Jedro

Iz 4. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi izhaja določba, da je delavec dolžan opravljati delo na destinaciji A., po potrebi pa tudi na drugih destinacijah, kjer družba opravlja dejavnost, v skladu z navodili uprave ali od nje pooblaščenega delavca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pri toženki premeščanje oziroma rotacija delavcev po različnih destinacijah pogosta praksa. Toženka bi zato morala pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku preveriti, ali obstajajo potrebe po njegovem delu na drugi destinaciji (prim. VIII Ips 82/2017).

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 22. 10. 2020, ki jo je tožnik prejel 23. 10. 202o, nezakonita (točka I izreka); pogodba se sodno razveže z 22. 3. 2022 (točka II izreka); tožniku delovno razmerje ni prenehalo dne 26. 11. 2020 in mu je z vsemi pravicami in obveznostmi po pogodbi o zaposlitvi trajalo do 22. 3. 2022 (točka III izreka); toženka ga je v roku 15 dni dolžna za čas od 27. 11. 2020 do 22. 3. 2022 prijaviti v pokojninsko, zdravstveno in invalidsko zavarovanje in mu za navedeno obdobje plačati nadomestilo plače, v skladu s pogodbo o zaposlitvi, zmanjšano za prejeta mesečna denarna nadomestila za čas brezposelnosti, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila; višji zahtevek (da ga je toženka dolžna pozvati nazaj na delo, ga od 23. 3. 2022 dalje prijaviti v pokojninsko, zdravstveno in invalidsko zavarovanje ter mu plačati nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi in razliko med dosojenim in vtoževanim nadomestilom plače za obdobje od 27. 11. 2020 do 26. 2. 2021 z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je zavrnilo (točka IV izreka); odločilo pa je tudi, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 2.124,97 EUR v roku 15 dni, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka V izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožujeta obe stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del IV. točke izreka v zvezi s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, skupaj z dodatnimi stroški postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude 15 dnevnega izpolnitvenega roka, podredno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da razlogi za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi ne obstajajo. Sklicuje se na sodbo VSRS opr. št. VIII Ips 204/2018, po kateri so pri sodni razvezi odločilne praviloma okoliščine, ki so nastale zaradi razveze pogodbe o zaposlitvi, ne pa zaradi zapolnjenega pritožnikovega delovnega mesta. Tudi v sodbi VIII Ips 53/2019 z dne 10. 3. 2020 je VSRS pojasnilo, da je razlog za nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja po 118. členu ZDR-1 lahko objektivne narave, da delavcu ne more zagotoviti ustreznega dela, ker ga nima več na razpolago, kar v obravnavanem primeru ne pride v poštev, saj je delovno mesto reševalec iz vode še vedno na razpolago, ali pa subjektivne narave (porušen odnos med delavcem in delodajalcem), v obravnavanem primeru pa odnos med toženko in tožnikom ni porušen. V VIII Ips 116/2018 je poudarilo, da gre za objektivno nezmožnost reintegracije delavca, če se delo, ki ga je opravljal presežni delavec, pri delodajalcu sploh več ne izvaja, kar pa v obravnavani zadevi ni, ker se delo reševalca iz vode pri toženki še vedno opravlja. V nadaljevanju navaja, da ima vodja reševalcev na destinaciji A. licenco A1, čeprav bi moral imeti licenco A2, ki jo ima tožnik; tudi vodja reševalcev B. ima licenco A1; na destinaciji C. sta zaposlena dva reševalca z licenco A1 in imata sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za določen čas, zaposlena pa sta bila v letu 2020; po odpovedi pogodbe o zaposlitvi vodje reševalcev na destinaciji A. v decembru 2021 s 1. 3. 2022 je bila ta destinacija kar tri mesece brez vodje reševalcev. Kot bistveno za reintegracijo tožnika bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati sodbo VDSS Pdp 400/2019, torej starost delavca in dejstvo, da je bil pri delodajalcu dolgo zaposlen; težko zaposljivost osebe in njegov socialni status. Pri tožniku dejstvo, da je njegova žena invalidka in hudo bolna, zagotovo prevladuje nad okoliščinami in interesi delodajalca, tožnik pa bo junija 2022 dopolnil 51 let starosti. Iz sodbe VDSS Pdp 938/2018 izhaja, da je delodajalec v posledici ugotovitve nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dolžan delavcu vzpostaviti stanje, ki je obstajalo pred izdajo nezakonite odpovedi in mu zagotoviti takšen pravni položaj, kot če nezakonitega ravnanja ne bi bilo. Priglaša pritožbene stroške.

4. Toženka vlaga pritožbo zoper ugodilni del sodbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bil D. D. kljub sklenjenim pogodbam o zaposlitvi za določen čas pri njej dejansko zaposlen za nedoločen čas, ker dejansko povečani obseg dela ni obstajal in so bile pogodbe o zaposlitvi z njim sklenjene zaradi kadrovske anomalije. Zanj je zato veljala zakonska domneva iz 56. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Potrebno pa je tudi upoštevati kaotične razmere v času epidemije, ko je bila toženka zaprta 10 mesecev, ko so bili na čakanju tudi delavci v kadrovski službi in je posledično prišlo do take napake. Tako ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pri toženki prišlo do situacije, ko je podajala odpovedi delavcem zaposlenim za nedoločen čas, hkrati pa je na enakem delovnem mestu delavcu podaljševala pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Za odločitev v tem sporu je pomembno tudi dejstvo, da je toženka odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga trem reševalcem iz vode 1, ki so delo opravljali na destinaciji A., D. D. pa je to delo opravljal na destinaciji C. Po pritožbenem stališču pa tudi podaljševanje pogodb o zaposlitvi za določen čas z enim delavcem ne more povzročiti nezakonitosti odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga kar trem delavcem.

5. Toženka podaja odgovor na pritožbo tožnika in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne. Podani so vsi razlogi za razvezo pogodbe o zaposlitvi, saj v A. delovni mesti reševalec iz vode 1 in 2 ne obstajata več, ker to delo opravljajo zunanji izvajalci. Situacija na destinaciji B. pa je takšna, da na zunanjem objektu, kjer so potrebni reševalci z licenco A2, delo opravljajo zunanji izvajalci, v hotelskem delu, kjer so potrebni reševalci z licenco A1, pa ima toženka na voljo dovolj zaposlenih.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, stranki pa se v pritožbah na ta pritožbeni razlog le pavšalno sklicujeta. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

8. Sodišče prve stopnje je kot nesporno med strankama ugotovilo, da je bil tožnik pri toženki zaposlen od 1. 9. 2018 dalje na podlagi pogodbe o zaposlitvi kot reševalec iz vode 1, da je imel opravljeno licenco za reševalca iz vode A2, da je delo opravljal na destinaciji A., da so bile dne 23. 10. 2020 tožniku in dvema sodelavcema na isti destinaciji, vsem z licenco A2, vročene redne odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 22. 10. 2020, na podlagi katere je tožniku delovno razmerje prenehalo 26. 11. 2020. Dela, ki so jih ti delavci opravljali, je toženka razporedila na ostale zaposlene na istih ali drugih delovnih mestih znotraj destinacije A., po potrebi pa si toženka reševalce iz vode 1 in druge potrebne delavce izposoja z drugih svojih destinacij, saj je imela toženka več destinacij, poleg A. še C., B., E. in F., predvsem pa z destinacije C., v primeru potrebe pa jih začasno najame od zunanjega izvajalca.

9. Organizacijska sprememba je sicer utemeljen organizacijski razlog po 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), pravilno pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil odpovedni razlog v tožnikovi odpovedi pogodbe o zaposlitvi navidezen.

10. Iz 4. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi izhaja določba, da je delavec dolžan opravljati delo na destinaciji A., po potrebi pa tudi na drugih destinacijah, kjer družba opravlja dejavnost, v skladu z navodili uprave ali od nje pooblaščenega delavca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pri toženki premeščanje oziroma rotacija delavcev po različnih destinacijah pogosta praksa. Toženka bi zato morala pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku preveriti, ali obstajajo potrebe po njegovem delu na drugi destinaciji (prim. VIII Ips 82/2017).

11. Toženka je namreč na destinaciji v C. D. D., ki je bil zaposlen na istem delovnem mestu kot tožnik, istega dne, kot je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi (22. 10. 2020), podaljšala pogodbo o zaposlitvi za določen čas zaradi začasno povečanega obsega dela (skupno kar sedemkrat), in je šele septembra 2021 z njim sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. To kaže, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje na to, da je imela toženka v C. stalno potrebo po delu reševalca iz vode 1, zato tožniku podani odpovedni razlog ni utemeljen. Pritožbenih navedb toženke, da so bile odpovedane pogodbe o zaposlitvi reševalcem iz vode 1 v A., medtem ko je D. D. opravljal delo v C., tako ni mogoče upoštevati.

12. Glede na to, da je toženka D. D. podaljševala za določen čas sklenjene pogodbe o zaposlitvi zaradi povečanega obsega dela v času, ko je morala zaradi epidemije zapreti kopališča, razlog za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas ni obstajal. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da glede D. D. velja zakonska domneva iz 56. člena ZDR-1, zato se ga naj šteje kot delavca, zaposlenega za nedoločen čas. Toženka svojega nezakonitega ravnanja namreč ne more izkoristiti v svojo korist in v škodo tožnika, saj je namen te zakonske določbe varovanje koristi delavca, ki se nanjo lahko sklicuje, ne more pa se zaradi svojega nezakonitega ravnanja nanjo sklicevati delodajalec.

13. Ker bi toženka lahko kateregakoli reševalca iz vode 1, ki mu je odpovedala pogodbo o zaposlitvi, zaposlila v C., ni mogoče upoštevati tudi njene pritožbene navedbe, da podaljševanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas enemu delavcu ne more povzročiti nezakonitosti odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga kar trem delavcem. Predmet presoje v tem sporu je le presoja tožniku podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, toženka pa je tista, ki je bila na destinaciji A. pristojna in dolžna preveriti, ali obstajajo potrebe po delu na drugi lokaciji, in posledično sprejeti odločitev, koliko in katerim delavcem bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

14. Zaključek sodišča prve stopnje, da je podana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, je zato pravilen.

15. V zvezi s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi tožniku, je sodišče prve stopnje ugotovilo: - da sta na destinaciji A. zaposlena samo vodja kopališča in vodja reševalcev, in sicer je G. G. sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodja kopališča dne 24. 2. 2022, po tem ko je dne 5. 12. 2021 sporazumno prenehalo delovno razmerje vodji reševalcev H. H., in da se je z novo reorganizacijo delo, ki ga je opravljal tožnik na destinaciji A., preneslo na zunanjega izvajalca; - da je bil G. G. pred tem zaposlen kot reševalec iz vode 1 skupaj z I. I. na destinaciji C., ki mu je pri toženki sporazumno prenehalo delovno razmerje dne 12. 12. 2021, zato sta s toženko sklenila pogodbo o zaposlitvi dva reševalca iz vode 1, ki sta nadomestila G. G. in I. I.; - da toženka na destinaciji B. ni na novo zaposlovala; - da toženka v času zaključka glavne obravnave na destinacijah A., C. in B. ni imela prostega delovnega mesta, na katerem bi lahko tožniku zagotovila delo.

16. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje v točki 49 obrazložitve pravilno zaključilo, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama, zaradi objektivne nezmožnosti tožniku zagotoviti ustrezno delo, ni več mogoče, da tožnikov interes za vrnitev na delo ne prevlada nad okoliščinami na strani toženke in da reintegracijski zahtevek ni utemeljen. Organizacija delovnega procesa je v pristojnosti delodajalca in toženka je z novo reorganizacijo delo, ki ga je opravljal tožnik v A., prenesla na zunanjega izvajalca, toženka pa tudi na destinacijah C. in B. nima prostega delovnega mesta, ki bi ustrezalo tožniku.

17. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik v pritožbi, ko se sklicuje na sodno prakso, iz konteksta v posamezni zadevi izvzame določeno besedilo, ki naj bi potrjevalo njegovo stališče, da bi bilo sodišče dolžno tožnika reintegrirati nazaj na njegovo delovno mesto. V zvezi s pritožbenimi navajanji, da delovno mesto, za katero je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, še obstaja, pritožbeno sodišče na podlagi pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje pritožniku pojasnjuje, da sam obstoj delovnega mesta ni dovolj. Glede na to, da prostega delovnega mesta ni, ker delo bodisi opravljajo zunanji izvajalci ali pa zmanjšano število zaposlenih pri toženki, je to objektivni razlog, zaradi katerega tožnika ni mogoče vrniti k toženki na delo po pogodbi o zaposlitvi. Tožnik ni starejši delavec in tudi ne invalid, da bi bil varovana kategorija delavcev. Pri toženki je bil zaposlen od avgusta 2018. Res mora delodajalec v posledici ugotovitve nezakonitega prenehanja delovnega razmerja delavcu vzpostaviti stanje kot je bilo pred izdajo nezakonite odpovedi, vendar to ne pomeni le reintegracije na delovno mesto po pogodbi o zaposlitvi, ampak je to lahko tudi ustrezno denarno povračilo po določbi 118. člena ZDR-1. 18. Sodišče prve stopnje je tako na predlog toženke pravilno sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi z dnem svoje odločitve in tožniku od dneva nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi do dneva sodne razveze pogodbe o zaposlitvi priznalo vse pravice, ki mu gredo na podlagi pogodbe o zaposlitvi.

19. Iz navedenega izhaja, da sta pritožbi neutemeljeni, zato ju je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj niso bili podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Presojalo je le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene (prvi odstavek 360. člena ZPP).

20. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in 154. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške. Toženka svojih pritožbenih stroškov ni priglasila.