Jedro

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP v revizijskem postopku uveljaviti le, če so storjene v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka 1. odstavka 385. člena ZPP). Če se je kršitev relativnega značaja pripetila v postopku na prvi stopnji, se lahko ta pomanjkljivost uveljavlja z revizijo le, če jo je stranka zaman uveljavljala s pritožbo. Tožnik pa se v pritožbenem postopku ni skliceval na obstoj relativnih procesnih kršitev (izpodbijal je le zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja). Ker tožeča stranka kršitev procesnih določb iz 1. odstavka 354. člena ZPP ni uveljavljala že v pritožbi proti odločbi sodišča prve stopnje, se na ta revizijski razlog ne more sklicevati v reviziji.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče združenega dela v Ljubljani je z odločbo opr. št. S... zavrnilo zahtevek tožnika na razveljavitev sklepov pristojnih organov pravnega prednika sedanje tožene stranke z dne 30.1.1986 in 15.5.1986, s katerima je bil razporejen na delo likovno tehničnega urednika. Sodišče je ugotovilo, da so bile v tožnikovem primeru o njegovi razporeditvi spoštovane določbe takrat veljavnega zakona o delovnih razmerjih. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopno odločbo.

Na podlagi določb 73. člena v zvezi z 21. in 25. členom zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19-780/94) je tožnik vložil proti odločbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. V reviziji trdi, da sodišče pri presoji vprašanja ustreznosti oziroma primernosti v razvidu del in nalog tožene stranke določene strokovne izobrazbe za posamezna dela - glede na njihovo zahtevnost - ni spoštovalo določb konvencije št. 111 o diskriminaciji pri zaposlovanju in poklicih (leto 1958), niti ne 6. člena Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah OZN. Po konvenciji št. 111 so prepovedane vse oblike diskriminacije pri zaposlovanju, torej vsako razlikovanje, izključitev ali dajanje prednosti z namenom, da se izničijo ali ogrozijo enake možnosti ali postopek pri zaposlovanju ali poklicih. Države podpisnice Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah pa so se zavezale priznavati pravico do dela, ki obsega vsakomur dano pravico do možnosti zaslužka s prosto izbranim ali sprejetim delom in jo varovati z ustreznimi ukrepi. Med ukrepi za uresničitev te pravice pa pakt določa tehnično in poklicno usmeritev in izobrazbo. Ker je v času nastanka spornega razmerja veljavni zakon o delovnih razmerjih (prečiščeno besedilo, Uradni list SRS, št. 24/83 - v nadaljevanju ZDR) v 19. členu prepustil delodajalcu pri sprejemanju in določanju razvida del in nalog popolno avtonomnost in suverenost, je bila s takšno ureditvijo - v nasprotju z določbami notificiranih konvencij - uveljavljena diskriminacija. Le-ta je prišla do izraza v primeru tožnika, ki se je pri toženi stranki zaposlil kot likovni urednik, s sporno razporeditveno odločbo pa mu je bilo dodeljeno delo likovno tehničnega urednika, ki ga lahko opravljajo delavci s srednjo strokovno izobrazbo. Sam postopek in način sprejemanja razvida del in nalog pri toženi stranki pa nista bila zakonita. Sodišče je s tem, ko je oprlo svojo odločitev o zakonitosti razporeditve tožnika na splošni akt, ki ni bil veljavno sprejet, zmotno uporabilo materialno pravo. Dejanska podlaga sodne odločbe pa temelji, po mnenju revidenta, na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, kot posledici bistvene kršitve postopkovnih določb. Sodišče namreč ni izvedlo vseh, po tožniku predlaganih dokazov oziroma je že izvedene dokaze zmotno ocenilo. Odločitvi sodišča druge in prve stopnje naj se zato razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V svojem odgovoru predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma opozarja na 3. odstavek 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih, s katerim so določene meje preizkusa izpodbijane odločbe. Pooblastilo revizijskega sodišča je omejeno na preizkus napadene odločbe samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. To pomeni, da pri revizijah, vloženih po 1. odstavku 73. člena omenjenega zakona, sodišče ni dolžno po uradni dolžnosti upoštevati bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in paziti na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Revizijski očitek, da sodišče prve stopnje ni opravilo vseh pravdnih dejanj in obravnavalo vseh spornih vprašanj, ki naj bi jih glede na določbo 28. člena takrat veljavnega zakona o sodiščih združenega dela (Uradni list SFRJ, št. 38/84 - v nadaljevanju ZSZD) moralo, se nanaša na morebitno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP v postopku pred sodiščem prve stopnje. Teh kršitev v revizijskem postopku ni mogoče uveljaviti, saj je mogoče bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP v revizijskem postopku uveljaviti le, če so storjene v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka 1. odstavka 385. člena ZPP). Če se je kršitev relativnega značaja pripetila v postopku na prvi stopnji, se lahko ta pomanjkljivost uveljavlja z revizijo le, če jo je stranka zaman uveljavljala s pritožbo. Tožnik pa se v pritožbenem postopku ni skliceval na obstoj relativnih procesnih kršitev (izpodbijal je le zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja). Ker tožeča stranka kršitev procesnih določb iz 1. odstavka 354. člena ZPP ni uveljavljala že v pritožbi proti odločbi sodišča prve stopnje, se na ta revizijski razlog ne more sklicevati v reviziji. Zato ga revizijsko sodišče tudi ni moglo preizkušati.

S trditvami, da je sodišče druge stopnje bistveno kršilo pravdni postopek po določbi 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP s tem, da ni upoštevalo izpovedbe tožnika na obravnavi dne 12.4.1990 in da ni izvedlo dokaza z izvedeniškim mnenjem izvedenca likovne stroke, pač pa nekritično sprejelo izvedeniško mnenje mag. M.A., dano v nasprotju z načeli stroke in določb 260. člena ZPP, pa tožeča stranka izpodbija v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejansko stanje. Po 3. odstavku 385. člena ZPP pa izpodbijanje dejanskega stanja na revizijski stopnji ni več dovoljeno. Zato se revizijsko sodišče z dokazno oceno na prvi in drugi stopnji ni smelo več ukvarjati.

Tudi za ostale revizijske navedbe o načinu in postopku sprejemanja razvida del in nalog tožene stranke veljajo že navedeni razlogi, - da je revizijsko sodišče vezano na dejansko podlago, kot sta ju ugotovili obe sodišči. Kolikor revizija s tem posredno graja na nižjih stopnjah sprejeto dokazno oceno, pa jo zadenejo posledice prepovedi revizije zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena ZPP).

Pri presoji je bilo revizijsko sodišče tako vezano na bistveno dejansko ugotovitev, in sicer, da je bil tožnik v skladu z določbo 2. odstavka 43. člena zakona o delovnih razmerjih (prečiščeno besedilo, Uradni list SRS, št. 24/83), ki je bil v času nastanka spornega razmerja v veljavi, zaradi ugotovljenih delovnih potreb razporejen na dela in naloge likovno tehničnea urednika. Po omenjeni zakonski določbi je bil delavec med trajanjem delovnega razmerja lahko razporejen na vsako delo oziroma k vsaki nalogi, ki je ustrezala njegovi strokovni izobrazbi oziroma z delom pridobljeni delovni zmožnosti. Za delovno mesto likovno tehničnega urednika se je zahtevala visoka strokovna izobrazba oziroma enaka izobrazba kot je bila zahtevana za dela likovnega urednika, ki jih je tožnik pred sporno razporeditvijo opravljal. Ker je za presojo zakonitosti razporeditvenega sklepa tožene stranke odločilnega pomena, da je bil tožnik razporejen na delo, ustrezno njegovi strokovnosti in delovnim izkušnjam, sta odločitvi sodišč materialnopravno pravilni (43. člena ZDR).

Vodilo za razporejanje je bilo čim uspešnejše uresničevanje dejavnosti temeljne organizacije. Ob oceni pristojnih organov tožene stranke, da bo delo v ... ustrezneje organizirano, če bo tožnik opravljal dela likovno tehničnega urednika, sodišči nista imeli zakonite podlage za poseg v skladu z 19. členom ZDR sprejetega razvida del in nalog. Revizijski očitki o neskladnosti omenjene zakonske določbe - po kateri delavci v organizaciji s splošnim aktom določijo razvid del oziroma nalog, ki jih morajo izpolnjevati pri opravljanju dejavnosti organizacije - z veljavnimi mednarodnimi pogodbami, ne morejo biti upoštevni.

Razvid del in nalog iz 19. člena ZDR je splošni akt organizacijske narave, s katerim so določena dela in naloge in o njih zbrani vsi podatki, ki omogočajo smiselno in racionalno usmerjanje in usklajevanje celotnega delovnega procesa, učinkovito in dinamično spremljanje in razporejanje delavcev na delo ter usposabljanje delavcev za delo kot tudi realno ugotavljanje zahtevnosti dela. Navedena zakonska določba ne nasprotuje paktu o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah OZN, (1971 - akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij OZN - Uradni list Republike Slovenije - Mednarodne pogodbe, št. 9/92) niti konvenciji št. 111 o diskriminaciji pri zaposlovanju in poklicih (1958 - Akt o notifikaciji nasledstva - Uradni list RS - Mednarodne pogodbe št. 15/92). Po 1. členu 111. konvencije pomeni izraz diskriminacija (pri zaposlovanju in poklicih) vsako razlikovanje, izključitev ali dajanje prednosti, ki temelji na rasi, spolu, veri, političnem prepričanju (mišljenju), nacionalnem ali socialnem poreklu, ki zniža ali ogroža enake možnosti ali postopek pri zaposlovanju ali poklicih. Izrecno pa je v 2. odstavku 1. člena poudarjeno, da ne pomeni diskriminacija razlikovanje, izključitev in dejanje prednosti, ki so utemeljene z zahtevano kvalifikacijo za določeno zaposlitev.

Iz razloženega je razviden odgovor na revizijski očitek o zmotni uporabi materialnega prava: razporejanje delavcev na dela in naloge je bilo po 2. odstavku 43. člena ZDR v zvezi z 19. členom v izključni pristojnosti delavcev oziroma njihovih organov, sodišču pa je bila dana le pristojnost, da odloča o zakonitosti razporeditve.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).