kovinsko palico - pohištveno cev, uporabljeno pri kaznivem dejanju. Po 2. odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obsojeni B.M. dolžan plačati oškodovancu S.M., kot direktorju E. d.o.o. O. 30.000,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, oškodovanki A.M. kot solastnici podjetja K.M. d.o.o. z R. pa 21.000 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila ter oškodovancu V.M. z J. 2,004.000,00 SIT. Po 1. odstavku 95. člena ZKP je obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka v znesku 168.254,00 SIT, v nerazdelno plačilo z obsojenim M.N. znesek 1.000,00 SIT, po 4. odstavku 95. člena ZKP pa ga je oprostilo plačila povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 20.2.1997 ob reševanju pritožbe obsojenega B.M. in njegovega zagovornika sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji po uradni dolžnosti spremenilo tako, da se obsojenemu B.M. stranska kazen za kaznivo dejanje po 4. odstavku 288. člena v zvezi s 26. členom KZ pod točko I/3 ne izreče. Pritožbi obsojenega B.M. in njegovega zagovornika pa je v celoti zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu spremenilo prvostopenjsko sodbo.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojeni B.M. dne 24.6.1997 zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da njegovi zahtevi ugodi in "zadevo razveljavi in jo vrne v ponovno sojenje - obravnavo Okrožnemu sodišču v Kranj".

Vrhovni državni tožilec V.B., ki je na obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti odgovoril na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, je mnenja, da zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka niso podane. V ostalem obsojenec uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ne more biti predmet tega izrednega pravnega sredstva.

Zahteva obsojenega B.M. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojeni B.M. glede kaznivih dejanj goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ pod točkama I/2a in 2b pravnomočne sodbe navaja, da sodišče ni upoštevalo določb 1. in 2. točke (pravilno bi bilo odstavka) 12. člena KZ, saj sta bili storjeni v skrajni sili. Vložnik zahteve tako očitno meri na kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, saj naj bi sodišče prekršilo zakon v vprašanju, ali sta navedeni dejanji, zaradi katerih se obsojenec preganja, kaznivi dejanji.

Iz zahteve je razvidno, da obsojeni B.M. ne sprejema razlogov v pravnomočni sodbi, kolikor je sodišče sledilo njegovemu prvemu zagovoru, ko je pred preiskovalnim sodnikom kaznivi dejanji goljufije priznal in se ni skliceval na skrajno silo. Zatrjuje, da je napačna ugotovitev, da je obe najeti vozili sam odpeljal na M., kajti mejo med H. in M. je prestopil le dvakrat, ob vstopu in izstopu, kar pa je premalo, da bi iz H. odpeljal dve vozili. Navaja tudi, da pri najemu vozil ni bil sam. Da v poslovalnici E. d.o.o. v O. ni spregovoril niti besede, in da je vozilo najel nekdo drug, bi lahko potrdila pri oškodovancu zaposlena priča N.N., ki pa ni bila zaslišana. S temi trditvami obsojenec izpodbija dokazno presojo v pravnomočni sodbi, ko je sodišče na podlagi njegovega zagovora, pričevanj oškodovancev S.M. in A.M. ter vpogleda v listinsko dokumentacijo ugotovilo, da je v okoliščinah navedenih pod točkama I/2a in 2b sodbe obsojenec z lažnim zatrjevanjem, da bo najeti vozili po uporabi vožnje vrnil, čeprav je že takrat vedel, da bo osebna avtomobila prodal neugotovljenim ukrajinskim državljanom ter na ta način delavki oškodovanih podjetij zavedel, da sta mu izročili vozili, ki si ju je prilastil in za vrednost vozil oškodoval E. d.o.o. O. in K.M. d.o.o. z R. Obsojenec pri zatrjevanju kršitve kazenskega zakona ne izhaja iz dejanskega stanja ugotovljenega v pravnomočni sodbi, pač pa iz lastne presoje izvedenih dokazov in zato v tem delu po vsebini uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Iz zahteve je tudi razvidno, da obsojenec ne sprejema razlogov, na podlagi katerih je sodišče zavrnilo njegov zagovor glede kaznivih dejanj pod točkama I/2a in I/2b pravnomočne sodbe, da je ravnal v skrajni sili ter da bi lahko odšel na policijo in tam dobil zaščito. Ocenjuje jih kot smešne in absurdne. Ko se je v letu 1995 obrnil na policijo, da bi ga zaščitili, so mu dejali, da bo dobil telefonsko številko in če bo v težavah, naj jih obvesti ter da bodo oni takoj intervenirali. Ta zaščita je smešna, saj bi jih z "metkom" v sebi bolj težko opozoril na probleme, grozili pa so ne le njemu pač pa tudi staršema, ženi in njenim staršem. Glede na tako razlago v pravnomočni sodbi je po videnju vložnika zahteve 12. člen KZ odveč in brez smisla, saj ga lahko dokaže in predvsem uporabi v postopku mrtvec ali pa še ta ne. S temi trditvami v zahtevi obsojeni B.M. izpodbija dokazno presojo, ko je sodišče na podlagi obsojenčevega zagovora v preiskavi, ugotovitve, da bi lahko ostal v Sloveniji, kjer se je že nahajala njegova žena, tako da mu grožnje, o katerih je govoril, ne bi pretile, da bi zadevo lahko nemudoma prijavil policiji in s tem dobil ustrezno zaščito, spoznalo, da njegova zatrjevanja, da je kaznivi dejanji storil v skrajni sili, ne držijo. Iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Prav tako ne držijo navedbe vložnika zahteve, da je sodišče v pravnomočni sodbi glede kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena v zvezi s 1. odstavkom 211. člena in 25. členom KZ zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Drži sicer, kar pravi obsojeni B.M., da je pritožbeno sodišče, ko se je sklicevalo na obsojenčev zagovor pred preiskovalnim sodnikom, zapisalo tudi, da je povedal, da je stekel stran, ker je nekdo tekel za njim in T.M.-jem. Ta navedba v pravnomočni sodbi ni točna, kajti iz zapisnika o obsojenčevem zaslišanju na l. št. 68 kaj takega ni razvidno. Zatrjevana procesna kršitev je podana takrat, če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi zapisniki.

Navedeno nasprotje, na katerega vložnik zahteve utemeljeno opozarja, se ne nanaša na odločilno dejstvo, kajti zakaj je obsojenec stekel s kraja, kjer sta s T.M. storila kaznivo dejanje, je povsem postranskega pomena in na razsojo v zadevi nima nobenega vpliva. S sklicevanjem na pričevanji A.Z. in B.R. vložnik zahteve poskuša podkrepiti prejšnjo trditev, ki pa se, kakor je že pojasnjeno, ne nanaša na odločilno dejstvo.

Obsojeni B.M. izpodbija dokazno presojo v pravnomočni sodbi glede kaznivega dejanja velike tatvine tudi, kolikor sodišče ni sprejelo poznejše spremembe zagovora. Navaja, da prvotno priznanje ni prepričljivo, ker da je takrat povedal, da je zlato hotel prodati v zlatarni v kleti pod diskoteko D. v L., kar je laž, saj pod navedeno diskoteko ni nobene zlatarne in tudi druge trgovine, D. celo nima kleti, kar si je izmislil, da bi bila zgodba bolj prepričljiva.

Vložnik zahteve poudarja, da mu sodišče priznava, da je nadpovprečno inteligenten, po drugi strani pa mu odreka sposobnost, da bi lahko tako podrobno ponovil, kar mu je nekdo (T.M.) povedal. Tudi z nestrinjanjem z utemeljitvijo, da bi lahko vedel, da nobena država ne izroča slovenskih državljanov drugim državam, obsojenec po vsebini prav tako izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje, nanašajoče se na to kaznivo dejanje. Enako velja tudi za tiste navedbe, kjer obsojenec poudarja, da bo pravega storilca sam pripeljal na UKS Kranj in da bo ta oseba tatvino priznala in s kom jo je izvedla. Kakor je bilo že povedano, zmotna ugotovitev dejanskega stanja ni zakonski razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Na podlagi spremembe prvostopenjske sodbe, ko je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti odločilo, da se obsojencu stranska kazen, izrečena za kaznivo dejanje napeljevanja h kaznivemu dejanju krive ovadbe po 4. odstavku 288. člena v zvezi s 26. členom KZ, glede na to da mu sodišče prve stopnje ni izreklo glavne kazni, ne izreče, ni mogoče sklepati, da je pravnomočna sodba nezakonita, oziroma, da to dejstvo potrjuje "napake, ki jih je naredilo Okrožno sodišče v Kranju in jih je nato Višje sodišče v Ljubljani potrdilo", kakor to neutemeljeno izpostavlja vložnik zahteve.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da zatrjevana kršitev zakona ni podana, obsojeni B.M. pa je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato je njegovo zahtevo po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.