Jedro

V postopku za izrek ničnosti upravne odločbe se ponovno oz. na novo ne ugotavlja dejansko stanje in ne preizkuša pravilnosti vročitve odločbe, za katere ničnost gre.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi oddelka za varstvo okolja in urejanje prostora občine z dne 20.9.1993, s katero je ta zavrnil predlog P.S., naj se izreče za nično odločba okrajne zaplembne komisije z dne 15.11.1945. V obrazložitvi odločbe je upravni organ prve stopnje navedel, da je sporno odločbo izdala okrajna zaplembna komisija na podlagi 1. in 2. točke 1. člena odloka AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, v državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Ur. l. DFJ, št. 2/45), ki je bila na podlagi 30. člena zakona o konfiskaciji imovine in o izvrševanju konfiskacije (Ur. l. SFRJ, št. 40/45) pristojni organ za izvedbo konfiskacije. Komisije so bili upravni organi, zaplembne zadeve so se reševale v dvostopenjskem upravnem postopku. Nadalje navaja, da je iz kopije spisa o zaplembi razvidno, da je skrbnik P.S. dne 22.11.1945 vložil pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo na drugostopenjsko komisijo, da je bila za začasnega skrbnika premoženja postavljena sorodnica P.S., R.J. Zaplembna odločba je opremljena s klavzulo pravnomočnosti in podpisom uradne osebe, ki je nečitljiv. Iz navedenega je prvostopni organ zaključil, da je bila v času izdaje sporne odločbe zaplemba v pristojnosti upravnega organa, zato ničnostni razlogi po 1. točki 267. člena ZUP ne pridejo v poštev. Zaplembno odločbo je okrajno sodišče izvršilo na podlagi odločbe okrožne zaplembne komisije z dne 18.2.1946, zato odpadejo razlogi iz 2. in 3. točke 267. člena istega zakona. Zaplembna odločba je bila na podlagi zgoraj citiranega odloka in zakona izdana po uradni dolžnosti, kar pomeni, da ni bila vezana na predlog strank, niti na kasnejšo izrecno ali molčečo privolitev. Torej razlogi po 4. točki 267. člena zakona niso podani. Iz potrdila takratnega upravnega organa, ki se nahaja v zaplembnem spisu, izhaja, da je bila predlagateljica avstrijska državljanka že pred drugo svetovno vojno. Zato je prvostopni upravni organ ugotovil, da ni kakšne druge nepravilnosti ali nezakonitosti, ki bi bila razlog za izrek ničnosti.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka navedla, da je prvostopni organ pravilno ugotovil, da ni podan nobeden od zakonskih razlogov za izrek ničnosti predmetne zaplembne odločbe, zlasti tudi ne ničnostni razlog obstoja take nepravilnosti, ki je po izrecni zakonski določbi razlog za ničnost. Nadalje tožena stranka navaja, da tudi kršitev pravil postopka ni zasledila. Ugotovila je, da Ministrstvo za pravosodje ni reševalo pritožničine pritožbe pred izdajo izpodbijane odločbe, kot to zmotno navaja pritožnica, temveč je na podlagi kopij spisov, ki jih je takrat predložil prvostopni upravni organ, ugotovilo, da ni podanih razlogov za izredno razveljavitev izvršljive odločbe po 266. členu ZUP, za kar je bilo pristojno, ni pa ocenjevalo utemeljenosti predloga za izrek ničnosti predmetne zaplembne odločbe, niti ni upravnemu organu prve stopnje naročilo, naj se predlog zavrne.

Tožena stranka je predložila upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

V tožbi tožnica navaja, da ji zaplembna odločba ni bila nikoli vročena, zato ni postala ne pravnomočna in ne izvršljiva. Zaplembna odločba temelji na zmotni ugotovitvi, da je bila P.S. oseba nemške narodnosti, nemški državljan in da gre za premoženje nemškega Reicha. Tožnica je bila v času zaplembe jugoslovanskega rodu in avstrijska državljanka. Potrdilo, na katerega se zaplembni organ sklicuje, ki naj bi bilo z dne 15.11.1945, je ponarejeno in ni uradni dokument. Največja kršitev po mnenju tožeče stranke pa je v sedanjem postopku, ko je drugostopni organ Ministrstvo za pravosodje odločalo o pritožbi tožnice, pred tem pa se je že opredelilo o zadevi s svojim mnenjem v dopisu z dne 3.6.1993, ki ga je poslalo organu prve stopnje.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da ničnostni razlogi po nobeni od navedenih točk 267. člena ZUP niso podani, kar je že pravilno ugotovil upravni organ prve stopnje, ki je tudi navedel pravilne razloge. Zato je sodišče te razloge uvodoma povzelo in jih na tem mestu ne ponavlja. Tožena stranka je tudi utemeljeno zavrnila druge pritožbene navedbe, ki jih tožeča stranka ponavlja v tožbi, saj v tem postopku ne morejo vplivati na odločitev o stvari. V postopku za izrek ničnosti upravne odločbe se namreč ponovno oziroma na novo ne ugotavlja dejansko stanje in ne preizkuša pravilnosti vročitve odločbe, za katere ničnost gre. Tudi očitna kršitev materialnega zakona ne predstavlja zakonskega razloga za izrek ničnosti odločbe, če taka kršitev ni v materialnem zakonu izrecno določena kot razlog za ničnost (5. tč. 267. člena ZUP), kar pa v tem primeru ni, kot je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno navedla.

Po presoji sodišča tožena stranka tudi ni zagrešila bistvene kršitve postopka s tem, ko je z dopisom z dne 3.6.1993 sporočila prvostopnemu upravnemu organu, da ni razlogov za izredno razveljavitev izvršljive odločbe po 266. členu ZUP. Z navedenim dopisom se je tožena stranka le opredelila do razlogov za to pravno sredstvo, za kar je pooblaščena po zakonu. Ni pa zavzela stališča o utemeljenosti oziroma neutemeljenosti uveljavljanih ničnostnih razlogov.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS), ki jo je smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije skladno z določili 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).